Jedro

V konkretnem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnica uveljavlja terjatev iz naslova odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, ni nobenih bistvenih posebnosti glede na zadevo, ki se je vodila kot vzorčna zadeva (v zvezi s sodelavcem tožnice, ki je prav tako podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo stališča, kot so bila zavzeta v vzorčnem postopku (da je bila odpoved zakonita, da gre pri upoštevanju delovne dobe za delovnopravno kontinuiteto ...).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati - odpravnino v višini 5.464,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo; - odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 2.732,24 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo, višji obrestni zahtevek pa se zavrne; - obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 285,85 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek regresa pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, višji obrestni zahtevek in zahtevek za obračun in plačilo prispevkov pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 5.446,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 2.732,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, prav tako pa je dolžna izplačati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 285,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, vse v 15 dneh in pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice za plačilo predpravdnih stroškov v višini 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2009 in za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 400,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila 15. 10. 2009, zaradi česar naj bi že takrat začel teči pravdni postopek, pravda pa naj bi začela teči šele 14. 7. 2011, ko je bila toženi stranki tožba pravilno vročena. Tekom postopka je bilo namreč ugotovljeno, da je bil kot tožnik v tožbi opr. št. Pd 419/2009, ki je bila vložena 15. 10. 2009, označen F.H., v pozivu sodišča odgovor na tožbo pa je bila kot tožnica (napačno) označena M.H.. Tako toženi stranki tožba M.H. sploh ni bila vročena. Kljub temu pa je sodišče nadaljevalo postopek in razpisalo glavno obravnavo in obravnavalo tožbo M.H., čeprav je tožena stranka sploh ni prejela (na kar je opozorila tudi pooblaščenka tožene stranke skladno z 286.b členom ZPP). Sodišče prve stopnje je ta procesni zaplet poskušalo rešiti tako, da je tožbo tožnice M.H. z dne 12. 7. 2011 poslalo neposredno na naslov pooblaščenke tožene stranke. Ta je vročitev tožbe zavrnila in pisanje vrnila naslovnemu sodišču, ki je 14. 7. 2011 citirano tožbo vročilo toženi stranki osebno. Glede na to je jasno, da se je postopek v predmetni zadevi začel šele 5. 7. 2011, ko je naslovno sodišče prejelo tožbo tožnice M.H. v zadostnem številu izvodov in s pravilnim poimenovanjem strank postopka, litispendenca pa je nastopila 14. 7. 2011, ko je bila tožba vročena toženi stranki. Zaključek sodišča, da se je postopek začel že 15. 10. 2009, je zato napačen in pomeni bistveno kršitev določb postopka, ki bistveno poslabšuje položaj tožene stranke najmanj z vidika nepotrebnih stroškov, ki so lahko in še bodo nastali toženi stranki. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker se od regresa za letni dopust plačuje le dohodnina, ne pa tudi prispevki in ker ni navedlo, da se plačujejo dajatve od bruto zneskov odpravnine, odškodnine in regresa, zakonske zamudne obresti pa se plačajo od neto zneskov. Sodišče prve stopnje se kljub opravljenemu vzorčnemu postopku v zadevi opr. št. Pd 417/2009, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke glede dokazovanja temelja za denarne zahtevke, zato sodba v tem delu nima razlogov. Sporno je, če je tožnica izkazala vse predpostavke za zakonitost izredne odpovedi (opomin Inšpektoratu za delo). To dejstvo je bilo v vzorčnem postopku ugotovljeno le za tožnika I.Č.. Sodišče prve stopnje je pravila vzorčnega postopka uporabilo napačno in odločanje v tem postopku poenostavilo, s tem pa je kršilo določbe ZPP na škodo tožene stranke. Kljub izvedenemu vzorčnemu postopku bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati zakonitost izredne odpovedi tožnice po 112. členu ZDR. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana delna sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Upoštevati je namreč treba, da je bilo pri sodišču prve stopnje vloženih večje število tožb, v katerih so tožniki, delavci tožene stranke, na podlagi izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) vtoževali odpravnino, odškodnino za čas odpovednega roka, odškodnino za neizrabljeni letni dopust in regres za letni dopust. Zaradi večjega števila vloženih tožb, v katerih so se zahtevki opirali na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, je sodišče prve stopnje v eni od teh zadev (opr. št. Pd 417/2009) izvedlo vzorčni postopek, v okviru katerega je postal del sodbe, s katerim je bilo odločeno o istovrstnih zahtevkih, kot je odločeno z izpodbijano delno sodbo, pravnomočen. V zadevi opr. št. Pd 417/2009 je bila dopuščena revizija v zvezi z zahtevano odškodnino za neizkoriščen letni dopust, zato prvostopenjsko sodišče v tem postopku o tožbenem zahtevku tožnice za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust ni odločalo. Glede na zgornje ugotovitve in ker je tožena stranka imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku (člen 279.b/5 ZPP), tožena stranka ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Ker se pretežni del pritožbenih navedb tožene stranke nanaša prav na to, kar pa je v nasprotju z določbo 279.b/5 člena ZPP, pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

V pravnomočni sodbi opr. št. Pd 417/2009 je bilo med drugim ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dal tožnik toženi stranki po 112/1 členu ZDR, zakonita, saj je bila podana na način in po postopku, kot ga opredeljuje člen 112/1 ZDR. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je obstajal tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR. Iz obrazložitve izpodbijane delne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku opr. št. Pd 417/2009 z dne 9. 2. 2010 (C1) v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010. Ob upoštevanju navedenega in ker je iz odločbe, izdane v vzorčnem postopku, razvidno, da so delavci izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podali na enak način (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero so se presojali tožbeni zahtevki tožnika v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 417/2009, je bila zakonita), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so tudi terjatve tožnice, o katerih je bilo v tem individualnem delovnem sporu odločeno, po temelju utemeljene. Glede na to so nepravilni pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločanje v tem individualnem delovnem sporu poenostavilo in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V konkretnem individualnem delovnem sporu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenih bistvenih posebnosti, ki bi narekovale drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v zadevi, ki se je vodila po vzorčnem postopku. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu v zvezi z odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka upoštevalo delovno dobo tožnice pri toženi stranki in pravnih prednikih oziroma delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženi stranki in prejšnjih delodajalcih (tem ugotovitvam tožena stranka v vzorčnem postopku ni oporekala). Tako je tožnici za 24 let delovne dobe prisodilo odpravnino v višini 5.464,48 EUR in odškodnino za izgubljeno plačilo za 120 dnevni odpovedni rok v višini 2.442,76 EUR. Tožnici je prisodilo tudi sorazmerni del regresa za letni dopust, skladno z določbo prvega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi z 131. členom ZDR.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da se na podlagi določb Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oziroma Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) od regresa za letni dopust (v višini, kot ga je vtoževala tožnica) plačuje le dohodnina, pri odškodnini in regresu za letni dopust, pa je dolžna tožena stranka tožnici izplačati neto znesek (od predhodno pripadajočih bruto zneskov, od katerih je dolžna tožena stranka odvesti dajatve, ki so predpisane z ZDoh-2 oziroma ZPSV). Od teh neto zneskov je tožnica upravičena do izplačila zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega pripadajočega zneska v plačilo do plačila. Iz člena 3/3 ZPSV pa izhaja, da se prispevki za socialno varnost ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Po členu 44/9 ZDoh-2 se v davčno osnovo ne všteva odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenim v Sloveniji.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano delno sodbo delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa jo zavrnilo, ker glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da za zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane delne sodbe ni pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi o tem, kdaj se je v tem individualnem delovnem sporu začel pravdni postopek (179. člen ZPP) oziroma kdaj je začela teči pravda (prvi odstavek 189. člena ZPP). Iz tega razloga pritožbeno sodišče na obširne pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč z izpodbijano delno sodbo o stroških postopka (po pritožbeni trditvah tožene stranke naj bi ugotovitev o pričetku teka postopka oziroma o pričetku teka pravde vplivala na odločitev o pravdnih stroških) ni odločalo.