Jedro

Mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati, če za to niso izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Dokazno breme v postopku mednarodne zaščite je deljeno, vendar mora prosilec čim bolj obširno, natančno in po resnici navesti okoliščine, ki njegovo prošnjo utemeljujejo. Če jih ne, ni mogoče toženi stranki in sodišču očitati, da nista popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, še zlasti, ker je imel za to prosilec več možnosti in je bil na svoje pravice in obveznosti v postopku večkrat opozorjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-141/2012/6 (1312-15) z dne 3. 12. 2012, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Svojo odločitev je oprla na določbo prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/2011 – UPB2, 98/2011 – odl. US, v nadaljevanju ZMZ, ne pa tudi na ZMZ-C, objavljen v Ur. l. RS, št. 83/2012, ki je takrat že veljal). Prošnjo je zavrnila, ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca iz drugega niti statusa subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se pri tem opira na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, opredeljuje se tudi do toženih navedb, tožbo pa kot neutemeljeno zavrne.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da so izpolnjeni predpisani pogoji, da se mu prizna status begunca. Njegovo samostojno odločitev o dodelitvi stanovanja oziroma bivališča v penzionu materi s štirimi otroki mimo siceršnjih utečenih postopkov in navodil predpostavljenih, ki so del politične elite, je treba obravnavati enako kot nasprotovanje državni politiki, čeprav to samo po sebi ni, saj ima to njegovo ravnanje v domačem okolju številne pogubne posledice, ker ga izvorna država šteje za sovražnika oziroma političnega nasprotnika. Svoje nestrinjanje s koruptivno politiko je izrecno izražal tudi na sestankih na državni ravni. Glede na to in glede na siceršnje razmere na Kubi je utemeljen njegov strah pred preganjanjem, saj so mu grozili prisilni ukrepi oblasti (pridržanje, pretepanja, javno zavračanje, prisilno izgnanstvo in omejitev potovanja). Ker je v kubanskem kazenskem zakonu pojem „politični nasprotnik“ zelo širok, bi bil lahko obsojen tudi na zaporno kazen. Dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, saj tožena stranka ni obravnavala nekaterih poročil o razmerah na Kubi, ki jih je predložil, oziroma se do njih v obrazložitvi svoje odločbe ni opredelila ali pa jih je celo uporabila v njegovo škodo. S tem pa je kršila tudi pravila postopka. Očita se mu, da ni dovolj natančno pojasnil svojih razlogov za mednarodno zaščito in se mu zato zavrne prošnja. Če razlogi niso bili dovolj natančno pojasnjeni, bi jih bilo treba razčistiti. Ker jih ni tožena stranka, je kršila določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); in ker jih ni niti sodišče, pri čemer tudi samo trdi, da razlogov ni natančno pojasnil, bi mu moralo za to dati priložnost na glavni obravnavi, ki pa je ni opravilo. S tem pa je kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožniku je bila z izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnjena mednarodna zaščita, tako v obliki statusa begunca kot tudi statusa subsidiarne zaščite, pri čemer so razlogi za zavrnitev vsake od oblik mednarodne zaščite v izpodbijani odločbi tožene stranke jasno navedeni in se nanje sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče se s temi razlogi strinja, saj so razumni in imajo podlago v ugotovljenem dejanskem stanju zadeve ter v določbah ZMZ.

7. V 2. členu ZMZ je določeno: da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek); da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek); da se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek).

8. Tožnik, rojen ... 1968 na Kubi, s svojimi navedbami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je bil na Kubi - izvorni državi preganjan oziroma da bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen na razlogih iz Ženevske konvencije, torej na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju.

9. Po prihodu v Slovenijo z letalom iz Moskve preko Istanbula, s tem, da je imel končno destinacijo Skopje (kar izhaja iz letalske karte, ki je v upravnem spisu), dne 24. 6. 2012 ob 13.35 je že policistom Postaje letališke policije na Brniku na letališču izjavil, kar izhaja iz policijske depeše (št. 2143-47/2012/5 (3C631-334) z dne 24. 6. 2012), ki je v upravnem spisu, in nato to zapisal tudi v lastnoročni pisni izjavi z dne 24. 6. 2012, ki je tudi v upravnem spisu, ter izjavil tudi ob sprejemanju prošnje na predpisani obrazec dne 26. 6. 2012 (in ne dne 27. 6. 2012, kot je pomotoma navedeno v odločbi), da je izvorno državi zapustil iz ekonomskih razlogov, da bi rad dobil delo v drugi državi, ki bi bilo bolje plačano, kot je bilo njegovo delo na Kubi, da bi lahko pomagal svoji družini, zlasti bolnemu očetu. Torej je sprva navajal kot razlog za mednarodno zaščito ekonomski razlog, ki pa po ZMZ in Ženevski konvenciji ni razlog za podelitev mednarodne zaščite.

10. Šele v uradni prošnji za dodelitev mednarodne zaščite je izjavil tudi, da je Kubo zapustil, ker so ga zato, ker je kot vodja Oddelka za stike s prebivalstvom (za stanovanjska vprašanja socialnih primerov, v nadaljevanju vodja oddelka) v eni od petnajstih havanskih občin samovoljno v nasprotju z utečenimi postopki dodelil bivanje v penzionu materi z mladoletnimi otroci (tremi ali štirimi, pojavljata se obe številki, op. sodišča), kaznovali z odvzemom državljanskih pravic za eno leto in znižanjem plače za tri mesece; ker se ni mogel strinjati s politiko dodeljevanja socialnih stanovanj, kar je tudi povedal na sestankih na državni ravni in so ga zato drugi udeleženci sestankov gledali postrani; ker so jima s pastorkom odvzeli računalniške kable (ki jih v prosti prodaji ni mogoče dobiti), s katerimi sta imela povezana računalnika, ker so menili, da gledata pornografski program; ker so mu prisluškovali in tako posegali v njegovo zasebnost. Njegova pooblaščenka je uveljavljala, da se vse to šteje za preganjanje zaradi pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

11. Vse navedene okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazujejo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. Tožnik je bil namreč član Komunistične stranke, ki je na Kubi na oblasti. Iz te stranke so ga izključili šele po njegovem odhodu s Kube, in to prav zaradi odhoda, in šele takrat so ga obravnavali kot „državnega sovražnika“. Torej izključitve iz Komunistične stranke ni mogoče šteti za razlog za odhod s Kube zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj se je zgodila po njegovem odhodu. Bil je tudi vodja oddelka na občini, po lastnih navedbah visok državni uradnik. Če je še tako upravičeno in z dobrim namenom dodelil materi z mladoletnimi otroci bivanje v penzionu, je bilo to očitno v nasprotju z utečenimi postopki, zato ni nenavadno, da je bil zato sankcioniran, kot pove tudi sam. Vendar tudi to ne pomeni preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Prav tako njegovega nestrinjanja s politiko dodeljevanja socialnih stanovanj, ki ga je izražal na sestankih na državni ravni zadnje leto pred odhodom s Kube, ki pa ni imelo drugih posledic, kot da so se drugi „obrnili proti njemu“, ni mogoče šteti za pripadnost določeni politični skupini in tudi ne za preganjanje oziroma za utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ. Natančnejših pojasnil o tem, kaj meni z besedami „obrnili proti meni“, pa ni podal, kljub temu, da ga je pooblaščena oseba tako ob sprejemanju prošnje kot na osebnem razgovoru opozorila, da naj okoliščine svojega odhoda pojasni čim bolj natančno. Ni pa niti zatrjeval, da so take njegove izjave imele za posledico kakršnekoli sankcije zoper njega ali njegovo družino, ki bi se v smislu ZMZ lahko štele za preganjanje zaradi pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi odvzema računalniških kablov in zatrjevanega prisluškovanja njegovim (telefonskim) razgovorom po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za preganjanje oziroma za utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti odločenemu političnemu prepričanju v smislu ZMZ. Sankcije, ki zaradi tožnikovega odhoda s Kube po njegovih navedbah grozijo njegovi partnerici in premoženju, pa so posledica njegovega odhoda, ne pa vzrok za njegov odhod s Kube, torej za odločanje o njegovi mednarodni zaščiti niso pravno pomembne.

12. Pravilna in ustrezno obrazložena je tudi presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik glede na okoliščine, ki jih je opisal sam, in informacije o Kubi, ki jih je predložil oziroma jih je pridobila tožena stranka, ne izpolnjuje niti predpisanih pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite. Res je sicer, da mu je poteklo dovoljenje za bivanje v tujini, vendar niti sam niti iz poročil ne izhaja, da bi mu ob vrnitvi na Kubo zato grozile takšne sankcije, ki bi se lahko štele za preganjanje po ZMZ oziroma za resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Kot je ugotovila tožena stranka, iz poročil izhaja, da mu grozi odvzem osebne izkaznice, vendar pridobi pravni status v državi nazaj v dveh letih.

13. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka v upravnem postopku in v upravnem sporu, ker da niso bile povsem razčiščene okoliščine njegovega odhoda s Kube, ki po njegovem mnenju kažejo na preganjanje v smislu ZMZ, in se pomanjkljiva pojasnitev okoliščin očita njemu, pri tem pa tega nista razčistila niti tožene stranka na osebnem razgovoru niti sodišče, ki ni opravilo glavne obravnave.

14. Niti upravni organ niti sodišče ne vodita postopka mednarodne zaščite po uradni dolžnosti, temveč na vlogo stranke (40. člen ZMZ), katere interes je, da pravilno in čim bolj popolno predstavi okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah na podlagi 21. in 22. člena ZMZ sprejelo stališče, da je dokazno breme v postopku mednarodne zaščite deljeno. Dokazno breme glede subjektivnih okoliščin je prav gotovo v glavnem na prosilcu, ki mora natančno pojasniti okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in prosi za mednarodno zaščito (21. člen ZMZ). To priložnost je tožnik imel tako ob sprejemanju prošnje kot tudi na osebnem razgovoru. Na obeh dejanjih je bil posebej opozorjen na to, poleg tega so mu bila postavljena dodatna vprašanja. Vendar pa so bile kljub temu njegove izjave skope, tožena stranka pa jih je v izpodbijani odločbi natančno povzela. Ker drugih pravno pomembnih okoliščin v upravnem postopku ni podal, iz informacij o izvorni državi pa niso izhajale okoliščine, ki bi za tožnika upravičevale mednarodno zaščito, je tožena stranka pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in torej ni kršila pravil upravnega postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri, razumno in pravilno utemeljila.

15. Ker tožnik v upravnem postopku kljub večkratni možnosti (sprejemanje vloge na predpisan obrazec in osebni razgovor ter morebitne pisne dopolnitve) in opozorilom na pravice in obveznosti, ki jih ima v postopku, ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite po ZMZ, o njegovi prošnji pa je bilo mogoče odločiti na podlagi tega, kar je navedel in kar je izhajalo iz za odločitev v tej zadevi pomembnih informacij, dodatnih okoliščin pa ni navedel niti v tožbi, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti glavne obravnave (59. člen ZUS-1). Tožnik namreč v tožbi ni konkretno navedel, katera za odločitev v tej stvari pomembna nova dejstva in dokaze je pridobil šele po izdaji odločbe tožene stranke oziroma jih prej ni mogel predložiti, so pa tedaj že obstojala, in tudi ne, katere za odločitev v tej zadevi pravno relevantne okoliščine (bodisi njegove dodatne izjave ali pa informacije o izvorni državi) naj se ugotavljajo na glavni obravnavi pred sodiščem, in kako naj bi te vplivale na odločitev sodišča. Le pod temi pogoji je namreč obvezna glavna obravnava, sicer pa sodišče odloči brez nje (glej drugo in tretjo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do informacij o stanju na Kubi, ki jih je predložil, saj je to storila na 11. do 15. in na 19. do 20. strani svoje odločbe, kar mu je pojasnilo že tudi prvostopenjsko sodišče. Pri tem pa je zlasti v odgovoru na tožbo navedla, da se nobena od predloženih informacij ne nanaša konkretno na tožnika, s čimer se je strinjalo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi (glej stran 7).

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni razlogov, na katere bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.