Jedro

Naše pravo ne predvidena prisilne skupnosti, saj lahko v skladu s 16. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vsak solastnik ob vsakem času zahteva delitev stvari. Pri tem je omejen le s posebej zavarovanimi interesi drugih.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrže. Pritožba ostalih nasprotnih udeležencev se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepremičnino vl. št. 2176 k.o., kjer je kot z.k. telo II vpisana hiša v Ljubljani,oboje na parc. št. 479/3 te k.o., solast predlagateljev in nasprotnih udeležencev razdružilo tako, da predlagatelji prejmejo v solast vsak do 1/3 prostore v 1. nadstropju, del podstrešja, ustrezni delež parc. št. 479/3 in ustrezni delež zunanjih ureditev, po cenitvi izvedenca v vrednosti 5.892.916,92 SIT; nasprotni udeleženci pa v solast in sicer I.V. do 1/3, L.V. do 1/3, ostali pa vsak do 1/12 prostore v pritličju stanovanjske hiše, del podstrešja, leseno šupo, ustrezni del parc. št. 479/10 - njiva v izmeri 201 m2, po cenitvi izvedenca v vrednosti 5.444.542,76 SIT. Predlagateljem je sodišče prve stopnje naložilo, da morajo v 15 dneh nasprotnim udeležencem plačati vsak do 1/3 razliko v vrednosti, ki znaša 224.187,50 SIT glede na višino solastninskih deležev nasprotnih udeležencev. Nasprotnim udeležencem pa je naložilo, da so dolžni v 15 dneh predlagateljem vsakemu do 1/3 plačati stroške postopka v znesku 118.584,00 SIT (in sicer I.V. in L.V. vsak 39.528,00 SIT; A.-T.V., P.V., A.V. in I.V. pa vsak po 9.882,00 SIT).

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožujejo nasprotni udeleženci. V pritožbi navajajo, da so se ves čas postopka upirali takšni fizični razdelitvi nepremičnine. Ne strinjajo se, da bi se nepremičnina v naravi razdelila tako, kot je predlagal sodni izvedenec. Dejstvo je, da prostore v pritličju v celoti zaseda I.V., ki ji takšna razdelitev onemogoča souporabo skupnih prostorov, ki je nujna za nemoteno izvrševanje lastninske pravice. Sodišče bi si moralo situacijo ogledati na kraju samem ter upoštevati tudi mnenje nasprotnih udeležencev, zlasti mnenje v Kanadi živečega L.V., ki je bil o dejanjih v tem postopku obveščen le 30.3.1993. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Pritožniki zlasti poudarjajo, da bo L.V. v juniju 1994 prišel v Slovenijo. Takrat bi moralo sodišče razpisati narok, da bo tudi temu solastniku omogočeno, da se bo neposredno osebno izjavil o načinu delitve nepremičnine. Glede na to, da je razdelitev nepremičnine opravljena popolnoma v nasprotju z njihovimi interesi, predlagajo pritožniki, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba glede nasprotnega udeleženca L.V. ni dovoljena, glede ostalih nasprotnih udeležencev pa ni utemeljena.

Pooblaščenka nasprotnih udeleženk, ki je vložila pritožbo za vse nasprotne udeležence in torej v pritožbi kot pritožnika navedla tudi nasprotnega udeleženca L.V., ob vložitvi pritožbe ni predložila njegovega pooblastila. Po pozivu sodišča prve stopnje v smislu določb 109. in 98. člena ZPP/77 je nasprotni udeleženec L. V. v dopisu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 31.1.2000 nedvoumno izjavil, da vložene pritožbe ne odobri. Glede nasprotnega udeleženca L.V. je torej pritožba nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) zavrglo.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 118. do 127. člena ZNP. V skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZNP sodišče v postopku za delitev stvari odloči, če med solastniki ni sporazuma o delitvi in če ni spora o predmetu delitve in o velikosti deležev solastnikov.

V skladu z določbo prvega odstavka 122. člena ZNP pa si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Sodišče prve stopnje je v skladu s to določbo in ob upoštevanju mnenja izvedenca gradbene stroke pravilno ugotovilo, da je obravnavano nepremičnino mogoče razdeliti v naravi, tako da se razdeli na dve stanovanjski enoti. Pritožbene trditve, da bi si sodišče moralo ogledati situacijo na kraju samem so brezpredmetne. Nepremičnino si je ogledal strokovnjak - izvedenec gradbene stroke, ki je podal natančno mnenje s katerim so (po opravljenem popravku) stranke soglašale, zato bi bila izvedba dokaza z ogledom povsem nepotrebna.

Po pravilnem zaključku, da je obravnavano nepremičnino mogoče razdeliti v naravi, je sodišče prve stopnje tudi v nadaljevanju pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 122. člena ZNP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da solastniki dobijo tiste stvari, za katere izkažejo upravičen interes. Ker ena od nasprotnih udeleženk - I.V. živi v pritličnem delu obravnavane hiše, je sodišče pravilno ocenilo, da izkazuje upravičen interes, da ji ta del pripade v solast. Predlagatelj T.H. pa je svoj interes za pridobitev prvega nadstropja izkazal z namenom ureditve stanovanja v tem delu hiše. Ostali izmed solastnikov posebej upravičenega interesa niso izkazovali.

Pritožbene trditve, da I.V. takšna razdelitev onemogoča souporabo skupnih prostorov, ki je nujna za nemoteno izvrševanje lastninske pravice, so brez utemeljitve. Pritožniki namreč niti ne pojasnijo v čem in zakaj naj bi razdružitev, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, I.V. motila pri izvrševanju njene solastninske pravice. Gole trditve v tej smeri pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Tudi trditve, da je razdelitev nepremičnine opravljena popolnoma v nasprotju z interesi nasprotnih udeležencev, pritožniki z ničemer ne pojasnijo. Res so v postopku pred sodiščem prve stopnje sprva delitvi v celoti nasprotovali; vendar naše pravo ne predvideva prisilne skupnosti, saj lahko v skladu s 16. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vsak solastnik ob vsakem času zahteva delitev stvari. Pri tem je omejen le s posebej zavarovanimi interesi drugih, ki jih nasprotni udeleženci niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi niso izkazali. V nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje pa so nasprotni udeleženci izkazovali večji interes za civilno delitev nepremičnine; za katero pa je bilo že pojasnjeno, da je zgolj subsidiaren način delitve, ki pride v poštev, če stvari ni mogoče fizično razdeliti tako, da prejme vsak solastnik stvar v vrednosti svojega solastniškega deleža. V obravnavani zadevi torej civilna delitev, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, ne pride v poštev.

Pritožbeno sklicevanje na nesodelovanje L.V. v postopku pred sodiščem prve stopnje ter predlog za opravo naroka, ki bi se ga le-ta lahko udeležil, je glede na njegovo izrecno nasprotovanje pritožbi, brezpredmetno.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo nasprotnih udeležencev (razen L. V.) kot neutemeljeno zavrnilo.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).