Jedro

Jedro

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 11. 2021 in 16. 6. 2021, ter da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine po umrli materi A. A. od 22. 6. 2020 dalje oziroma, da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 11. 2021 in 16. 6. 2021, ter da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine po umrli materi A. A. od 22. 6. 2020 dalje oziroma, da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče naj ne bi verjelo vsem zaslišanim pričam, kljub temu, da so vse izpovedale enako, tj., da je pokojna tožnici mesečno izročala denar v višini med 270,00 in 300,00 EUR. Njihove izpovedi so se razlikovale zgolj v malenkostih, kar ne bi smelo bistveno vplivati na ugotavljanje dejanskega stanja. Poraja se vprašanje zakaj je sodišče zaslišalo priče, če je na podlagi odnosov med tožnico in zaslišanimi pričami že v naprej sklepalo, da izpovedi prič ne bodo verodostojne, saj imajo priče interes po uspehu tožnice v tem postopku. Sodišče izvedenih dokazov ni presojalo z enako mero zaupanja, kot je presojalo dokaze toženca, s čemer je prišlo do neenakovredne obravnave strank, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Napačno je ocenilo izpoved in verodostojnost zaslišanih prič, ko je ocenilo, da so vse priče zgolj posredne priče, češ da same niso nikoli videle mater, kako izroča denar tožnici. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj je v obrazložitvi navedlo, da je tožničina sestra videla mati in tožnico, kako dajeta gotovino v predal, ki je bil namenjen shranjevanju denarja. Prav tako je oče tožnice izpovedal, da je vedel, da se v tistem predalu nahaja gotovina, katero je tožnici izročala mati. V obdobju, ki je za zadevo ključno, v letu 2019, je tožničina sestra občasno predajala materin denar tožnici. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo pravila postopka, saj se sodba v tem delu zaradi nasprotujočih ugotovitev ne da preizkusiti. Ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na dvige gotovine so pavšalne in dokazno nepodprte, saj sodišče ni moglo ugotavljati celotnega obsega poslovanja pokojne matere. V vmesnem obdobju je mati najemala kredite in tako razpolagala z večjimi količinami gotovine, katero je porabila za lastne nakupe in za preživljanje tožnice. Poslovanje pokojne je potekalo večinoma gotovinsko, kar ne omogoča boljše sledljivosti. Sodišče ni upoštevalo tožničinih navedb in se do njih ni podrobno opredelilo. Pokojna je tožnici dajala znesek v obrokih ali pa je razliko do zneska 300,00 EUR poravnala z denarjem, shranjenim doma. Opozarja na omejitve dnevnega zneska dviga gotovine. Nepravilen je zaključek sodišča, da zaradi različno visokih dvigov ob različnih datumih ni izkazano preživljanje tožnice s strani pokojne. Po ponovni kapi pokojne, tj. po 1. 6. 2018, ko je bila za dvige pooblaščena sestra tožnice, pokojna od junija 2018 do začetka leta 2019, ko je prišla iz inštituta B., ni bila zmožna skrbeti zase. Vendar pa si je po vseh terapijah v bolnišnici C. ter po zdravljenju v zdravilišču D., opomogla, tako da je lahko od začetka leta 2019 do oktobra 2019 sama skrbela zase in za svoje finance. To dokazuje dejstvo, da je pokojna poleti 2019 najela delavca za ureditev ograje na stopnišču v hiši in vodovodarja, ki je poskrbel za dotrajano vodovodno napeljavo. Za te trditve je tožnica predlagala dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Ne držijo ugotovitve sodišča, da pokojna po kapi ni bila več zmožna skrbeti za svoje finance in je za to skrbela sestra tožnice. Njena sestra je v času, ko pokojna ni mogla razpolagati z denarjem, razpolagala z njim, prav tako ji je v tem času ona mesečno dajala denar pokojne. Dejstvo je, da je pokojna ohranila dodatek za pomoč in postrežbo kljub izboljšanju njenega stanja, saj ji je ta omogočal lažje življenje in je tako še lažje dajala denar tožnici. Enako velja za izredno socialno pomoč. Pokojna je v zadnjih mesecih življenja zaprosila za izredno socialno pomoč, za stroške kurjave, saj je imela v mesecih pred tem nepredvidene stroške (ograja na stopnišču, nov wc kotliček, vzmetnica). Vrnitev v dom E. bi bila nemogoča, saj v domu ni pustila svoje vloge, če bi se želela vrniti in bi bila ponovno uvrščena na čakalno listo. Finančna stiska pokojne je bila izredna, zaradi nakupa kurilnega olja, in ni trajala več časa. Dejstvo, da je bila pokojna zmožna samostojno opravljati posle izhaja iz tega, da se je pokojna sama dogovorila za obnovo stanovanja v letu 2019. V obdobju, ko je pokojna pričela prejemati denar za pomoč in postrežbo, je najlažje dajala denar tožnici. Njeno stanje bi se moralo ugotavljati v tem času in ne v preteklosti. Sodišče je svoje navedbe in utemeljitve osnovalo na izpovedih prič, katerim ni verjelo in na dokumentaciji, ki sega v obdobje, ki za predmetni spor ni relevantno. Do dokazov iz leta 2019 se ni dovolj kritično opredelilo. Sodišče je samo ugotovilo, da je tožničina mati v obdobju, ki je ključno za ta primer, opravljala večje dvige gotovine oziroma, da so iz njenega računa bili opravljeni večji dvigi gotovine. V tem obdobju je bilo iz računa pokojne dvignjeno več kot 6.000,00 EUR, torej povprečno vsaj 500,00 EUR mesečno. To sovpada s trditvami tožnice, da je v obdobju zadnjega leta pred smrtjo prejemala od matere gotovino. Pri tem ni pomembno, kdo ji je to izročil, mati ali sestra v imenu matere, temveč kdo je ta denar prispeval. Priglaša stroške pritožbe.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče naj ne bi verjelo vsem zaslišanim pričam, kljub temu, da so vse izpovedale enako, tj., da je pokojna tožnici mesečno izročala denar v višini med 270,00 in 300,00 EUR. Njihove izpovedi so se razlikovale zgolj v malenkostih, kar ne bi smelo bistveno vplivati na ugotavljanje dejanskega stanja. Poraja se vprašanje zakaj je sodišče zaslišalo priče, če je na podlagi odnosov med tožnico in zaslišanimi pričami že v naprej sklepalo, da izpovedi prič ne bodo verodostojne, saj imajo priče interes po uspehu tožnice v tem postopku. Sodišče izvedenih dokazov ni presojalo z enako mero zaupanja, kot je presojalo dokaze toženca, s čemer je prišlo do neenakovredne obravnave strank, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Napačno je ocenilo izpoved in verodostojnost zaslišanih prič, ko je ocenilo, da so vse priče zgolj posredne priče, češ da same niso nikoli videle mater, kako izroča denar tožnici. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj je v obrazložitvi navedlo, da je tožničina sestra videla mati in tožnico, kako dajeta gotovino v predal, ki je bil namenjen shranjevanju denarja. Prav tako je oče tožnice izpovedal, da je vedel, da se v tistem predalu nahaja gotovina, katero je tožnici izročala mati. V obdobju, ki je za zadevo ključno, v letu 2019, je tožničina sestra občasno predajala materin denar tožnici. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo pravila postopka, saj se sodba v tem delu zaradi nasprotujočih ugotovitev ne da preizkusiti. Ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na dvige gotovine so pavšalne in dokazno nepodprte, saj sodišče ni moglo ugotavljati celotnega obsega poslovanja pokojne matere. V vmesnem obdobju je mati najemala kredite in tako razpolagala z večjimi količinami gotovine, katero je porabila za lastne nakupe in za preživljanje tožnice. Poslovanje pokojne je potekalo večinoma gotovinsko, kar ne omogoča boljše sledljivosti. Sodišče ni upoštevalo tožničinih navedb in se do njih ni podrobno opredelilo. Pokojna je tožnici dajala znesek v obrokih ali pa je razliko do zneska 300,00 EUR poravnala z denarjem, shranjenim doma. Opozarja na omejitve dnevnega zneska dviga gotovine. Nepravilen je zaključek sodišča, da zaradi različno visokih dvigov ob različnih datumih ni izkazano preživljanje tožnice s strani pokojne. Po ponovni kapi pokojne, tj. po 1. 6. 2018, ko je bila za dvige pooblaščena sestra tožnice, pokojna od junija 2018 do začetka leta 2019, ko je prišla iz inštituta B., ni bila zmožna skrbeti zase. Vendar pa si je po vseh terapijah v bolnišnici C. ter po zdravljenju v zdravilišču D., opomogla, tako da je lahko od začetka leta 2019 do oktobra 2019 sama skrbela zase in za svoje finance. To dokazuje dejstvo, da je pokojna poleti 2019 najela delavca za ureditev ograje na stopnišču v hiši in vodovodarja, ki je poskrbel za dotrajano vodovodno napeljavo. Za te trditve je tožnica predlagala dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Ne držijo ugotovitve sodišča, da pokojna po kapi ni bila več zmožna skrbeti za svoje finance in je za to skrbela sestra tožnice. Njena sestra je v času, ko pokojna ni mogla razpolagati z denarjem, razpolagala z njim, prav tako ji je v tem času ona mesečno dajala denar pokojne. Dejstvo je, da je pokojna ohranila dodatek za pomoč in postrežbo kljub izboljšanju njenega stanja, saj ji je ta omogočal lažje življenje in je tako še lažje dajala denar tožnici. Enako velja za izredno socialno pomoč. Pokojna je v zadnjih mesecih življenja zaprosila za izredno socialno pomoč, za stroške kurjave, saj je imela v mesecih pred tem nepredvidene stroške (ograja na stopnišču, nov wc kotliček, vzmetnica). Vrnitev v dom E. bi bila nemogoča, saj v domu ni pustila svoje vloge, če bi se želela vrniti in bi bila ponovno uvrščena na čakalno listo. Finančna stiska pokojne je bila izredna, zaradi nakupa kurilnega olja, in ni trajala več časa. Dejstvo, da je bila pokojna zmožna samostojno opravljati posle izhaja iz tega, da se je pokojna sama dogovorila za obnovo stanovanja v letu 2019. V obdobju, ko je pokojna pričela prejemati denar za pomoč in postrežbo, je najlažje dajala denar tožnici. Njeno stanje bi se moralo ugotavljati v tem času in ne v preteklosti. Sodišče je svoje navedbe in utemeljitve osnovalo na izpovedih prič, katerim ni verjelo in na dokumentaciji, ki sega v obdobje, ki za predmetni spor ni relevantno. Do dokazov iz leta 2019 se ni dovolj kritično opredelilo. Sodišče je samo ugotovilo, da je tožničina mati v obdobju, ki je ključno za ta primer, opravljala večje dvige gotovine oziroma, da so iz njenega računa bili opravljeni večji dvigi gotovine. V tem obdobju je bilo iz računa pokojne dvignjeno več kot 6.000,00 EUR, torej povprečno vsaj 500,00 EUR mesečno. To sovpada s trditvami tožnice, da je v obdobju zadnjega leta pred smrtjo prejemala od matere gotovino. Pri tem ni pomembno, kdo ji je to izročil, mati ali sestra v imenu matere, temveč kdo je ta denar prispeval. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3.Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6.Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijano sodbo moč preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje družinske pokojnine zavrnilo. Postopek na prvi stopnji tudi ni obremenjen s smiselno zatrjevano kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice.

6.Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijano sodbo moč preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje družinske pokojnine zavrnilo. Postopek na prvi stopnji tudi ni obremenjen s smiselno zatrjevano kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice.

7.Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 23. 11. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 6. 2021, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, ker tožnica ni uspela dokazati, da ji je pokojna mati v koledarskem letu pred smrtjo redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove.

7.Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 23. 11. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 6. 2021, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, ker tožnica ni uspela dokazati, da ji je pokojna mati v koledarskem letu pred smrtjo redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove.

8.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v petem odstavku 57. člena določa, da pridobi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice preživljal do svoje smrti. Šteje se, da je zavarovanec ali uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je do smrti imel z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera (prvi odstavek 56. člena ZPIZ-2). Če družinski član ni imel z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu (peti odstavek 56. člena ZPIZ-2).

8.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v petem odstavku 57. člena določa, da pridobi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice preživljal do svoje smrti. Šteje se, da je zavarovanec ali uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je do smrti imel z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera (prvi odstavek 56. člena ZPIZ-2). Če družinski član ni imel z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu (peti odstavek 56. člena ZPIZ-2).

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo, in da tožnica in njena mati do smrti matere ... 2020 nista imeli skupnega stalnega prebivališča.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo, in da tožnica in njena mati do smrti matere ... 2020 nista imeli skupnega stalnega prebivališča.

10.Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi morala tožnica dokazati, da ji je pokojna zavarovanka v letu 2019 za preživljanje od 1. 1. 2019 dalje dajala mesečni znesek najmanj v višini 248,95 EUR in od 1. 12. 2019 dalje najmanj v višini 252,69 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničina mati v tem času tožnici nudila pomoč, vendar ne na način, da bi bila tožnica lahko upravičena do družinske pokojnine.

10.Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi morala tožnica dokazati, da ji je pokojna zavarovanka v letu 2019 za preživljanje od 1. 1. 2019 dalje dajala mesečni znesek najmanj v višini 248,95 EUR in od 1. 12. 2019 dalje najmanj v višini 252,69 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničina mati v tem času tožnici nudila pomoč, vendar ne na način, da bi bila tožnica lahko upravičena do družinske pokojnine.

11.Namen družinske pokojnine je, da se z njo pokrije izpad prihodkov do katerih je prišlo zaradi smrti zavarovanca. Za pridobitve pravice do družinske pokojnine mora biti izkazano dejansko preživljanje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da ji je pokojna mati v letu 2019, mesečno izročala gotovino v višini 270,00 do 300,00 EUR, kot je trdila tožnica in zato ni upravičena do družinske pokojnine.

11.Namen družinske pokojnine je, da se z njo pokrije izpad prihodkov do katerih je prišlo zaradi smrti zavarovanca. Za pridobitve pravice do družinske pokojnine mora biti izkazano dejansko preživljanje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da ji je pokojna mati v letu 2019, mesečno izročala gotovino v višini 270,00 do 300,00 EUR, kot je trdila tožnica in zato ni upravičena do družinske pokojnine.

12.Pritožbena navedba, da so zaslišane priče (tožničina sestra, sestrin zunajzakonski partner in tožničin oče) izpovedale, da naj bi pokojna zavarovanka tožnici začela izročati denar v letu 2013 in naj bi se njihove izpovedi razhajale le glede malenkosti, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazanega mesečnega izročanja denarja, kot ga je zatrjevala tožnica. Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnica, in med tem, kar so izpovedale priče, in sicer da sta tožnica in njena mati hodili po nakupih in skupaj plačevali položnice za tožničino stanovanje, kar naj bi bilo po izpovedi tožničinega očeta in sestre plačano iz denarja, ki ga je dobila tožnica od matere, ne potrjuje izpoved tožnice o viru sredstev namenjenih za nakup hrane in položnic. Drugače namreč izhaja iz izpovedi tožnice, da je materi, kadar sta šli skupaj v nakup, izročila svojo bančno kartico in kodo, da je mati dvignila tožničin denar ali pa sta plačila opravljali s tožničino kartico.

12.Pritožbena navedba, da so zaslišane priče (tožničina sestra, sestrin zunajzakonski partner in tožničin oče) izpovedale, da naj bi pokojna zavarovanka tožnici začela izročati denar v letu 2013 in naj bi se njihove izpovedi razhajale le glede malenkosti, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazanega mesečnega izročanja denarja, kot ga je zatrjevala tožnica. Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnica, in med tem, kar so izpovedale priče, in sicer da sta tožnica in njena mati hodili po nakupih in skupaj plačevali položnice za tožničino stanovanje, kar naj bi bilo po izpovedi tožničinega očeta in sestre plačano iz denarja, ki ga je dobila tožnica od matere, ne potrjuje izpoved tožnice o viru sredstev namenjenih za nakup hrane in položnic. Drugače namreč izhaja iz izpovedi tožnice, da je materi, kadar sta šli skupaj v nakup, izročila svojo bančno kartico in kodo, da je mati dvignila tožničin denar ali pa sta plačila opravljali s tožničino kartico.

13.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v obrazložitvi sodbe navaja, da priče tožničine matere nikoli niso videle kako izroča denar tožnici in hkrati, da je tožničina sestra, videla mati in tožnico, kako dajeta gotovino v predal, ki je bil namenjen shranjevanju denarja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, da nihče od zaslišanih prič ni videl matere, da je tožnici dejansko izročala denar.

13.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v obrazložitvi sodbe navaja, da priče tožničine matere nikoli niso videle kako izroča denar tožnici in hkrati, da je tožničina sestra, videla mati in tožnico, kako dajeta gotovino v predal, ki je bil namenjen shranjevanju denarja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, da nihče od zaslišanih prič ni videl matere, da je tožnici dejansko izročala denar.

14.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljeno upoštevalo, da je bil tožničini materi, po tem, ko je v letu 2018 doživela možgansko kap, z odločbo ZPIZ priznan dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. To pomeni, da zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ni mogla zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ni mogla samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2). Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina mati pred svojo smrtjo tožnici fizično ni bila zmožna izročati gotovinskih sredstev. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje vodovodarja, ki naj bi izpovedal o njeni zmožnosti za razpolaganje z denarjem. Tudi če se je zdravstveno stanje tožničine matere po kapi nekoliko izboljšalo, da je lahko sama najela delavce za popravilo hiše, pa to ne pomeni, da bi ob priznanem dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb sama dvigovala in izročala denar tožnici.

14.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljeno upoštevalo, da je bil tožničini materi, po tem, ko je v letu 2018 doživela možgansko kap, z odločbo ZPIZ priznan dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. To pomeni, da zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ni mogla zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ni mogla samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2). Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina mati pred svojo smrtjo tožnici fizično ni bila zmožna izročati gotovinskih sredstev. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje vodovodarja, ki naj bi izpovedal o njeni zmožnosti za razpolaganje z denarjem. Tudi če se je zdravstveno stanje tožničine matere po kapi nekoliko izboljšalo, da je lahko sama najela delavce za popravilo hiše, pa to ne pomeni, da bi ob priznanem dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb sama dvigovala in izročala denar tožnici.

15.Ne drži pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o dvigu gotovine pavšalne in dokazno nepodprte, saj si je sodišče pridobilo bančne izpiske za tožnico in njeno mater. Da tožničina mati po možganski kapi fizično ni bila zmožna skrbeti zase, in da je gotovino tožnici zato izročala njena sestra, ni izpovedala nobena od prič, ki je bila zaslišana preden si je sodišče pridobilo bančne izpiske. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožničina sestra, ki je bila zaslišana dvakrat, svojo izpoved spreminjala. Ko je bila prvič zaslišana namreč podatka, da je materin denar izročala tudi sama, sploh ni omenila. Ob soočenju s podatkom o prejemanju dodatka za pomoč in postrežbo je svojo izpoved spremenila na način, da je izpovedala, da je bila v času ko mati ni mogla, ona tista, ki je izročala denar tožnici.

15.Ne drži pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o dvigu gotovine pavšalne in dokazno nepodprte, saj si je sodišče pridobilo bančne izpiske za tožnico in njeno mater. Da tožničina mati po možganski kapi fizično ni bila zmožna skrbeti zase, in da je gotovino tožnici zato izročala njena sestra, ni izpovedala nobena od prič, ki je bila zaslišana preden si je sodišče pridobilo bančne izpiske. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožničina sestra, ki je bila zaslišana dvakrat, svojo izpoved spreminjala. Ko je bila prvič zaslišana namreč podatka, da je materin denar izročala tudi sama, sploh ni omenila. Ob soočenju s podatkom o prejemanju dodatka za pomoč in postrežbo je svojo izpoved spremenila na način, da je izpovedala, da je bila v času ko mati ni mogla, ona tista, ki je izročala denar tožnici.

16.Noben listinski dokaz ne dokazuje, da bi tožničina mati zadnje leto pred smrtjo tožnici izročala denarna sredstva v višini 270,00 do 300,00 EUR. Izpovedi prič pa so neprepričljive, saj nobena izmed njih ni izpovedala, da je bila tožničina sestra tista, ki je tožnici, ko mati ni mogla, izročala materin denar. Sodišče prve stopnje je tako izpoved tožnice kot tudi izpoved zaslišanih prič pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezalo v skupno dokazno oceno. Ob tem je pravilno ocenilo finančne prilive in odlive tožnice in utemeljeno zaključilo, da se je tožnica zmogla preživljati z lastnimi sredstvi.

16.Noben listinski dokaz ne dokazuje, da bi tožničina mati zadnje leto pred smrtjo tožnici izročala denarna sredstva v višini 270,00 do 300,00 EUR. Izpovedi prič pa so neprepričljive, saj nobena izmed njih ni izpovedala, da je bila tožničina sestra tista, ki je tožnici, ko mati ni mogla, izročala materin denar. Sodišče prve stopnje je tako izpoved tožnice kot tudi izpoved zaslišanih prič pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezalo v skupno dokazno oceno. Ob tem je pravilno ocenilo finančne prilive in odlive tožnice in utemeljeno zaključilo, da se je tožnica zmogla preživljati z lastnimi sredstvi.

17.Tožnica je bila prejemnica denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, občasno tudi izredne denarne socialne pomoči. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje bi nasprotna pravnomočna ugotovitev o denarnih prilivih (tj. sredstev, ki naj bi jih tožnica prejemala od pok. matere) lahko pomenila razlog, da mora tožnica že prejeta javna sredstva vrniti (prvi odstavek 43. člena in prvi odstavek 44. člena ZUPJS).

18.Pokojna mati je prejemala pokojnino v višini približno 800,00 EUR in je bila lastnica stanovanja v stanovanjski hiši. Tožničina sestra je morala z materinim denarjem, ko ta tega ni zmogla, plačevati tudi stroške za hišo v kateri je živela mati. Bančni izpiski ne potrjujejo, da bi bili stroški za hišo plačani s plačilno kartico, zato so morali biti z gotovino. Tožničina mati je v letu 2019 dvakrat prejela izredno denarno socialno pomoč, ki se dodeli ob stanju materialne ogroženosti, zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga težko dajala denarna sredstva tožnici.

19.V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tistih navedb in ugotovljenih dejstev, ki so bila za odločitev bistvenega pomena in ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče tožnico neenakopravno obravnavalo. Na podlagi celovite, prepričljive in ustrezno obrazložene dokazne ocene, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

20.Do preostalih pritožbenih očitkov, od možnosti vrnitve tožničine mame v dom upokojencev in do drugih, ki ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane, se pritožbeno sodišče v skladu s 360. členom ZPP ni opredeljevalo.

21.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

22.Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Zveza: