Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi dne 11. 2. 2011 vložil tožbo zoper inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010, ki mu je med drugim nalagala ustavitev gradnje tam navedenega objekta, njegovo odstranitev in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 1. 2011, s katero je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Tožena stranka je v obravnavani zadevi na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 14. 9. 2011, torej po vložitvi tožbe, izdala odločbo, s katero je svojo odločbo z dne 4. 1. 2011 spremenila tako, da je inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010 odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. O tem je sodišče prve stopnje obvestila z dopisom, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo s sodbo z dne 27. 3. 2012 in tožbo zavrnilo. Pri tem je očitno prezrlo obvestilo tožene stranke o izdaji nove odločbe z dne 14. 9. 2011 in je tako odločilo o zakonitosti prvostopenjske inšpekcijske odločbe, v zvezi z odločbo tožene stranke, ki v času izdaje sodbe nista več obstajali.

Glede na takšno stanje obravnavane zadeve v času odločanja o reviziji, inšpekcijska odločba, ki jo je tožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, očitno ne posega (več) v njegove pravice ali njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Tožnik si glede na navedeno svojega pravnega položaja (tudi če bi z revizijo uspel) v tem postopku ne more več izboljšati, zato tudi ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v revizijskem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2442/2006-75 z dne 22. 11. 2010, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu – zemljiškoknjižnemu lastniku (tožniku v tem upravnem sporu) naloženo, da ustavi gradnjo tam opredeljene počitniške hiše (1. točka izreka odločbe), da odstrani objekt – počitniško hišo iz 1. točke izreka in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka odločbe), v nasprotnem primeru se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke izreka, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka odločbe), izrečene pa so bile tudi prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka odločbe) ter odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka odločbe) in da stroškov postopka ni (6. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-83/2007 z dne 4. 1. 2011, pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in ugotovila, da stroškov v postopku ni bilo (2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in stališčem upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Ker bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe ostal brez prebivališča, tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe po 84. členu ZUS-1. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. K I. točki izreka:

5. Revizija ni dovoljena.

6. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Tožnik mora izkazati, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pravni interes tudi neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora zato paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), tudi Vrhovno sodišče v revizijskem postopku.

7. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.

8. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi dne 11. 2. 2011 vložil tožbo zoper inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010, ki mu je med drugim nalagala ustavitev gradnje tam navedenega objekta, njegovo odstranitev in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 1. 2011, s katero je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Tožena stranka je v obravnavani zadevi na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 14. 9. 2011, torej po vložitvi tožbe, izdala odločbo, s katero je svojo odločbo z dne 4. 1. 2011 spremenila tako, da je inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010 odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. O tem je sodišče prve stopnje obvestila z dopisom, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo s sodbo z dne 27. 3. 2012 in tožbo zavrnilo. Pri tem je očitno prezrlo obvestilo tožene stranke o izdaji nove odločbe z dne 14. 9. 2011 in je tako odločilo o zakonitosti prvostopenjske inšpekcijske odločbe, v zvezi z odločbo tožene stranke, ki v času izdaje sodbe nista več obstajali.

9. Glede na takšno stanje obravnavane zadeve v času odločanja o reviziji, inšpekcijska odločba, ki jo je tožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, očitno ne posega (več) v njegove pravice ali njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Tožnik si glede na navedeno svojega pravnega položaja (tudi če bi z revizijo uspel) v tem postopku ne more več izboljšati, zato tudi ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v revizijskem postopku.

10. ZUS-1 v četrtem odstavku 83. člena med drugim določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Vrhovno sodišče je zato vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

11. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 12. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.