Jedro

Če je bila s strani ustavnega sodišča podana razlaga določb ZDen, to še ni podlaga za odpravo posamičnega akta na podlagi 46. člena ZUstS, saj se ta določba nanaša na odpravo podzakonskega predpisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 4.7.2001. Tožena stranka je zavrgla zahtevo tožnice za spremembo pravnomočne denacionalizacijske odločbe tožene stranke z dne 4.7.2001 vloženo, na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču. Tožena stranka je navedla, da po določbi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za reševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta izdanega za razreševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki odloča na prvi stopnji. Po mnenju tožene stranke sprememba pravnomočne denacionalizacijske odločbe po navedeni zakonski določbi ni dovoljena, ker so po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 dolžni državni organi navedeno razlago upoštevati pri odločanju le v denacionalizacijskih postopkih, ki do uveljavitve te odločbe še niso pravnomočno končani, medtem ko na pravnomočno končanje postopka odločba nima vpliva. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločba ustavnega sodišča ni razlog za izpodbijanje odločbe izdane v upravnem postopku, na podlagi katerega od predvidenih izrednih pravnih sredstev.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka odločila na podlagi 1. odstavka 226. člena ZUP, ki določa, da se s sklepom odločba o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Tožena stranka je stvarno pristojna za obravnavanje tožničine zahteve v sporni zadevi in to zato, ker je z odločbo z dne 4.7.2001, na podlagi pritožbe tožnice zoper odločbo organa prve stopnje sama vsebinsko (meritorno) odločila o denacionalizacijskem zahtevku tožničinega pravnega prednika. Tožena stranka je utemeljeno zavrgla zahtevo, ki jo je tožnica vložila po 46. členu ZUstS. Po navedeni določbi lahko vsakdo, ki se mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil nastale škodljive posledice, zahtevo njihovo odpravo. Toda v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002 ne gre za odpravo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, temveč za tako imenovano interpretativno odločbo, s katero ustavno sodišče določi, da določena norma ni v skladu z ustavo, če se razlaga tako, ko sodišče meni, da je v skladu z ustavo. Navedena odločba tako ne more biti podlaga za vložitev zahteve po 46. členu ZUstS. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. U 1835/2002 z dne 3.9.2003. Tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava je neutemeljen.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila drugačna praksa upravnih organov in sodišč do navedene določbe Ustavnega sodišča v nasprotju z Ustavo. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči v skladu s tolmačenjem zakona o denacionalizaciji, ki ga je dalo Ustavno sodišče in odpravi nezakonito sodbo, premoženje vrne in tako popravi krivice, ki jih je povzročila nacionalizacija.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala spremembo posamičnega akta (pravnomočne denacionalizacijske odločbe tožene stranke z dne 4.7.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 41/3 k.o. L. Kot pravno podlago svojega zahtevka je navajala 46. člen ZUstS.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedla konkretne razloge, zaradi katerih ni pravne podlage za zahtevek kot ga uveljavlja tožnica.

Pritožbeno sodišče se z navedeno presojo in odločitvijo, sprejeto na navedeni presoji, strinja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru sprememba akta, izdanega v denacionalizacijskem postopku, na navedeni podlagi ni možna. Po določbi 46. člena ZUstS je predvideno posebno izredno pravno sredstvo, ki ob določenih pogojih omogoča tudi spremembo posamičnega akta. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je treba pogoje, pod katerimi je možno ugoditi temu izrednemu pravnemu sredstvu, obravnavati skladno z navedeno odločbo. Ta pa v 1. odstavku izrecno navaja, da je temeljna predpostavka za takšen zahtevek odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega v izvrševanju javnih pooblastil. V konkretnem primeru pa ni bil odpravljen podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče je določilo drugačno interpretacijo navedenih določb ZDen. Obravnavan je bil zakon, ne pa podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, poleg tega pa je bila določena samo drugačna razlaga nekaterih določb zakona. Vse to pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da niso izpolnjene temeljne predpostavke, da bi se zahteva tožnice obravnavala po 46. členu ZUstS. Odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje so zato pravilne in zakonite. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.