Jedro

Intimno razmerje med pričo in tožnico še ne pove ničesar o verodostojnosti izpovedi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.000 EUR za čas od 21. 9. 2015 do 12. 10. 2015. II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. Tožnica, ki zahteva plačilo 5.000 EUR, trdi, da je toženki v avgustu 2010 posodila 6.000 EUR za obnovo stanovanja, da sta se dogovorili, da ji bo toženka denar vrnila čez eno leto in da ji je 1.000 EUR vrnila 4. 1. 2011, preostanka pa ne. Toženka je trdila, da njeno plačilo 1.000 EUR, opravljeno 4. 1. 2011, sploh ne predstavlja vrnitve dela dolga po posojilni pogodbi, za obstoj katere se zavzema tožnica, ampak nakazilo, povezano z nakupom kobile Iskre.

2. Sodišče prve stopnje je prvič odločilo s sodbo P 102/2015-35 z 8. 6. 2016, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče je s sklepom I Cp 2851/2016 s 15. 3. 2017 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke in izvedlo za njihovo dokazovanje predlaganih dokazov.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2015 in 2.115,51 EUR pravdnih stroškov. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 21. 9. 2015 je zavrnilo.

4. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

5. Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 9. 2011. Navaja, da je v tožbi trdila, da je bil dogovorjeni rok vračila eno leto, čemur toženka ni nasprotovala. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Toženka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče samo odloči o stvari ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni razlogi toženke bodo podrobneje pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

7. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb nasprotne stranke.

8. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena; pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

O pritožbi toženke

9. Toženka v pritožbi najprej izpostavlja, da sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom višjega sodišča, ker se je v izpodbijani sodbi spustilo v presojo dokazov o že nesporno ugotovljenem dejstvu, da tožnica zatrjevanega namena posojilne pogodbe in potrebe toženke po denarju ni uspela dokazati. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Kaj si pritožnica predstavlja kot nesporno ugotovljeno dejstvo, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Nesporna so tista dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov (2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Za trditve o tem, zakaj si je toženka sposodila denar od tožnice, to ne velja. Če ima pritožnica v mislih to, da je sodišče prve stopnje v prejšnji sodbi o tem naredilo drugačno dokazno oceno (v pritožbenem postopku ta niti ni bila izpodbijana, tako da se višje sodišče do nje ni opredeljevalo1), pa je treba pojasniti, da se mora sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe v novi sodbi ponovno opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev2 (tudi do tistih, do katerih se je v razveljavljeni sodbi že opredelilo, in celo do tistih, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo). Dokazna ocena v novi sodbi je lahko drugačna. V obravnavani zadevi, kjer je v prejšnjem sojenju umanjkala ocena precejšnjega dela trditev in dokazov tožene stranke, to ni nič nenavadnega, je logična posledica tega, da je odločitev o tem, katera dejstva so dokazana, plod presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo pomanjkljivosti, na katere je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče. Dopolnilo je dokazni postopek v zvezi s trditvami toženke, ki se sodišču prve stopnje v prvem sojenju niso zdele pravno pomembne, pa so; v izpodbijani sodbi pa izvedene dokaze ocenilo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, prodajalec konja J. J. ni pritrdil niti toženkinim trditvam o ceni konja niti trditvam o času nakupa konja, pa tudi ne (kar je najbolj odločilno) njenim trditvam o tem, da je pri nakupu konja posredovala tožnica. Dokazne ocene njegove pisne izjave3 pritožnica ne izpodbija. Glede na to je življenjsko logično, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi tožnice, da ni prodajalcu izročila 1.000 EUR za toženko (tudi tega dela dokazne ocena pritožnica ne izpodbija). Minuciozno pritožbeno izpostavljanje v tem pogledu manj pomembne izpovedi tožnice o času nakupa konja (in se tem povezani očitki o pomanjkanju trditev) zato ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da predstavlja plačilo 1.000 EUR vrnitev posojila v zvezi z nakupom konja, pri katerem naj bi posredovala tožnica, ki naj bi za toženko prodajalcu izročila 1.000 EUR. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je to vprašanje zelo pomembno. Ob odsotnosti pisne posojilne pogodbe in toženkinem zanikanju njene sklenitve je namreč „vrnitev posojila“ pomemben indic, ki vendarle nakazuje na obstoj finančnega razmerja med pravdnima strankama.

12. Ker toženka svojih trditev o razlogu za vrnitev 1.000 EUR ni uspela dokazati, je njeno plačilo tožnici ostalo brez vsake razlage, razen tožničine. To je tisto, kar je (z razlogom) bistveno vplivalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi, je vsebinsko prepričljiva in življenjsko logična, pritožbeno nasprotovanje in seciranje posameznih drobcev ter izpostavljanje nekaterih, ki se zdijo toženki zanjo ugodni, pa je ne uspe izpodbiti. Višje sodišče v nadaljevanju na pritožbene navedbe zato le kratko odgovarja.

13. Protispisno povzema pritožba obrazložitev sodišča prve stopnje, da se z izpovedjo priče A. A. ujema izpoved priče T. I., in izpostavlja, da ni jasno, v čem se izpovedi ujemata. Iz obrazložitve na 5. strani izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se ujemanje nanaša na dejstvo, da si je tožnica od brata ravno v avgustu 2010 sposodila 4.000 EUR, kar pa se ujema časovno in po višini (znesek ni bistveno večji ali manjši) z izpovedbo priče A. A., da je v avgustu 2010 videl tožnico, ko je izročila toženki 6.000 EUR. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o vprašanju obnove kuhinje in namenu posojila. Sodišče prve stopnje je podrobno in jasno obrazložilo4, zakaj verjame, da je toženka kuhinjo obnavljala v času, ko je bila sklenjena posojilna pogodba. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno ni podvomilo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo do tega, ali bi tožnica s toliko denarja, tj. 6.000 EUR, sploh lahko razpolagala. Drži, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni posebej natančno ugotavljalo, kakšen je bil v kritičnem času dohodek tožnice in njeno premoženje ali prihranki, vendar pa je bilo to (ob celoviti dokazni oceni vseh, tudi novo izvedenih dokazov, in uspeha dokaznega postopka) nepotrebno, saj je v dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da si je 4.000 EUR sposodila od brata, le ostalo pa zagotovila sama.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je A. A. neverodostojna priča, ker naj bi bil v intimnem razmerju s tožnico in ker je že takoj ob izpovedbi uporabil besedo posojilo, sodišče prve stopnje pa naj bi podalo subjektivno oceno o tem, da je priča A. A. deloval resno in odgovorno ter odgovarjal na vprašanja zelo natančno. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 2851/2016 obrazložilo, da intimno razmerje med pričo in tožnico še ne pove ničesar o verodostojnosti izpovedi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame izpovedi priče A. A., tem razlogom pritožnica le posplošeno nasprotuje, pritožbeno sodišče pa dokazno oceno sprejema.

16. Višje sodišče v odgovor na pritožbene navedbe (obravnavane v prejšnjih dveh odstavkih) še dodaja, da se toženka v navedbah ni spustila v prerekanje zatrjevane višine posojenega zneska. Trdila je, da ji tožnica v kritičnem času ni posodila ničesar. Sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je tožnica toženki nedvomno posodila nekaj (drugače ji toženka ne bi vračala 1.000 EUR), ni imelo druge možnosti kot v celoti slediti tožnici in zaključiti, da je toženki posodila znesek prav v zatrjevani višini, s čimer je torej očitno razpolagala. Ob upoštevanju podane trditvene in dokazne ponudbe strank vmesne poti ni bilo.

17. Sodišče prve stopnje je na 7. strani izpodbijane sodbe napravilo dokazno oceno izpovedi prič M. U. in T. M., s katerima je toženka dokazovala svojo odsotnost prav v času, ko naj bi ji tožnica izročila 6.000 EUR. Izpovedi prič sodišča nista prepričali, da je bila toženka v času prejema posojila na dopustu. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno izrazilo, ko je zapisalo, da bi toženka odsotnost lahko dokazala le s potrdilom delodajalca. To sicer ne drži, saj imajo dokazi prirejeno vrednost, a dokazna ocena, da je enomesečno odsotnost relativno preprosto dokazati s potrdilom delodajalca, zato sodišča izpoved prič ni prepričala, je življenjsko logična in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. 18. Pritožnica nazadnje očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tega, kdaj je terjatev zapadla ter do argumentiranega ugovora zastaranja.

19. Zapadlost je res pomembna tudi zaradi ugotovitve zastaranja, a ugovora zastaranja toženke (ki ne pove, kje in kdaj naj bi ga podala) pritožbeno sodišče po skrbnem pregledu spisa ne najde.

20. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (10. stran) obrazložilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi terjatev iz posojilne pogodbe zapadla v roku enega leta. Sodišče prve stopnje je potem, ko tožnici ni uspelo dokazati datuma zapadlosti terjatve, odločilo, da zamudne obresti od glavnice 5.000 EUR tečejo od vložitve tožbe, kar je materialnopravno napačno. V skladu s 1. odstavkom 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari. Kadar pa pogodbenika ne določita roka za vrnitev posojila (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, ko je zavrnilo tožničino tezo o dogovorjenem enoletnem roku) in roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (2. odstavek 574. člena OZ). Ker nobena od strank ni zatrjevala kakšnih drugih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče določiti rok za vrnitev posojila, je ta začel teči s posojilodajalkino zahtevo, da ji toženka vrne preostanek. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da je vrnitev zahtevala 12. 8. 2015, dvomesečni rok (ki je glede na okoliščine primera povsem dovolj dolg) pa je potekel po vložitvi tožbe, torej 12. 10. 2015. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred tem ni utemeljen.

21. Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ker naj bi sodišče prve stopnje tožnici priznalo odvetniške stroške za prejem in pregled odločbe, obvestilo stranki in ugotovitev pravnomočnosti, saj ti stroški ne predstavljajo samostojne odvetniške storitve, ampak so zajeti v preostalih procesnih dejanjih. Iz obrazložitve na 11. strani izpodbijane sodbe res izhaja, da je sodišče priznalo te stroške, a jih ni. Višina priznanih pravdnih stroškov tožnice je določena na podlagi specificiranega stroškovnika na list. št. 226-227, v katerem stroškov, ki jih izpodbija pritožba, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato sta sam izračun in višina priznanih stroškov pravilna, pritožbena navedba v tem delu pa neutemeljena in nebistvena za končni izid postopka.

22. Višje sodišče je glede na pojasnjeno toženkini pritožbi delno ugodilo v obrestnem delu in zavrnilo še zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 13. 8. 2015. Odločitev v tem delu temelji na peti alineji 358. člena ZPP. V preostalem delu uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni; niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

23. Pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje nepravilno in preuranjeno zaključilo, da ne prisodi zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2011, ampak od vložitve tožbe dalje, je neutemeljen. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi toženka v odgovoru na tožbo pripoznala, da je bilo dogovorjeno vračilo denarja najkasneje v januarju 2011. Toženka je nasploh ugovarjala obstoju pravnega razmerja na podlagi posojilne pogodbe ter je za vračilo 1.000 EUR zatrjevala drugačno pravno razmerje med pravdnima strankama. S takšnim ugovorom, ko je toženka argumentirano zanikala obstoj zatrjevane posojilne pogodbe in navajala neko drugo pravno razmerje, ni pripoznala trditve tožnice, da je bil dogovorjen rok vračila iz zatrjevane posojilne pogodbe eno leto.

24. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlog torej ni utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka je delno uspela, a le v majhnem delu in še to glede akcesornega dela odločitve (o zakonskih zamudnih obrestih). Odgovora na pritožbi glede na njuno vsebino ne izpolnjujeta kriterija potrebnosti (155. člen ZPP). Višje sodišče je glede na opisano odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava in nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. 2 Na kar je pritožbeno sodišče tudi izrecno opozorilo. 3 Takšni obliki izvedbe dokaza pritožnica ne nasprotuje, z njo se je v postopku pred sodiščem prve stopnje strinjala (list. št. 206 v spisu). 4 Stran 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.