Jedro

Zakonske zamudne obresti od stroškov v posameznem postopku (pravdnem, izvršilnem in drugem sodnem postopku) tečejo šele v primeru, ko zavezanec za njihovo plačilo te obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za prostovoljno izpolnitev. Šele takrat zavezanec pride v dolžniško zamudo. Sankcije za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti pa so zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka II. izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o izvršilnem predlogu upnikov z dne 6. 7. 2010, popravljenem dne 24. 9. 2010, 18. 11. 2010 in dopolnjenem 16. 12. 2011 tako, da je predlogu upnikov za izterjavo denarne terjatve ugodilo in zoper dolžnico dovolilo predlagano izvršbo (točka I. izreka), razen v delu za: - mesečno preživnino vsakega upnika v znesku 18.345,00 din za obdobje od 1. 11. 1980 do 31. 10. 1988, - mesečno preživnino vsakega upnika v znesku 34.177,00 din za obdobje od 1. 2. 1988 do 31. 1. 1989, - zakonske zamudne obresti od posameznih preživninskih obrokov za obdobje od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do prenehanja obveznosti in za - zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov odmerjenih v IV. točki izreka sklepa za obdobje od dneva izdaje sklepa o izvršbi do poteka roka za njihovo plačilo (točka II. izreka), nadalje je za izvršitelja določilo M.P. (točka III. izreka) in nazadnje odločilo, da je dolžnica dolžna povrniti upnikoma 56,70 EUR izvršilnih stroškov v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa o izvršbi (točka II. izreka) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožujeta upnika iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in smiselno predlagata njegovo spremembo. Glede zahtevane preživnine za obdobje od 1. 11. 1980 do 31. 10. 1988 oziroma glede zavrnitve za obdobje do 31. 1. 1989 upnika navajata, da je bila zahtevana preživnina za to obdobje utemeljeno zavrnjena. Oporekata pa sklepu o izvršbi v delu, ki se nanaša na obdobje 1. 5. 1988 do 31. 10. 1988, po katerem mora dolžnica plačati za vsakega upnika 68.820,00 din, s trditvijo, da bi mesečno morala prispevati 12.548,00 din, kar pa znaša za 6 mesecev skupno 75.288,00 din in ne 68.820,00 din. Nadalje pritožba prereka zavrnilni del sklepa o izvršbi v obsegu zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka do prenehanja obveznosti in od izvršilnih stroškov za čas od dneva izdaje sklepa o izvršbi do poteka roka za njihovo plačilo. Pritožba navaja, da je sicer res, da sodba nima obrestnega dela, vendar pa kadar gre za interese mladoletnih oseb in mlajših polnoletnikov, bi bilo sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na interese te zaščitene kategorije oseb, saj zahtevanje preživnine nikoli ne zastara, pa tudi višina preživnine bi morala biti taka, da po eni strani zagotavlja preživljanje otrok, po drugi strani pa upošteva premoženjsko stanje oseb, ki so zavezane k plačilu preživnine. Če bi sodišče strogo sledilo pravnemu naslovu bi moralo ugotavljati dejansko višino preživnine in preživninske obroke valorizirati. Nenazadnje ni mogoče sprejeti stališča glede zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, da se ti lahko priznajo šele od nastanka zamude dalje, sodišče bi jih moralo priznati vsaj od izdaje sodnega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju postopalo pravilno in zakonito, preizkus zadeve pa pokaže, da ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona, v postopku je ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva ter na podlagi le-teh sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Le zaradi pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje navaja naslednje:

5. Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da za oba upnika ni upoštevalo dejansko določene višine preživnine v obdobju od 1. 5. 1988 do 31. 10. 1988 v višini 12.548,00 din, ki bi znašala za celotno obdobje (krat 6 mesecev) 75.288,00 din, temveč je napačno upoštevalo za to obdobje preživnino 68.820,00 din za vsakega upnika, ni utemeljena. Upnika namreč preživnine za citirano obdobje v znesku 75.288,00 din za vsakega od njiju v svojem izvršilnem predlogu sploh nista zahtevala. Zahtevala sta znesek kot ga je upnikoma za to obdobje priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno vsakemu upniku za obdobje od 1. 5. 1988 do 31. 10. 1988 priznalo 68.820,00 din. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz nazadnje dopolnjenega in popravljenega izvršilnega predloga z dne 14. 6. 2010 (dne 18. 12. 2011 je bil predlog dopolnjen le še z navedbo transakcijskega računa) evidentno razvidno, da upnika zahtevata za obdobje od 1. 5. 1988 do 31. 10. 1988 po 11.470,00 din mesečno, kar znaša za navedeno obdobje 6 mesecev 68.820,00 din za vsakega upnika. Sodišče prve stopnje je torej v celoti sledilo upnikovemu predlogu, upnik za to obdobje ni zahteval več od navedenega, zato je sklep o izvršbi v navedenem obsegu pravilen, pritožbeni očitki pa povsem neutemeljeni.

6. Nadalje ni utemeljena pritožba, ki graja, da sodišče prve stopnje upnikoma od vsakokrat zapadlega mesečnega preživninskega obroka ni priznalo tudi zakonskih zamudnih obresti. Sodišča sodijo po zakonsko določenih predpisih. V izvršilnem postopku začetem na podlagi izvršilnega naslova (kot v obravnavanem primeru) je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov, to je na pravnomočno in izvršljivo sodbo TSC, Enote v ŠpJ z dne 21. 10. 1986 v zvezi s sodbo VSC z dne 15. 1. 1987. V izvršilnem naslovu je določeno le, da je tožena stranka (dolžnica) dolžna prispevati za preživljanje takrat mladoletnih upnikov M. in D. S. od 20. 10. 1986 dalje za vsakega po 5000,00 din mesečne preživnine na roke tožnika (očeta upnikov), in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu. Iz navedene dikcije izreka v izvršilnem naslovu izhaja torej, da v izvršilnem naslovu ni bilo določeno, da mora toženka (dolžnica) upnikoma v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti. V izvršilnem naslovu je sodišče kot že rečeno strogo vezano na vsebino izvršilnega naslova, zato v izvršilnem postopku ne more naložiti dolžniku nekaj več kot je določeno v izvršilnem naslovu in kar v obravnavanem primeru želita upnika (načelo stroge formalne legalitete). Izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni mogoče spreminjati niti po vsebini, niti razširjati njegove obveznosti. Ker v izvršilnem naslovu ni bilo določeno, da je dolžnica dolžna plačati obresti od zapadlih in neplačanih zneskov, le tega izvršilno sodišče dolžnici ne more naložiti. Nenazadnje je imel v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, oče upnikov kot tožnik, ki je bil zastopan po prava vešči stranki (odvetniku), možnost, da obresti v pravdnem postopku zahteva, pa tega ni storil. Tako upnika nista upravičena do zakonskih zamudnih obresti, niti od preživninskih obrokov določenih v sodbi, niti od kasneje zvišanih preživninskih obrokov na podlagi odločb Občinske skupnosti socialnega skrbstva ŠpJ oziroma kasneje obvestil Centra za socialno delo ŠpJ, ki sicer skupaj s pravnomočno izvršljivo pravnomočno odločbo veljajo za izvršilni naslov (132.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZdr). Upnika zato do plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih preživninskih obrokov nista upravičena.

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena graja glede teka zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov določenih v sklepu o izvršbi. Zakonske zamudne obresti od stroškov v posameznem postopku (pravdnem, izvršilnem in drugem sodnem postopku) tečejo šele v primeru, ko zavezanec za njihovo plačilo te obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za prostovoljno izpolnitev (paricijskem roku, ki znaša v našem primeru 8 dni). Šele takrat namreč zavezanec za plačilo izvršilnih stroškov, v obravnavanem primeru dolžnica, pride v dolžniško zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ)(1). Dolžnikova zamuda torej nastopi, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v trenutku njene zapadlosti. Sankcije za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti pa so zamudne obresti. Le-te začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga sodišče določi na podlagi 313. člena ZPP oziroma drugega odstavka 21. člena ZIZ (načelno pravno mnenje, občna seja VSS 13. 12. 2006)(2). Zamudne obresti torej ne morejo teči že od dneva izdaje odločbe o stroških postopka in so tovrstna pritožbena izvajanja povsem neutemeljena.

8. V posledici vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v grajanem obsegu, to je za obdobje od 1. 5. 1988 do 31. 10. 1988 ter v zavrnilnem delu v obsegu tretje in četrte alineje (tč. II. izreka) zavrniti ter v tem obsegu sklep o izvršbi sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

9. O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, saj jih pritožnika nista priglasila, sicer pa sta s svojo pritožbo v celoti propadla.

10. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznost v roku, ki je določen za izpolnitev.

Op. št. (2): Zavezanec za povrnitev stroškov postopka, ki teče pred sodiščem, mora na zahtevo upravičenca plačati tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ ter zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.