VDSS Sodba Pdp 569/2024

Jedro

Za presojo, ali je bila zaradi opustitve izvedenca kršena pravica do izjave, je ključno, ali je bila stranki v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavanja ekspertize. Sodelovanje strank se namreč po ZPP ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njihova prisotnost zahteva ob izdelavi pisnega mnenja izvedenca in morebitnem njegovem zaslišanju, torej ob samem izvajanju dokazov.

Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, vendar pritožbi utemeljeno navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Ob tehtanju toženkinih opustitev in tožničinega lahkomiselnega ravnanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilen prispevek vsake stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 50 %.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I/1., II., III., V/2. in VI. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

"I/1. Toženki sta dolžni tožnici v roku 8 dni nerazdelno plačati odškodnino v višini 11.724,64 EUR; v presežku, za nerazdelno plačilo 13.759,46 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Toženki sta dolžni tožnici v roku 8 dni nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od odškodnine v višini 11.724,64 EUR od 29. 9. 2021 do plačila; v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine v višini 9.202,15 EUR od 29. 9. 2021 do plačila, in od odškodnine v višini 4.557,31 EUR od 22. 2. 2023 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Druga toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati zakonske zamudne obresti od odškodnine v višini 11.724,64 EUR od 15. 1. 2021 do 28. 9. 2021; v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine v višini 7.668,38 EUR od 15. 1. 2021 do 28. 9. 2021, se tožbeni zahtevek zavrne.

V/2. Druga toženka krije sama svoje stroške postopka, prvi toženki pa jih je tožnica dolžna povrniti v višini 2.509,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

VI. Zavezanki za plačilo 23 % sodne takse sta toženki."

II.V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

III.Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni pa jih je dolžna povrniti prvi toženki v višini 302,00 EUR in drugi toženki v višini 320,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da tožnici nerazdelno plačata 25.484,10 EUR (I/1. točka izreka), zahtevek za plačilo 25.352,89 EUR s pripadki pa je zavrnilo (I/2. točka izreka). Nerazdelno sta ji dolžni plačati obresti, ki od zneska 20.926,79 EUR tečejo od 29. 9. 2021 do plačila, od zneska 4.557,31 EUR pa od 22. 2. 2023 do plačila (II. točka izreka). Druga toženka ji dolguje tudi obresti od zneska 19.393,02 EUR za čas od 15. 1. 2021 do 28. 9. 2021 (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo obresti nad prisojenimi (IV. točka izreka). Toženki morata tožnici nerazdelno povrniti 1.148,22 EUR stroškov postopka (V/1. točka izreka), svoje stroške pa krijeta sami (V/2. točka izreka). Toženki sta zavezanki za plačilo 50 % sodne takse (VI. točka izreka).

2.Obe toženki se pritožujeta zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov ter priglašata stroške pritožb. Prva toženka uveljavlja postopkovno kršitev, ker ji sodišče ni vročilo odgovora na tožbo, ki ga je vložila druga toženka (zavarovalnica). Druga toženka uveljavlja postopkovno kršitev, ker je izvedenec ni povabil na ogled. V ostalem so njune pritožbene navedbe podobne. Navajata, da sodišče ni pravilno ovrednotilo izpovedi prič in izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Napačno je ugotovilo, da sta delo na ekstrudorski liniji opravljala tožnica in A. A.. Sodba nima razlogov o tem, da obstoj razlik glede načina odpravljanja zastojev ni v vzročni zvezi s poškodbo. Za škodni dogodek je odgovorna izključno tožnica, ki ni reševala zastoja na običajen način. Stroj bi morala ustaviti. Ne bi smela stati v liniji stroja. A. A., B. B. in direktor niso nikoli videli, da bi kdo reševal zastoj na način, kot ga je tožnica. Sodišče v razloge ni povzelo ocene raziskave C. C. D. D. je v tožbi ZZZS izjavila, "da ona tega ne bi naredila tako, kot je tožnica." Ta ne bi smela vleči silikonske kepe skozi odprtino na koncu stroja. Ni znala pojasniti, zakaj mesta zastoja ni ugotavljala z odpiranjem vratc. Nikoli ni noben delavec problematiziral nezagotavljanja zaščitnih očal. Predvidel jih ni niti proizvajalec stroja niti niso predvidena glede na oceno tveganja. Pri pravilnem reševanju zastoja se silikonskih cevk ne vleče, zato ni nevarnosti za poškodbo oči. Z razlogovanjem sodišča so prvi toženki naloženi prekomerni in nerazumni varnostni ukrepi (Pdp 493/2022, VSL II Cp 1226/2019, VSL I Cpg 1550/2013). Ne drži, da ni seznanila tožnice z vsemi navodili in je v celoti usposobila za varno delo. Napačen je zaključek, da ni izvajala ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem njenega dela (VSL II Cpg 761/2018). Nepravilno ravnanje tožnice je pretrgalo vzročno zvezo med opustitvami prve toženke in škodo. Njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Prisojena ji je previsoka odškodnina, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa ji sploh ne pripada. Sodišče ni pojasnilo konkretnih omejitev tožnice. Delni odstop steklovine ni v vzročni zvezi s poškodbo pri delu. V tem delu sodba ni obrazložena. Zdravljenje je bilo zaključeno že 19. 7. 2018. Kljub sprejemu izvedenkinih ugotovitev kot pravilnih, sodišče ni sledilo njenemu datumu zaključka zdravljenja. Ker stranke niso imele pripomb na izvedensko mnenje, sodišče tega ne bi smelo ugotoviti brez zaslišanja izvedenke, tako pa je izdalo sodbo presenečenja. Pravno zmotno se je sklicevalo na odločbe ZZZS. Odločba ZPIZ je zmotna in ne more predstavljati podlage za odločitev v tem sporu. Glavkoma tožnica (še) nima. Zahtevek za potne stroške ni bil ustrezno specificiran, pripadali pa bi ji le za zdravljenje, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. O stroških izvedencev bi bilo treba odločiti upoštevaje načelo uspeha v postopku, ne pa po 38. členu ZDSS-1, ki je tudi sicer protiustaven.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbi prereka njune navedbe, predlaga, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Opredelilo se je do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Tožnica je bila zaposlena pri prvi toženki kot impregnatorka. Vtožuje odškodnino zaradi nesreče pri delu (reševanje zastoja na ekstrudorski liniji). Po presoji sodišča prve stopnje je za škodni dogodek prva toženka krivdno odškodninsko odgovorna v obsegu 80 %, preostalih 20 % pa predstavlja tožničin prispevek (prva odstavka 131. in 171. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

7.Prva toženka zmotno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS (URS), ker naj bi ji sodišče prve stopnje ne vročilo odgovora na tožbo, ki ga je vložila druga toženka. Iz vročilnice (l. št. 13), ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP), je razvidno, da ji je bil odgovor vročen dne 25. 11. 2021.

8.Druga toženka očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedenec za varnost in zdravje pri delu ni povabil na ogled kraja škodnega dogodka. Upoštevaje izoblikovano sodno prakso zgolj zaradi tega uveljavljana kršitev ni podana.

Za presojo, ali je bila zaradi očitane opustitve izvedenca kršena pravica do izjave, je ključno, ali je bila stranki v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavanja ekspertize. Sodelovanje strank se namreč po ZPP ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njihova prisotnost zahteva ob izdelavi pisnega mnenja izvedenca in morebitnem njegovem zaslišanju, torej ob samem izvajanju dokazov. Strankina pravica do izjave se udejanji s tem, da se lahko do mnenja opredeli, poda nanj pripombe in zahteva dopolnitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je druga toženka v tem sporu svoje interese lahko učinkovito varovala in je to možnost tudi izkoristila, saj ji je bilo pisno izvedensko mnenje vročeno, nanj je podala pripombe (v tem okviru ponovitve ogleda z njo ni zahtevala) in bila nato navzoča pri zaslišanju izvedenca. Neutemeljen je tudi njen pritožbeni očitek, da bi izvedenec moral opraviti ogled glede možne določitve mesta zastoja v vzdolžnem ali prečnem smislu, saj tega druga toženka v prvostopenjskem postopku ni predlagala.

Temelj

9.Toženki smiselno uveljavljata kršitev 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne ovrednotilo pravilno izpovedi prič in izvedenca za varnost in zdravje pri delu, določene ključne dele izpovedi pa spregledalo. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke oprlo na vestno presojo posameznih dokazov in celovito presojo vseh dokazov skupaj. V dokazno oceno je zajelo vse vsebinsko odločilne dele izpovedi, v pritožbah izpostavljeni posamezni deli izpovedi pa ne vplivajo na drugačno presojo spora. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti prve toženke in soprispevku tožnice ter jih po nepotrebnem ne ponavlja, ugotavlja pa, da je v prvostopenjski odločitvi materialnopravno napačno določen obseg odgovornosti strank.

10.Druga toženka s sklicevanjem na kontrolni list in izpoved B. B. izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v času škodnega dogodka delo na ekstrudorski liniji opravljala tožnica in A. A. Po presoji pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sicer skladna z izpovedbami navzočih v času škodnega dogodka. Vendar že pritožba sama pravilno ugotavlja, da za odločitev ni ključno, ali je A. A. obravnavanega dne na ekstrudorski liniji res nadomestil D. D. Pomembno je, da se je tožnica poškodovala pri opravljanju tega dela.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek prve toženke o nemožnosti preizkusa sodbe, ker nima razlogov o tem, da obstoj določenih razlik glede načina odpravljanja zastojev ni v vzročni zvezi s poškodbo. Ključna trditev toženk v zvezi z odpravljanjem zastoja je bila, da bi tožnica ob pravilnem postopanju morala ekstrudorsko linijo ustaviti, s strani odpreti vratca peči in silikonski obdelovanec odstraniti. Do te trditve se je sodišče prve stopnje v okviru presoje temelja zahtevka opredelilo z ustreznimi razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti.

12.Z obsežnim povzemanjem izpovedi prič in direktorja prve toženke se pritožbi neutemeljeno zavzemata, da je škodni dogodek pripisati izključno tožnici; zlasti poudarjata, da glede na izpoved A. A., B. B. in direktorja ni nihče reševal zastoja na način, kot ga je tožnica, ki v nasprotju z varnim in običajnim načinom dela ni ustavila stroja (ekstrudorja). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da izpoved D. D. potrjuje, da je tožnica v obravnavanem primeru pristopila k reševanju zastoja na običajen način. Priča je pojasnila, da je bil način reševanja zastojev (in v tej zvezi ustavitev stroja) sicer odvisen od vrste napake. Na vprašanje, kako bi ona (ki je na ekstrudorski liniji delala največ in bila večinoma glavna) reševala konkretno situacijo, v kateri se je v zvezi s škodnim dogodkom znašla tožnica, je priča izrecno potrdila, da je tudi ona že postopala tako, kot je tedaj tožnica (ta je silikonsko vrvico, ki je visela ven iz odprtine na koncu stroja, potegnila v smeri stran od stroja, ne da bi pred tem stroj ustavila). D. D. je še zatrdila, da je bil s takim ravnanjem seznanjen B. B. (vodja proizvodnje), ki je tudi sam kdaj rešil zastoj na tak način. Slednje res ni skladno z zatrjevanji B. B., A. A. in direktorja prve toženke, da se stroj v primeru odpravljanja zastoja ustavi, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot prepričljivejši izpovedi D. D. in tožnice (ki sta tudi večinoma opravljali delo na tem stroju). Kot je namreč obrazložilo, so tudi ob ogledu izvedenca za varnost in zdravje pri delu pri prvi toženki reševali zastoj tako, da ekstrudorske linije niso ustavili. Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe: da tožnica ob škodnem dogodku ni pristopila k reševanju zastoja na običajen način; o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS, ker sodišče v razloge ni povzelo vsebine raziskave C. C. z dne 10. 7. 2018, v kateri je ocenil, da je tožnica ravnala neustrezno, ker ob reševanju zastoja ni ustavila ekstrudorske linije; da sodišče ni sledilo izpovedi B. B., da so delavci tovrsten zaplet vedno reševali z ustavitvijo stroja, da je on uvedel delavce v delo ...

13.Dokazni oceni izpovedi D. D. pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da je "v tožbi ZZZS izjavila, da ona tega ne bi naredila tako, kot je tožnica." Dokazila o tem toženki nista predložili, zato zatrjevane izpovedi (konteksta, v katerem je bila podana) niti ni mogoče ustrezno vsebinsko ovrednotiti. Toženki pa sta ključne okoliščine s to pričo lahko razčistili v okviru njenega zaslišanja v tem delovnem sporu.

14.Prva toženka v zvezi s pojasnilom tožnice, da je reševala zastoj tako kot D. D., napotuje na izpoved te priče, da "odpre vratca, rokavice, potegne ven, sčisti, zapre nazaj …"; očita, da o tem sodba nima razlogov. Pritožbena navedba ni utemeljena. D. D. je omenjala različne načine reševanja zastojev, ne le tega, ki vključuje odpiranje vratc na stroju in ki ga je navedla v odgovoru na vprašanje, kako bi ona odpravila zastoj v smislu kepe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica ne bi smela vleči silikonske gmote (kepe) skozi majhno odprtino na koncu stroja. Iz prvostopenjskih razlogov namreč ne izhaja, da je vlekla skozi odprtino kepo, temveč da je potegnila silikonsko cevko, ki je visela iz odprtine (oziroma kot je povedala D. D., je potegnila vrvico, ki se je strgala in jo je vleklo nazaj v stroj). Izvedenec je ugotovil, da je med vlečenjem vrvice stala na lokaciji, primerni za reševanje zastoja, oziroma da je s potegom cevke možno enostavno rešiti zastoj ter preprečiti, da bi se začela "nabirati" kepa.

15.Tožnica je ob potegu silikonske vrvice stala v t.i. liniji stroja (pri odprtini širine 15 cm in višine 5 cm ob koncu ekstrudorske linije, kjer pride silikonska cevka iz traku). Pritožbi navajata, da direktor ter B. B. nista nikoli videla iti koga v linijo stroja. Kot je bilo že obrazloženo, je odločilnega pomena to, da je tožničino postopanje predstavljalo običajen način reševanja obravnavanega zastoja, pri čemer je D. D. izpovedala, da je tožnica tedaj resda stala za odprtino na ekstrudorski liniji, vendar je tudi poudarila, da v spornem trenutku v sam stroj tožnica ni posegala.

16.Po pritožbenem zatrjevanju prve toženke se izpoved D. D., da je tudi ona zastoje, kot je bil obravnavani, reševala tako kot tožnica ob škodnem dogodku, nanaša na reševanje zastoja brez zaustavitve stroja, ne pa na vlečenje silikonske cevke skozi odprtino stroja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Iz izpovedi priče namreč jasno izhaja, da je tudi ona v primeru reševanja zastojev, kakršen je bil ta iz škodnega dogodka, postopala tako, kot je tožnica. Ne izhaja pa iz njene izpovedi, da je reševanje zastoja s potegom silikonske cevke, ki je visela skozi odprtino stroja, predpostavljalo odpiranje vratc na ekstrudorski liniji, zato pritožba tožnici neutemeljeno očita, da ni znala pojasniti, zakaj mesta zastoja ni ugotavljala z odpiranjem vratc.

17.Izvedenec za varnost in zdravje pri delu je ugotovil, da v primeru reševanja zastoja s potegom silikonske cevke to v njej povzroči napetost, kar lahko sproži pretrganje cevke ter udarec v zraku v različne dele telesa. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da prva toženka ni mogla vnaprej računati s tveganjem, ki ga je predstavljalo tožničino ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je izvedencu pravilno pritrdilo, da pri tovrstnem reševanju zastoja obstaja tveganje za poškodbo oči, kar dodatno potrjuje tudi opozorilo na ekstrudorju (Pri delu, kjer je nevarnost poškodb oči, uporabi ustrezno zaščitno sredstvo). Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da so za reševanje zastoja v opisanih okoliščinah potrebna zaščitna očala (ki bi lahko preprečila poškodbo), katerih pa prva toženka ni zagotovila, ter posledično ni poskrbela za ustrezen način opravljanja dela. Pritožbena navedba, da se v celotni zgodovini dela s tem strojem takšna nezgoda pri reševanju zastoja še ni pripetila, ne more vplivati na drugačno presojo škodnega dogodka.

18.Pritožbi s sklicevanjem na izpovedi delavcev neutemeljeno zatrjujeta, da ti niso nikoli problematizirali nezagotavljanja zaščitnih očal, ter da jih tudi proizvajalec stroja ni predvidel. V skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je namreč delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti potrebna zaščitna sredstva in njihovo uporabo. Zmotno je pritožbeno navajanje, da zaščitna očala v oceni tveganja niso predvidena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je prva toženka v Izjavi o varnosti z oceno tveganja za tožničino delovno mesto predpisala kot osebno varovalno opremo tudi očala. Čeprav v tej izjavi ni izrecno konkretizirala opravil, pri katerih so očala potrebna, pa je bilo na ekstrudorski liniji, na kateri je delala tožnica, nameščeno opozorilo glede njihove uporabe. Prva toženka zatrjuje, da je bilo to opozorilo le splošno in pogojeno z nevarnostjo poškodb oči, vendar je bil v obravnavanem primeru prav ta pogoj za uporabo očal izpolnjen. Zmotno je tudi pritožbeno navajanje, da bi prisotnost smukca povzročila zamazanost očal in težave z vidljivostjo, saj je izvedenec obrazložil, da bi antistatični premaz to preprečil.

19.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se ob pravilnem reševanju zastoja (ustavitev stroja in odpiranje vratc) silikonskih cevk ne vleče, zato ni nevarnosti za poškodbo oči in očala niso potrebna. Kot je bilo že obrazloženo, je do poškodbe tožnice prišlo pri običajnem načinu reševanja tovrstnega zastoja, zato se prva toženka v pritožbi za drugačno presojo spora neutemeljeno zavzema s sklicevanjem, da ne more odgovarjati za popolnoma nerazumna dejanja izkušenih delavcev in da je bila dolžna prepoznati le predvidljiva tveganja v običajnem delovnem procesu. Izvedenec je potrdil in razumno utemeljil tveganje za poškodbo pri reševanju zastoja s potegom silikonske cevke, zato je neuspešno pritožbeno sklicevanje na izpoved C. C., da so po škodnem dogodku še enkrat preverili zadevo in ugotovili, da pri delu na ekstrudorju niso potrebna očala, oziroma je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prvi toženki nalaga nerazumne varnostne ukrepe.

20.Po pritožbenih navedbah ne drži, da prva toženka ni seznanila tožnice z vsemi navodili in je v celoti usposobila za varno delo. Kot je razvidno iz zgornjih razlogov, je ni poučila in ji zagotovila zaščitnih očal, zato drži prvostopenjska ugotovitev, da ni imela jasnih navodil o osebni varovalni opremi za varno odpravo različnih vrst zastojev. Prav tako je pravilna ugotovitev, da ni bilo jasnih (pisnih) navodil o reševanju zastojev, še zlasti upoštevaje dejstvo, da so bili zastoji pri izdelovanju povezovalnih silikonskih vrvic zelo pogosti in tudi različni. Iz izpovedi B. B. izhaja, da odpravljanja zastojev delavcem v začetku ni niti preveč pojasnjeval, temveč jim je na primeru konkretnih zastojev pokazal, kako se rešijo. V tem okviru sta tožnica in D. D. kot običajen način reševanja zastoja očitno uporabljali tudi tega, pri katerem se je pripetila nesreča.

21.Pritožbi se ne strinjata s prvostopenjskim zaključkom, da prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela tožnice. Oporekata temu, da bi nadzor moral biti stalen in obsegati vsako opravilo delavcev v okviru dokaj enostavnega proizvodnega procesa, vendar pa izpodbijani zaključek ne temelji na tem. Sodišče prve stopnje ga je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila prva toženka dolžna tožnici pri delu na ekstrudorski liniji za primere reševanja zastojev zagotoviti zaščitna očala, jo opozarjati na njihovo uporabo in to uporabo nadzirati, vendar vsega navedena ni storila. Glede na to je pravilno zaključilo, da ni izvajala predpisanih ukrepov za varnost in zdravje pri delu.

22.Glede na vse obrazloženo pritožbi neutemeljeno nasprotujeta presoji o protipravnem ravnanju prve toženke in vzročni zvezi s škodo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da do udarca v oko ne bi prišlo, če bi tožnica uporabljala varovalna očala, ki bi jih ji morala zagotoviti prva toženka, če bi jo ta seznanila z njihovo uporabo in z ravnanjem v primeru odpravljanja zastojev, ter če bi izvajala nadzor nad varnim opravljanjem dela. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica reševala zastoj na običajen način, je zmotna pritožbena navedba, da je njeno nepravilno ravnanje pretrgalo vzročno zvezo med ugotovljenimi opustitvami prve toženke in škodo.

23.Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedensko mnenje tožničino sokrivdo (prvi odstavek 171. člena OZ) oprlo na naslednja dejstva: glede na opozorilo o uporabi zaščitnih očal, ki je bilo nameščeno na ekstrudorski liniji, bi morala v smislu drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 od prve toženke zahtevati zaščitna očala, a jih ni; ni ravnala pravilno, ker je vlekla cevko proti obrazu, čeprav je že v preteklosti reševala zastoje z vlečenjem silikonske vrvice in je glede na dolgoletno opravljanje dela na tem stroju kot izkušena delavka sklepala, da jo lahko vrvica ob vlečenju (pretrganju) udari. Pravilna je prvostopenjska presoja, da zaradi navedenega tožnica ni ravnala dovolj skrbno, vendar pritožbi utemeljeno navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da ji je bila poznana nevarnost udarca ob potegu silikonske vrvice oziroma njenem pretrganju. Kljub temu in opozorilu, ki je bilo nameščeno na ekstrudorski liniji, je bila tako nepazljiva in neskrbna, da je ob reševanju zastoja vlekla silikonsko cevko iz odprtine neposredno proti obrazu oziroma nezaščitenim očem, čeprav so ta zelo občutljiv in ranljiv organ v primeru udarcev. S tem je sama bistveno prispevala k nastanku večje škode (udarec po očesu), kot bi jo sicer bilo mogoče pričakovati (npr. v primeru udarca cevke v orokavičeno roko, s katero je vlekla cevko). Da tedaj, ko vlečeš cevko, tega istočasno ne pogleduješ (kot je tožnica), je pritrdila D. D. Ob tehtanju toženkinih opustitev in tožničinega lahkomiselnega ravnanja zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilen prispevek vsake stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 50 % (prim. VSL I Cpg 574/2019).

Škoda

24.Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ) utemeljilo z ustreznimi razlogi, dokazna ocena pa je prepričljiva in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Nasprotno pritožbeno zatrjevanje prve toženke je zmotno.

25.Tožnica je utrpela udarnino desnega zrkla z odrgnino površine roženice, delno recesijo očesnega zakotja (zatrganje tkiva na narastišču šarenice) in Berlinovim edemom (oteklina mrežnice). Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevaje mnenje izvedenke za medicino (oftalmologinja) ugotovilo, da je tožnica takoj po poškodbi in še ves prvi dan trpela intenzivno, zbadajočo bolečino, ki je bila naslednji dan že blažja, nato pa je v naslednjem tednu izzvenela in se zaradi istega vzroka ne bo več ponavljala. Deset dni je v desno oko večkrat dnevno dajala antibiotične kapljice in mazilo. Imela je štiri očesne zdravniške preglede na očesni kliniki, dvakrat je morala v urgentno ambulanto po napotnico. Dne 22. 6. 2018 je nastopila bolniški stalež, svetovano ji je bilo mirovanje štiri tedne in odsvetovano dvigovanje bremen in sklanjanje. Tem ugotovitvam pritožbi ne nasprotujeta.

26.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred iztekom sprva svetovanega štiritedenskega obdobja mirovanja opazila intenzivnejše bliskanje in motnjave pred desnim očesom; na pregledu je bil ugotovljen delni odstop steklovine ter odsvetovano dvigovanje težjih bremen in sklanjanje. Da navedeno ni v vzročni zvezi s poškodbo pri delu, je po pritožbeni navedbi toženk razvidno iz pojasnil izvedenke o tem, da je odstop steklovine normalen starostni pojav in da ob pregledu ni bilo videti sprememb, ki bi nakazovale povezavo poškodbe s simptomi odstopanja steklovine. Prvostopenjski zaključek, da je odstopanje steklovine, v zvezi s katerim je bila tožnica obravnavana po poškodbi, v vzročni zvezi s poškodbo, utrpelo v delovni nezgodi, je po presoji pritožbenega sodišča podprt s prepričljivimi in jasnimi razlogi, zato je napačna pritožbena navedba toženk o neobrazloženosti tega dela sodbe oziroma o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je izvedenka dopustila možnost, da se je odstop steklovine lahko sprožil zaradi udarca po očesu in upoštevaje pravilno ugotovitev, da tožnica pred obravnavano nezgodo ni imela težav bliskanja in motnjav oziroma poškodb desnega očesa, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za verjetno (oziroma za naključje), da bi v istem časovnem obdobju pri njej težave v zvezi z odstopanjem steklovine v tem očesu nastopile kot starostni pojav. Glede na pravilno vzpostavljeno vzročno zvezo med temi težavami in poškodbo, neposredno utrpelo v delovni nezgodi, datuma zaključka zdravljenja utemeljeno ni navezalo na 19. 7. 2018 (ko se je izteklo prvotno 4-tedensko obdobje svetovanega počitka), temveč na 10. 9. 2020. Kot je namreč ugotovilo, je bila iz istega razloga (motnjave, bliskanje pred desnim očesom) še šestkrat pregledana in je vsakič prejela enako preventivno navodilo (bremena, sklanjanje), kar je hkrati pomenilo nadaljnjo nesposobnost za delo zaradi poškodbe pri delu, ki je trajala do 10. 9. 2020. Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje toženk, da je bilo zdravljenje zaključeno že 19. 7. 2018.

27.Druga toženka v pritožbi navaja, da trajanje bolniškega staleža samo po sebi ne more biti merilo zaključka zdravljenja, kar sicer drži, vendar pa je sodišče prve stopnje razumno utemeljilo, zakaj je v obravnavanem primeru štelo, da je tožničino zdravljenje (v smislu nevšečnosti, upoštevne za odmero odškodnine) trajalo vse do konca bolniškega staleža. Po pritožbeni navedbi toženk je pravno zmotno, da se je sodišče prve stopnje oprlo na odločbe ZZZS, vendar je prvostopenjsko sklicevanje na njih le dodatna podkrepitev ugotovitve, da je bila od 22. 6. 2018 do 10. 9. 2020 tožnica začasno nezmožna za delo prav zaradi poškodbe pri delu, kar je izrecno razvidno iz izreka teh odločb.

28.Druga toženka očita, da sodišče prve stopnje kljub sprejemu izvedenkinih ugotovitev kot pravilnih nato ni sledilo datumu zaključka zdravljenja, ki ga je opredelila izvedenka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvostopenjska sodba je resda obrazložila, zakaj je zaključek zdravljenja navezalo na drug datum kot izvedenka, kar pa ne predstavlja nasprotja s preostalimi razlogi sodbe, v okviru katerih je povzelo izvedenkino mnenje.

29.Toženki navajata, da stranke niso imele pripomb na izvedensko mnenje, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti drugačnega datuma zaključka zdravljenja brez zaslišanja izvedenke. V zvezi s tem uveljavljana kršitev 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana. Prvostopenjska ugotovitev relevantnega datuma zaključka zdravljenja predstavlja ustrezno dokazno ovrednotenje vseh dejstev, ki so navedena v izvedenskem mnenju, in ki je pridržano sodišču. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenke, tudi ne pomeni, da je v nasprotju z 22. členom URS izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba ne zatrjuje.

30.Sodišče prve stopnje je ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnica pretrpela zaradi poškodbe pri delu, primerno ovrednotilo z odškodnino v višini 4,6 povprečne mesečne neto plače v RS. Zavzemanje toženk za prisojo zgolj ene plače nima opore v ugotovljenih dejstvih, ki so pomembna za presojo te postavke škode.

31.Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje izhajalo iz naslednjih izvedenkinih ugotovitev: tožnica je ob škodnem dogodku utrpela kratkotrajen intenziven primarni strah; sledil je zmerno intenziven sekundarni strah v trajanju približno enega tedna; ob vsakem pojavu bliskanja (ki je za obdobje do konca bolniškega staleža v vzročni zvezi s poškodbo pri delu) se je bojazen glede morebitnih dodatnih zapletov ponovno intenzivirala. Ta dejstva je ustrezno ovrednotilo s prisojo odškodnine v višini 0,8 povprečne mesečne neto plače v RS. Pritožbeno zavzemanje, da bi ob 100 % temelju za to postavko pripadala kvečjemu odškodnina v višini 500,00 EUR (po mnenju druge toženke) oziroma 750,00 EUR (po mnenju prve toženke) ni utemeljeno. Druga toženka se v podkrepitev svoje pritožbene trditve sklicuje na podobne primere sodne prakse, katerih pa ni navedla.

32.Odločitev glede odškodnine v višini 10 plač iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustreznimi in jasnimi razlogi, zato prva toženka glede tega dela odločitve zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako zmotno je njeno zavzemanje, da po tej postavki tožnici ne pripada odškodnina.

33.Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bila tožnica zaradi posledic poškodbe pri delu z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami (brez globokih predklonov, sunkovitih gibov glave, dvigovanja bremen težjih od 5 kg). Pritožbeno sklicevanje toženk, da na delo invalidske komisije, omenjene v prvostopenjski sodbi, nista imeli vpliva, oziroma zatrjevanje prve toženke, da je citirana odločba ZPIZ evidentno zmotna in ne more predstavljati podlage za odločitev v tem sporu, ni utemeljeno. Iz odločbe ZPIZ je razvidno, da je bila vročena tudi prvi toženki, da bi bilo zoper to odločbo vloženo pravno varstvo, pa iz podatkov spisa ne izhaja. Četudi je bila izdana v upravnem postopku in upoštevaje invalidsko zakonodajo, to ne pomeni, da so za ta spor lahko pomembne le ugotovitve sodne izvedenke, kot to zmotno meni prva toženka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedensko mnenje oftalmologinje v ključnih delih negira odločbo ZPIZ (prim. obrazložitev v 26. točki te sodbe).

34.Druga toženka očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo konkretnih omejitev oziroma zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je po presoji pritožbenega sodišča obstoj obravnavane postavke škode ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na izvedenkino pojasnilo, da je pri tožnici zmanjšana splošna življenjska aktivnost povezana z omejitvami, ki so ji bile priporočene ob pregledih zaradi poškodbe in simptomov odstopanja steklovine ter so zapisane v odločbi ZPIZ (izogibati se mora aktivnostim, ki so povezane z dvigovanjem težjih bremen in dolgotrajnim sklanjanjem).

35.V okviru te postavke škode je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno upoštevalo, da je tožnica utrpela delno recesijo očesnega zakotja (poškodba ciliarne mišice), ki povečuje tveganje za razvoj glavkoma. Drži pritožbena navedba toženk, da tožnica glavkoma (še) nima, kar pa ne pomeni, da utrpela poškodba nima nobenega pomena za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je delna recesija očesnega zakotja huda in trajna poškodba, pri čemer je bolnikom z glavkomom odsvetovan dolgotrajen položaj z glavo navzdol in dvigovanje težkih bremen, ker vse navedeno povzroča očesni pritisk. Na drugačno odmero odškodnine ne vpliva pritožbena navedba druge toženke, da tožnica z upoštevanjem priporočil zdravnikov lahko vpliva na manjše tveganje nastanka glavkoma - poškodba ciliarne mišice in z njo povezano tveganje namreč trajno obstaja. Prva toženka trdi, da se le v primeru že razvitega glavkoma (ki ga tožnica nima) priporoča previdnost pri aktivnostih. To ne drži, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je dviganje težkih bremen povezano tudi s povečanjem samega tveganja za nastanek glavkoma.

36.Pritožbeno sodišče soglaša, da odmerjena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v višini 15,4-kratnika povprečne mesečne neto plače v RS (23.200,00 EUR) predstavlja ustrezno upoštevanje načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu drugega odstavka 179. člena OZ, ter predstavlja pravično satisfakcijo. Ustrezno je umeščena tudi v okvir sodne prakse (povsem enakega primera tožničinemu sicer ni). Upoštevaje 50 % tožničin soprispevek ji pripada znesek 11.600,00 EUR (za plačilo 6.960,00 EUR, kolikor znaša razlika do prisojenega zneska, je pritožbeno sodišče zahtevek zavrnilo).

37.Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo potne stroške, ki so ji v času zdravljenja nastali z vožnjami na zdravstvene preglede na očesno kliniko in k osebnemu zdravniku. Druga toženka zmotno navaja, da tožbeni zahtevek ni bil ustrezno specificiran, saj je tožnica opredelila lokacije in število voženj, število prevoženih kilometrov, višino uveljavljanje kilometrine, kot dokaz pa predložila zdravstveno kartoteko. Nadalje toženki v pritožbah ugovarjata, da bi ji bilo mogoče priznati le potne stroške za zdravljenje, ki je po njunem stališču v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, a je to stališče pritožbeno sodišče že ovrglo (prim. obrazložitev v 26. točki te sodbe). V odločitev o potnih stroških zato ni poseglo na način, da bi jih tožnici priznalo za krajši čas zdravljenja (po pritožbenem zavzemanju prve toženke do 19. 7. 2018, druge toženke pa za 10 dni po poškodbi). Ker je določilo tožničin 50 % soprispevek, pa je ugotovljene potne stroške v znesku 249,28 EUR znižalo na 124,64 EUR (za 74,78 EUR, kolikor znaša razlika do prisojenega zneska, je pritožbeno sodišče zahtevek zavrnilo).

38.Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo premoženjsko škodo v višini razlike med plačo, ki jo je prejemala pred nezgodo, in denarnim nadomestilom za brezposelnost, po njegovem izteku pa v višini razlike med minimalno plačo in izplačanim ji nadomestilom za invalidnost. Pritožbi toženk pravilno navajata, da je odločitev napačna. Sodišče prve stopnje jo je oprlo na naslednje razloge: če se tožnica ne bi poškodovala pri prvi toženki, ne bi postala invalidka III. kategorije in ji ne bi prenehala pogodba o zaposlitvi pri prvi toženki zaradi invalidnosti, ker ji ta ustreznega dela ni mogla zagotoviti; ustrezne zaposlitve kot invalidka III. kategorije kljub prijavi na zavodu za zaposlovanje ni mogla dobiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za presojo upravičenosti do plačila izpada dohodka odločilnega pomena vprašanje, ali bi tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (ki ji je priznana za polni delovni čas) lahko pridobivala zaslužek. Predpogoj za odgovor na to vprašanje pa je, ali si sploh aktivno prizadeva iskati zaposlitev. Zgolj prijava na zavodu za zaposlovanje, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, še ne pomeni zadostne aktivnosti pri iskanju zaposlitve. Toženki tudi sicer pravilno navajata, da sta tekom prvostopenjskega postopka zatrjevali, da je zahtevek za izpad dohodka neizkazan, nepreverljiv, neutemeljen po temelju in višini, relevantni dokazi niso predloženi ... Kljub tem ugovorom tožnica zahtevka ni ustrezno substancirala, saj ni podala nobenih konkretnih trditev in ni predložila nobenih dokazil v smeri, da je zatrjevani izgubljeni zaslužek v vtoževanem obdobju posledica neuspešnega prizadevanja, da bi našla delovni zmožnosti ustrezno zaposlitev (npr. o prijavi na prosta delovna mesta, udeležbi na zaposlitvenih razgovorih, odgovori potencialnih delodajalcev ipd.). Pritožbeno sodišče je zato zahtevek za plačilo 6.724,68 EUR zavrnilo.

39.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama (5. alineja 358. člena ZPP) in I/1. točko prvostopenjskega izreka delno spremenilo tako, da je toženkama naložilo nerazdelno plačilo 11.724,64 EUR odškodnine, v presežku, za nerazdelno plačilo 13.759,46 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi spremembe višine prisojene glavnice je delno spremenilo tudi odločitev o obrestih v II. točki prvostopenjskega izreka: toženkama je naložilo nerazdelno plačilo obresti od 11.724,64 EUR za čas od 29. 9. 2021 (vložitev tožbe) do plačila; v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo, tj. za plačilo obresti od 9.202,15 EUR za čas od 29. 9. 2021 do plačila in od 4.557,31 EUR za čas od 22. 2. 2023 do plačila. Upoštevaje neprerekano prvostopenjsko ugotovitev, da druga toženka ni nasprotovala teku obresti od 15. 1. 2021 dalje, je pritožbeno sodišče III. točko izreka delno spremenilo tako, da je tej od prisojene glavnice naložilo plačilo obresti tudi za čas od 15. 1. 2021 do 28. 9. 2021; v presežku, za plačilo obresti za navedeno obdobje tudi od glavnice v višini 7.668,38 EUR, je zahtevek zavrnilo.

40.Glede na delno spremenjeno odločitev je bilo treba ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka. Ti se odmerijo glede na doseženi uspeh v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki pri tožnici znaša 23 %, pri toženkah pa 77 %. Izjema od načela uspeha velja za prvostopenjsko odločitev, da morata toženki nerazdelno povrniti tožnici celotne stroške izvedenin, ki jih je plačala. V pritožbah zmotno navajata, da bi bilo treba tudi o tem strošku odločiti upoštevaje načelo uspeha v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), na podlagi katere lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavanem sporu gre za prav tak primer, saj sta stroška obeh izvedencev nastala neodvisno od višine odškodninskega zahtevka, ki je predmet spora, in se zato glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmerita glede na uspeh tožnice v postopku. Prva toženka neutemeljeno predlaga sprožitev postopka ustavne presoje citirane zakonske določbe, ker naj bi ta pomenila kršitev 14. in 22. člena URS. Ta določba namreč nekoliko zmanjšuje stroškovni riziko delavca kot praviloma ekonomsko šibkejše stranke v delovnem sporu, pomen pa ima zlasti pri dokazu s postavitvijo izvedenca, ki je praviloma povezan z občutnimi stroški. Neutemeljena je v pritožbi izražena skrb o izpostavljenosti delodajalcev povsem neutemeljenim odškodninskim tožbam, ker delavcev ne zadenejo stroškovne posledice glede izvedenih dokazov. Varovalo pred tem predstavljata zakonska pogoja, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom in da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Oba pogoja sta v tem sporu izpolnjena. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je tožnici priznano nerazdelno povračilo 1.148,22 EUR (prvi odstavek V. točke izreka), pritožbi zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

41.Ostali prvostopenjski stroški, ki pripadajo tožnici upoštevaje Odvetniško tarifo (OT), so: 800 točk za tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 900 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku ter 100 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 450 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na drugem naroku ter 100 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za vlogo z dne 26. 4. 2023, 450 točk za četrto pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na tretjem naroku in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 450 točk za peto pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na četrtem naroku in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 70,85 točk za materialne stroške. Seštevek 6.155,85 točk glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 3.693,51 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 4.506,08 EUR. Upravičena je tudi do kilometrine (Domžale - Ljubljana in nazaj; 14 km x 2 x o,43 EUR) za pristop pooblaščenca na štiri naroke, v znesku 48,16 EUR. Tožnici skupaj pripada 4.554,24 EUR stroškov, glede na 23 % uspeh pa 1.047,00 EUR. Stroška za posvet s stranko ji sodišče ni priznalo, saj je zajet v že priznanih stroških.

42.Prvi toženki pripada povračilo: 800 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za vlogo z dne 18. 1. 2022, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 900 točk za pripravljalni in prvi narok ter 100 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 450 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na drugem naroku ter 100 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za vlogo z dne 3. 5. 2023, 20 točk za dopis z dne 9. 5. 2023, 450 točk za peto pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na tretjem naroku in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 450 točk za šesto pripravljalno vlogo, 450 točk za zastopanje na četrtem naroku in 40 točk za odsotnost iz pisarne ter 71,55 točk za materialne stroške. Seštevek točk znaša 6.226,55 oziroma 3.735,93 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 4.557,83 EUR. Upravičena je tudi do kilometrine (Trzin - Ljubljana in nazaj; 10 km x 2 x o,43 EUR) za pristop pooblaščenca na štiri naroke v znesku 34,40 EUR, ter do povračila stroška prevoda po računu z dne 24. 2. 2023 v znesku 25,62 EUR. Skupaj ji pripada 4.617,85 EUR stroškov, glede na 77 % uspeh pa 3.556,00 EUR, ki jih ji je dolžna povrniti tožnica. Stroškov za posvet s stranko, pregled listin ter končno poročilo stranki ji sodišče ni priznalo, saj so zajeti v priznanih stroških. Zaradi prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, glede katerega se je pritožbeno sodišče že opredelilo, prva toženka sama krije svoje stroške v zvezi z ogledom in plačilom izvedenine.

43.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče V/2. točko prvostopenjskega izreka delno spremenilo tako, da je po medsebojnem pobotu stroškov tožnici naložilo, da povrne prvi toženki 2.509,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom obresti.

44.Druga toženka je v postopku na prvi stopnji priglasila materialne stroške za fotokopiranje in poštnino, a zgolj pavšalno (30,00 EUR), ne da bi opredelila in dokazala, kolikšen znesek ji je dejansko nastal za posamezno storitev. Stroške iz tega naslova zato krije sama. Pavšalno je priglasila tudi pričnine in izvedenine, a ji iz tega naslova ni nastal noben strošek.

45.Upoštevaje uspeh v prvostopenjskem postopku je pritožbeno sodišče VI. točko izreka spremenilo tako, da sta zavezanki za plačilo 23 % sodne takse toženki.

46.V ostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

47.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. in 165. člena ZPP. Pritožbeni uspeh toženk je 54 %. Prvi toženki pripada 750 točk za sestavo pritožbe, 15 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 560,00 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh ji tožnica dolguje povračilo 302,00 EUR stroškov. Stroška za končno poročilo stranki ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je zajet v že priznanih stroških. Drugi toženki ne pripada povračilo materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnino, saj je ta strošek priglasila zgolj pavšalno (30,00 EUR), ne da bi opredelila in dokazala, kolikšen znesek ji je dejansko nastal za posamezno storitev. Tožnica pa ji mora povrniti 54 % sodne takse za pritožbo, tj. znesek 320,00 EUR. V primeru zamude dolguje obema strankama tudi obresti.

48.Tožnica krije sama stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki vsebinsko ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. II Ips 130/2006, VSL II Cpg 1555/2014, VSL I Cpg 207/2016, VSL II Cp 3290/2016, VSL II Cp 2671/2017, VSL II Cp 1494/2018 itd. Gl. tudi Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Lojze Ude ... [et. al.], 3. knjiga, GV Založba, str. 298.

2V okvirno primerljivi zadevi II Ips 249/96 (VS000367, srednje hud primer) je bilo prisojenih 17 plač. Poškodba: udarnina zrkel, krvavitve v veznici, odrgnina mrežnice. Telesne bolečine: zelo hude nekaj ur, 7 dni srednje hude in 7 dni lahke. Nevšečnosti: prevezovanje oči, terapija. Hospitalizacija: 2 tedna. Zmanjšana življenjska aktivnost: omejena zmožnost dviganja bremen in dela v prisilni drži, solzenje oči, težave pri nočni vožnji, nelagodnosti v predelu zrkla.

3Prim. VSL II Cp 2316/2016 (tč. 15), Pdp 396/2024 (tč. 21).

4Prim. Pdp 694/2015, Pdp 857/2018, Pdp 528/2019, Pdp 68/2021, Pdp 141/2021, Pdp 645/2021, Pdp 686/2021, Pdp 24/2023, Pdp 62/2023, Pdp 261/2023, Pdp 329/2024, Pdp 57/2025 idr.

5Od 22. 2. 2023 dalje (tožničina druga pripravljalna vloga) znaša vrednost spornega predmeta 50.836,99 EUR, pred tem pa 44.988,89 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 171/1, 179, 179/1<br> Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 224, 224/1, 339, 339/2, 339/2-8<br> Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 12, 12/2<br> Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba Pdp 569/2024

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.569.2024 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Temelj

Temelj

Škoda

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas