Jedro

S sodelovanjem na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev ni mogoče izkazovati težko popravljive škode, ker gre za negotovo pridobitev teh sredstev.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika na javni razpis za krepitev razvojnih oddelkov podjetjih, ker je tožnikova vloga na podlagi meril, določenih v javnem razpisu, prejela 54 točk, sofinanciranje pa je bilo odobreno za vloge, ki so dosegle najmanj 60 točk. Prav tako je v skladu z javnim razpisom morala vloga za odobritev sredstev pri vsakem merilu doseči najmanj polovico točk, kar pa tožnik pri merilu številka 1 in 2 ni izpolnil. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo v upravnem sporu, s katero predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njegovi vlogi za sofinanciranje. Pri tem se sklicuje na nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila po njegovem mnenju vloga po vseh merilih napačno ocenjena.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sicer na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da skupna višina sredstev, ki so na razpolago za sofinanciranje javnega razpisa, znaša 11.000.000,00 EUR, od tega je delež prispevka EU 85 %, preostalih 15 % pa je slovenske udeležbe. Predmet razpisa je sofinanciranje upravičenih stroškov za vzpostavitev nove razvojno raziskovalne skupine (v nadaljevanju RR skupina) oziroma krepitev obstoječe RR skupine. Na podlagi prijave in finančnega načrta tožeče stranke je za sofinanciranje njenega projekta predvidenih 109.395,00 EUR, pri čemer strošek celotnega projekta znaša 409.395,00 EUR. Kolikor tožeča stranka sredstev v višini 109.395,00 EUR, ki predstavljajo 45 % delež skupnih stroškov podjetja, ne bo mogla pridobiti, bo ogrožena oziroma onemogočena izvedba projekta „Krepitev razvojnega oddelka v podjetju A.“. Prav tako bodo ogrožena delovna mesta, saj tožeča stranka ne bo imela sredstev za financiranje plač, ker je pri načrtovanju bodočih projektov predvidela tudi navedena povratna sredstva. V primeru uspeha s tožbo tožeča stranka odobrenih sredstev ne bo mogla več pridobiti zaradi zaključenega razpisa in porabe sredstev. To pomeni, da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči, da bi s porabo vseh sredstev razpisa tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda. Zaradi nepravilnega odločanja tožene stranke je nedvomno, da lahko tožeči stranki nastane znatna težko nadomestljiva premoženjska škoda, saj bodo razpisana sredstva razdeljena in materialnih posledic nezakonite odločitve tožene stranke ne bo več mogoče popraviti. Z zadržanjem delitve sredstev v višini 109.395,00 EUR bi tožena stranka zagotovila, da bo tožeča stranka predvidena sredstva v primeru uspeha v upravnem sporu tudi pridobila. S tem pa ne bi bila prizadejana nobena škoda drugim udeležencem razpisa. Predlaga, da sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu zadrži izvajanje javnega razpisa tožene stranke za sofinanciranje stroškov krepitve razvojnih oddelkov v podjetjih 2012 v višini sredstev 109.395,00 EUR.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Pogoje za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu določa 32. člen ZUS-1. Po navedeni določbi lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Iz istih razlogov pa lahko tožnik tudi zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (tretji odstavek). Po določbah ZUS-1 je torej mogoče z začasno odredbo odložiti izvršitev izpodbijanega akta do odločitve sodišča v upravnem sporu (odložitvena začasna odredba) ali začasno urediti sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba).

Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjevanju zakonskih pogojev začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Zaradi navedenega odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Ureditveno začasno odredbo je tako mogoče izdati, če so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Te pogoje pa mora tožnik izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri tem je dokazano in trditveno breme na njegovi strani, zato mora že v svoji zahtevi takšne okoliščine zatrjevati in jih tudi dokazati s stopnjo verjetnosti. Prav tako mora biti škoda konkretizirana na določene realno izkazane posledice izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, kakor tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Po ustaljeni sodni praksi pa materialna škoda še ne pomeni težko popravljive škode, temveč se kot taka predvsem upošteva škoda, ki je tudi v primeru uspeha v tožbi kasneje ne bi bilo mogoče, ali pa zelo težko, odpraviti.

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da v primeru nadaljevanja javnega razpisa obstaja nevarnost, da tudi če bo uspel s tožbo, ne bo mogel več pridobiti sredstev, saj bodo ta po zaključenem javnem razpisu že v celoti izčrpana. S tem pa bi tožniku nastala težko nadomestljiva premoženjska škoda, ki je zaradi razdelitve sredstev ne bo več mogoče popraviti. Navedena okoliščina, to je razdelitev sredstev, po presoji sodišča ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, kolikor bi tožnik uspel s tožbo v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega sklepa, kakor tudi ne težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. V takšnem primeru bi bila namreč tožena stranka dolžna izvršiti sodno odločbo in v okviru tega tudi zagotoviti potrebna finančna sredstva.

Tudi tožnikova pričakovanja v zvezi s prijavo na javni razpis ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe. S sodelovanjem na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev namreč ni mogoče izkazovati težko popravljive škode, ker gre za negotovo pridobitev teh sredstev. Zaradi navedenega izpad prihodka, ki ga je ob prijavi na javni razpis pričakoval tožnik, kakor tudi okoliščina, da bo zaradi zavrnitve vloge onemogočena izvedba predvidenega projekta, ne predstavlja težko popravljive škode, ker z izpadom pričakovanega dohodka ni mogoče izkazovati škode iz 32. člena ZUS-1. V konkretnem primeru sodišče tudi ni moglo upoštevati tožnikovih navedb, da bodo zaradi nedodelitve sredstev za prijavljeni projekt ogrožena delovna mesta, saj je takšen ugovor splošen in z ničemer izkazan, prav tako kaj takega niti ne izhaja iz spisne dokumentacije. Tožnik je namreč s prijavljenim projektom šele predvidel zaposlitev dveh strokovnjakov in mlade raziskovalke, vendar šele po prejemu sklepa o odobritvi sofinanciranja na podlagi obravnavanega javnega razpisa. Iz navedenega izhaja, da gre za bodoče zaposlitve, s tem pa ni mogoče izkazovati težko popravljive škode.

Ker po presoji sodišča tožnik ni izkazal verjetnega nastanka težko popravljive škode, sodišče drugih pogojev, ki se nanašajo na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ni ugotavljalo. Na podlagi ugotovljenega je zato sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.