Jedro

Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in ostali v. Slovenija izhaja, da je lahko višina odškodnine, ki jo prisodi nacionalno sodišče, več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP, ker je treba upoštevati vrednost zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči, ki so bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP. Presoja višine odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se znesek 540,00 EUR nadomesti z zneskom 1.000,00 EUR (1. točka izreka), znesek 273,50 EUR (2. točka izreka) pa z zneskom 429,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 127,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka po prejemu te sodne odločbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2008 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 273,50 EUR.

2. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in opozarja, da prisojena odškodnina ni pravična, saj je sodni postopek trajal kar 7 let in 4 mesece. Sodišče je napačno presodilo zakonske kriterije za odmero odškodnine. Premajhen pomen je pripisalo pomembnosti sodnega postopka za tožnika, saj je bil ta ves čas pod presijo sodnega procesa in je trpel hude duševne bolečine. Prav tako ni ustrezno ovrednotilo ravnanja tožnika v dolgotrajnem postopku, ki je večkrat in na več načinov skušal pospešiti sodni postopek. Ne drži, da je bil sodni postopek zapleten. Dejstvo, da je bil v zadevi postavljen izvedenec, je povsem običajno. Opozarja tudi na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna celotno vtoževano odškodnino s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi 16. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) Republika Slovenija zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izplača odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer se pri določitvi višine odškodnine upoštevajo merila iz 4. člena zakona, to so zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko (med njimi pa zlasti zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

6. Pritožba sicer neutemeljeno opozarja na prakso ESČP, saj iz stališča v zadevi Zajc in ostali v. Slovenija izhaja, da je lahko višina odškodnine, ki jo iz tega naslova prisodi nacionalno sodišče, več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP, ker je treba upoštevati vrednost zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči, ki so bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP (prim. II Ips 220/2010, II Ips 219/2010).

7. Nasprotno pa drži, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo kriterije 4. in 16. člena ZVSBNO, zlasti zapletenost zadeve v dejanskem in pravnem pomenu in dolgotrajnost zadeve. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča, je bil prvi narok za glavno obravnavo razpisan šele po treh letih od vložitve tožbe, kljub vloženi prošnji za razpis naroka, v zadevi je bil nato postavljen izvedenec medicinske stroke, vendar pa je bila zadeva na prvi stopnji rešena v roku 8 mesecev od razpisa prvega naroka, iz česar je mogoče zaključiti, da vendarle ni šlo za zelo zapleteno zadevo, ki bi terjala izvedbo obširnega dokaznega postopka. To izhaja tudi iz nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča, da je bila bistvena naloga izvedenca razmejitev degenerativnih sprememb pri tožniku od posledic pretrpljenega škodnega dogodka. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, ki pa je prvi narok v ponovljenem sojenju razpisalo po skoraj 3 letih (in šele leto dni po vloženi nadzorstveni pritožbi). Res je bilo o zadevi sojeno na treh nivojih, tako na pritožbeni kot revizijski stopnji, kar ustrezno znižuje višino odškodnine (prim. II Cp 2128/2010), kljub temu pa je celoten postopek v relativno nezahtevni odškodninski zadevi tekel 7 let in 4 mesece, zato odškodnine v znesku 540,00 EUR ni mogoče označiti kot pravične in jo je pritožbeno sodišče zvišalo na 1.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo zlasti primerljive zadeve sodne prakse domačih sodišč, predvsem z vidika trajanja postopka in pomembnosti zadeve za stranke, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da odškodninska zadeva po svoji naravi praviloma ne predstavlja zadeve, ki bi bila za posameznika izrednega pomena, tožnik pa v predmetni zadevi tudi ni trdil, da bi sodni postopek (razen presije njegovega teka) odločilno vplival na njegovo življenje (I Cp 760/2010, II Cp 2128/2010, III Cp 2918/2010, II Ips 219/2010, II Ips 220/2010, II Cp 2720/2009).

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na peti alineji 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

9. V posledici spremembe višine odškodnine je sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških. Tako se tožniku za postopek pred prvostopnim sodiščem prizna po tarifni št. 2200 140,00 EUR, tarifni št. 3100 72,80 EUR, tarifni št. 3102 67,20 EUR, 18,50 EUR za potne stroške, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, 20,00 EUR za tiskanje in fotokopiranje, 35,00 EUR za izgubo na zaslužku in 20% DDV oziroma 56,00 EUR, skupaj torej 429,50 EUR.

10. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP priznalo tudi del stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje in sicer 89,60 EUR za pritožbo, 20 % DDV oziroma 17,92 EUR in 20,00 EUR kot pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve, skupaj tako 127,52 EUR.