Jedro

Učitelj v šoli jahanja je pri izbiri poti pri terenskem jahanju ravnal malomarno, ko ni pregledal terena in ni kot izkušen jezdec jahal na začetku skupine, ampak se je ob učencih šole jahanja vozil s kočijo in jih zato ni mogel opozarjati na posebnosti terena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je 8. 2. 1992 pri jahanju v šoli jahanja padel s konja in se huje telesno poškodoval. Ugotovilo je obstoj zavarovalnega razmerja kot tudi protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki je bilo v tem, da je izbral neprimerno pot za jezdenje, da tožnika ni spremljal na konju, ampak s kočijo, da ni imel ustrezne formalne izobrazbe in da ni imel dovolj znanja. Teren, ki ga je zavarovanec tožene stranke izbral za jahanje, je bil prekrit s travo, zato se kamen, ob katerega se je spotaknil konj, ni videl. Po mnenju sodišča je neprimerna izbira terena v neposredni vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako smiselno štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je nastala škoda brez njene krivde.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. S pritožbo zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je podana njena odgovornost na podlagi pogodbe o zavarovanju ne izpodbija več, izpodbija le zaključke o tem, da je ravnala malomarno in da je podana vzročna zveza. Sodišču očita, da ni obrazložilo v čem je ravnala napačno, ko je izbrala pot, po kateri so jahali, sodišče tudi ni pojasnilo, kakšno vzročno zvezo ima vožnja s kočijo s tožnikovim padcem. Padec je bil nepričakovan in nepredvidljiv. Tudi očitki o pomanjkanju izobrazbe niso utemeljeni, saj v tistem času ni bilo predpisov, ki bi to urejali. Tožnik pa je bil s tem ugovorom tudi prekludiran. Sodišče zato tega dejstva ne bi smelo upoštevati. Sodišče pa tudi ni odgovorilo na trditve o tem, da je šlo za terensko jahanje ter da predstavlja dejstvo, da se konj spotakne normalen riziko, ki bi ga moral tožnik upoštevati. Ker je jahanje šport, nosi nevarnost športa tisti, ki se z njim ukvarja. Gre za nesrečen slučaj, na katerega njihov zavarovanec ni imel vpliva. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga naj sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je njihov zavarovanec ravnal malomarno pri izbiri poti, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v šoli jahanja in da je šlo za učenje, torej ne za rekreativno jahanje, pritožnica pa tega ne izpodbija. Nadaljnja okoliščina, ki je pomembna je, da se je tožnik poškodoval pri terenskem jahanju. Pri terenskem jahanju se pred konjem in jezdecem na neznanem in razgibanem terenu pojavljajo različne ovire, ki seveda zahtevajo večjo izurjenost, spretnost, gibčnost, občutek ravnotesžja, iznajdljivost in sposobnost hitrega reagiranja ter odločanja. Ravno za terensko jahanje stroka tudi poudarja, po eni strani sposobnost konja, po drugi pa tudi sposobnost in znanje jezdeca, ki mora biti sposoben konja varno voditi po terenu. Ker gre pri terenskem jahanju za težjo obliko jahanja in ker se v šoli jahanja pridobivajo izkušnje, se uči, je sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo ravnanje izvajalca šole kot učitelja v luči profesionalne skrbnosti. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo, da je tožnik jahal prvi in da se je njegov konj spotaknil ob kamen, ki je bil v travi in velik 10 do 15 cm. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da izvajalec šole ni izbral ustreznega terena, saj bi kot učitelj jahanja moral ali teren pregledati ali pa kot izkušen jezdec jahati na začetku skupine. Vsega tega pa ni storil, ampak se je vozil poleg v kočiji, na tak način pa vsekakor drugih, tistih, ki so si šele pridobivali znanje, ni mogel opozarjati na posebnosti terena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo izpovedbo izvajalca, ki je povedal, da je naloga učitelja v šoli jahanja med drugim tudi v tem, da predvidi situacije, kadar gre za jahanje na terenu. S tem, ko je jezdece spremljal v kočiji in ne na konju kot prvi, pa prav gotovo ni mogel predvideti takšnih situacij in na njih opozarjati ostale, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tudi v tem videti njegovo malomarno ravnanje. Pritožbene navedbe o tem, da izvajalec šole ne bi mogel preprečiti padca tudi če bi jahal ob tožniku ter da je šlo za nepredvidljiv, nenaden dogodek, niso utemeljene.

Tožnik je dokazal, da je ravnal zavarovanec tožene stranke malomarno tako pri izbiri poti, kot tudi pri tem, da ni spremljal skupine iz česar izhaja, da niti ni mogel skupine opozarjati na značilnosti terena, na kar bi lahko, če bi jezdil, ne ob tožniku, ampak tako kot se jezdi na terenu pred tožnikom. Na toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Tožena stranka je v postopku le zatrjevala, da je šlo za športni riziko, ki ga ljubitelji jahanja zavestno sprejmejo, da je do dogodka prišlo zato, ker je bil tožnik nepripravljen in neizkušen, da bi se lahko, ko se je konj spotaknil, obdržal v sedlu (v odgovoru na tožbo); kasneje, da je tožnik ježo obvladal in imel konja, ki je bil brez posebnosti, ter da se vsak konj lahko spotakne, na kar bi moral biti tožnik pripravljen (na glavni obravnavi 9. 10. 2000); po uveljavitvi sprememb ZPP pa na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 3. 3. 2002, še da je njihov zavarovanec zagotovil vse potrebno za varno izvajanja jahanja, saj je bil tožnik usposobljen, imel je vsa znanja in izkušnje, tempo si je odrejal sam in ga ni nihče priganjal, ni pa zanikala, da je šlo za šolo jahanja. Iz trditvene podlage tožene stranke izhaja, da le-ta enkrat zatrjuje, da je bil tožnik neizkušen, drugič pa da je imel dovolj izkušenj, torej so že njene trditve v nasprotju. Glede na takšna zatrjevanja je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, saj je sodišče ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v šoli jahanja, torej ko še ni imel ustreznega znanja, ter pri terenskem jahanju. Toženec bi moral dokazati, da je organiziral šolo jahanja po vseh pravilih in s profesionalno skrbnostjo, ker se je za denar ukvarjal s to dejavnostjo.

Res je, da vsak šport vsebuje tudi določene rizike, vendar pa to še ne pomeni, da tisti, ki organizira športno aktivnost, ne odgovarja. Značilnosti jezdenja so v sodelovanju med konjem in jezdecem, pri terenskem jezdenju pa je to sodelovanje še pomembnejše, saj morata biti tako konj kot jezdec izkušena ter tudi šolana. Kadar pa gre za šolo terenskega jahanja, kot je bilo v tem primeru, pa gre za učenje, pri katerem pa je pomembno tako izbira terena, ki mora odgovarjati tako izkušenosti konja kot jezdeca, kot tudi metode učenja. Toženec bi se lahko razbremenil svoje odgovornosti le, če bi dokazal, da je izbral teren kakršen bi bil primeren glede na organizirano šolo jahanja in da bi tudi vodil ostale po terenu na tak način, da bi jih lahko opozarjal na nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, obrazložilo je, da je tožeči stranki uspelo dokazati tako protipravno ravnanje tožene stranke kot tudi vzročno zvezo med takšnim ravnanjem in posledico, toženi stranki pa se ni uspelo razbremeniti krivdne odgovornosti, zato pritožba ni utemeljena (ZPP člen 353). Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato sama nosi te stroške.