Jedro

Če je sodnik višjega sodišča sodeloval pri odločitvi, s katero je bila uvedena preiskava, ne gre za izključitveni razlog, zaradi katerega bi bil izključen od odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi, temveč je treba te primere presojati z vidika okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost, to je z vidika obstoja odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.2.2004 obs. V.P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ, ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.10.2005 zavrnilo pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine kot stroške pritožbenega postopka. S sklepom z dne 29.11.2005 je Okrožno sodišče v Ljubljani po 2. odstavku 94. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 298.182,00 SIT. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 13.1.2006 zavrnil obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo in pravnomočni sklep je obsojenec pravočasno vložil zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve določb ZKP po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, sklep pa zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in kršitve 22. ter 125. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevama ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, izpodbijani sklep pa zaradi uveljavljanih kršitev, zlasti še kršitve 1. odstavka 248. člena ZKP, razveljavi.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. in vrhovni državni tožilec mag. A.F. predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je v obsegu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, utemeljena.

Obsojenec v zahtevi trdi, da mu ni bila zagotovljena nepristranskost sojenja v smislu 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Nepristranskost sodišča Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presoja po subjektivnem ali po objektivnem testu. Sklicuje se na tujo literaturo (Fawcett – The application of the European Convention, 1969), po kateri se nepristranskost lahko definira v tem smislu, da člani sodišča niso osebno zainteresirani za zadeve, o katerih odločajo, ali da nimajo kakšne druge oblike predsodka. Po obsojenčevem stališču višja sodnica M.L. pri sojenju niti po subjektivnem niti po objektivnem testu ni mogla biti nepristranska, ker je kot predsednica senata zoper njega izdala sklep o uvedbi preiskave, ki je usodno determiniral potek postopka na prvostopenjskem sodišču, nato je o sodbi sodišča prve stopnje, ki je po vsebini kopija sklepa o uvedbi preiskave, odločala še v pritožbenem senatu. Tako je posredno odločala o pravilnosti in zakonitosti lastnega sklepa o uvedbi preiskave. Sodila je na podlagi že ustvarjenega predsodka, kar izključuje njeno nepristranskost, ki je predpostavka za vsako pošteno sojenje. Vložnik zahteve navaja, da o sodelovanju višje sodnice M.L. ni bil predhodno obveščen, temveč je za to dejstvo izvedel šele ob prejemu sodbe. Ocenjuje, da sodnica ni mogla biti povsem neprizadeta, ker je njo in ostale, ki so sodelovali pri odločanju ovadil zaradi storitve kaznivega dejanja po 262. členu KZ. S tem, ko se ni izločila sama, je bila storjena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

V tej zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zahtevalo, da se zoper obsojenega V.P. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani se ni strinjala z zahtevo za opravo preiskave in je po 7. odstavku 169. člena ZKP zahtevala, naj o tem odloči senat (6. odstavek 25. člena ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 10.5.1999 zavrnil zahtevo za opravo preiskave. Okrožna državna tožilka se je pritožila zoper tak sklep. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.1.2000 ugodilo pritožbi in sklep senata sodišča prve stopnje spremenilo ter odločilo, da se zoper obsojenca opravi preiskava zaradi navedenega kaznivega dejanja. Pri tej odločitvi je sodelovala kot predsednica senata višja sodnica M.L. Po opravljeni preiskavi je okrožna državna tožilka vložila zoper obsojenca obtožnico zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ, sodišče prve stopnje pa je s sodbo z dne 25.2.2004 obsojenca spoznalo za krivega tega kaznivega dejanja. V senatu, ki je odločal o zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je v vlogi sodnice poročevalke sodelovala navedena višja sodnica. Po podatkih spisa je sodnica poročevalka dne 14.7.2005 v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZKP predlagala predsedniku višjega sodišča, da odloči o njeni izločitvi. V bistvu je ocenila, da okoliščini, ki zadevata odločitev v sklepu o uvedbi preiskave, ne glede na to, ali je takšna odločitev bila pravilna ali ne, v povezavi s hudimi očitki v ovadbi, ki jo je vložil obsojenec, vzbujata dvom o tem, ali je pri odločanju o pritožbi lahko še nepristranska. O tem predlogu ni bilo odločeno. Seja pritožbenega senata je bila opravljena po 378. členu ZKP, o kateri je bila obveščena državna tožilka, ne pa tudi obsojenec, ker zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsojenec pa v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke nista zahtevala, da ju višje sodišče obvesti o seji senata (1. odstavek 378. člena ZKP). Državna tožilka se ni udeležila seje.

Procesni institut izločitve, ki pomeni konkretizacijo ustavne pravice do nepristranskega sojenja (1. odstavek 23. člena Ustave RS), urejajo določbe 39. člena ZKP in naslednje. V 39. členu ZKP so v 1. do 5. točki navedeni izključitveni razlogi, v 6. točki pa odklonitveni razlogi. Slednji niso našteti, temveč so opredeljeni s splošno določbo, ki zahteva obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Sodnikovo postopanje v primerih, v katerih ugotovi kakšen izključitveni razlog ali odklonitveni razlog, je predpisano v 1. odstavku 40. člena ZKP. Če sodnik misli, da je podan razlog za njegovo izločitev iz 4. a ali 6. točke 39. člena ZKP, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke pod pogoji, ki jih predpisujejo določbe 41. in 42. člena ZKP.

Določbe 39. člena ZKP med izključitvene razloge ne uvrščajo položaja, ki je nastal v obravnavanem primeru. Po 4. točki navedenega člena med ostalim sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP. Niti ta določba niti določba 5. točke 39. člena istega zakona ne dajeta odgovora na vprašanje, ali je sodnik višjega sodišča, ki je sodeloval pri odločitvi, s katero je bila uvedena preiskava, izključen od odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi. V procesni teoriji in v sodni praksi sprejete razlage tudi ne dopuščajo sklepanja, da gre v takih primerih za navedena izključitvena razloga. Zato je te primere treba presojati z vidika okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost, to je z vidika obstoja odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

V zvezi z nepristranskostjo sojenja je ESČP razvilo dva pristopa, subjektivnega in objektivnega. Prvi zahteva, da se ugotovi, ali ima sodnik kakšno vnaprejšnje stališče ali prepričanje, zaradi katerega je mogoče podvomiti o njegovi nepristranskosti. Osebno nepristranskost sodnika je treba predpostavljati, dokler ni nasprotnega dokaza. Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno le, da je nepristranskost dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za videz nepristranskosti. Pomembno je, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ohrani videz nepristranskosti, v nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 6.7.2006, št. Up 365/05).

V obravnavani zadevi je višja sodnica sodelovala pri odločanju o uvedbi preiskave in nato v isti zadevi tudi pri odločanju v pritožbenem postopku. Predsedniku višjega sodišča je pred odločanjem predlagala izločitev zaradi okoliščin, ki so po njeni presoji vzbujale dvom o njeni nepristranskosti. Obsojenec, kot trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni bil seznanjen s sestavo pritožbenega senata, o predlogu za izločitev pa ni bilo odločeno. O predlogu obsojenec tudi ni bil obveščen, saj bi v takem primeru lahko sam zahteval sodničino izločitev. Slednje bi v nastali situaciji bilo tudi ob upoštevanju pravice do poštenega sojenja primerno, čeprav procesni zakon od sodišča tega ne zahteva. Glede na ugotovljeno postopanje ni mogoče sklepati, da je izključen vsak objektivno upravičen dvom o nepristranskosti sodišča in tudi ne, da je sodišče s tem, ko ni odločilo o sodničinem predlogu za izločitev, zagotovilo videz nepristranskosti sojenja. Zato je treba pritrditi vložniku zahteve, da so kršitve, na katere opozarja, vplivale na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje (2. odstavek 371. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).

V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev in nato o zadevi vnovič odločilo. Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo drugih uveljavljanih kršitev, odpadlo pa je tudi odločanje o zahtevi, s katero obsojenec napada odmero stroškov kazenskega postopka.