Jedro

Pri presojanju utemeljenosti varstva solastninske pravice je potrebno upoštevati določbo 100. čl. SPZ, po kateri ima solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, torej varstvo pravice (in ne posesti), in to na (jasno določenem) delu stvari, upoštevajoč pri tem določbe SPZ glede solastnine (čl. 65 do 71) ter načelno urejanje razmerij med solastniki v okvirih določb ZNP. Solastnik pa ne more imeti varstva pred imisijami.

Sodišče odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v pravico tožnika na nepremičnini – stanovanju št. 21, ki je v hiši na naslovu P. Toženki je še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni odstraniti stopnice, ki jih je postavila v hiši na hodniku v drugem nadstropju pred vhodom v stranišče, ki je del stanovanja št. 21. Zato je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.153,21 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje toženka s predlogom, da jo pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana odločitev napačna, saj je sodišče v celoti ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku, kljub temu, da je le-ta pomanjkljiv in ni v skladu s podatki v spisu. V 1. točki sodbe se nalaga toženki, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v pravico tožeče stranke na nepremičnini, pri tem pa v zahtevku sploh ni opredeljeno, za kakšno pravico tožeče stranke na nepremičnini naj bi sploh šlo. Zato zahtevek ni opredeljen. Nadalje nepremičnina – stanovanje št. 21, ni vpisana v zemljiški knjigi v vl. št. 371 k.o. M., kot to izhaja iz sodbe, temveč je v tem vložku vpisan samo tožnikov solastniški delež na hiši P., zaradi česar je sodba v nasprotju s podatki v spisu. Opozarja, da je v zvezi z legitimacijo v odgovoru na tožbo navedla, da je postavila sporne stopnice na koncu skupnega hodnika ob dveh skupnih straniščih, ki so jih uporabljali stanovalci iz štirih stanovanj, ki so bivali na tem hodniku. Stranišči na koncu skupnega hodnika so skupna lastnina lastnikov stanovanj, in ne gre za solastnino, kot zmotno navaja sodišče v obrazložitvi sodbe. Kljub pravilni ugotovitvi, da etažna lastnina še ni vzpostavljena, sodišče zmotno zaključuje, da naj bi predstavljal v naravi tožnikov solastniški delež stanovanje št. 21, stranišče na koncu hodnika in kletni boks. Prodajna pogodba, ki jo je tožnik sklenil za nakup stanovanja št. 21, ni interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja njegovega solastniškega upravičenja. Solastnino in skupne prostore je namreč možno razdeliti v naravi samo s soglasjem vseh zainteresiranih solastnikov, kar pa v konkretnem primeru prodajna pogodba gotovo ni. Prodajalec kot eden izmed solastnikov brez etažnega načrta in soglasja vseh ne more enostransko določiti in s tem razpolagati v imenu vseh solastnikov z njihovimi upravičenji. Pri tem je nesporno, da so dve stranišči na koncu skupnega hodnika uporabljali uporabniki vseh štirih stanovanj na tem hodniku, dokler si niso uredili stranišč v svojih stanovanjih. To izhaja tudi iz soglasja za postavitev spornih stopnic, ki ga je podpisal tožnik in lastniki še dveh ostalih stanovanj na teh hodniku toženki dne 20.5.2001. Na tem soglasju je izrecno navedeno, da se podpisniki strinjajo, da toženka lahko zgradi stopnice v skupnem stranišču. Zato je napačen zaključek sodišča, da naj bi bilo stranišče del stanovanja tožnika št. 21. V primeru spora v zvezi s skupnimi prostori pa so samo vsi solastniki skupaj lahko toženi, ker gre za nujno zakonito sosporništvo. Zato ni podana niti aktivna, niti pasivna legitimacija in je zahtevek tožeče stranke iz tega razloga neutemeljen. Sicer pa tožnik dejansko sploh ni moten, ker spornega stranišča ne uporablja, ker ga ne potrebuje. To potrjuje dejstvo, da je tožbo vložil šest let po postavitvi spornih stopnic. Tožnik je tudi izpovedal, da ima stranišče v svojem stanovanju, katerega uporablja. Soglašal je tudi s postavitvijo spornih stopnic. In ker je imela toženka za postavitev soglasje zainteresiranih, postavitev ni protipravna. Glede gradbenega dovoljenja pa tožeča stranka na tem sploh tožbenega zahtevka ni utemeljila, temveč je temelj nesoglasje.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki v odgovoru opozarja, da je v tožbi navedel, da je domnevni lastnik stanovanja št. 21, h kateremu spada tudi prostor, ki leži ločeno od sobe in kuhinje in se nahaja na koncu hodnika, ki je v solastnini vseh solastnikov hiše. V prodajni pogodbi je izrecno navedeno, da k stanovanju spada tudi ta prostor. Ker etažna lastnina še ni vzpostavljena, se je tožnik tekom postopka vknjižil kot solastnik celotne hiše v višini 439/10000. Sicer pa vprašanje, ali je tožnik izključni lastnik, solastnik ali skupni lastnik spornega prostora, za odločanje o aktivni legitimaciji ni pomembno glede na določbo 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in tožnik bi bil aktivno legitimiran tudi v primeru, če bi bil sporni prostor res v solastnini ali skupni lastnini. Sicer pa so tožnik kot ostali lastniki stanovanj že ob sklenitvi kupnih pogodb za ta stanovanja natančno vedeli, katero stanovanje je predmet posamezne pogodbe ter koliko znaša njihov solastninski delež v razmerju do celotne hiše. Vsi dosedanji lastniki so torej že vstopili v jasno in nesporno določen položaj. Vsaka kupna pogodba posebej in vse skupaj izkazujejo, na kakšen način je bila hiša razdeljena v naravi. Vse kupne pogodbe je namreč sklenil en sam prodajalec, to je A. M. d.o.o., ki je bil izključni lastnik celotne hiše. Sicer pa skupni deli zgradbe nastanejo le ob vzpostavitvi etažne lastnine, le-ta pa v tej hiši ni vzpostavljena. Opozarja tudi, da tožnik sporni prostor ves čas uporablja, stopnice, ki jih je postavila toženka, pa uporabo prostora omejujejo, saj je že vstop otežen. Glede gradbenega dovoljenja pa je tožnik že v tožbi navedel, da toženka za poseg ni dobila nobenega dovoljenja, kar vključuje tudi trditev, da ni pridobila gradbenega dovoljenja. Sodišče tako ni prekoračilo zahtevka. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi delno nerazumljivega izreka sodbe, delnega nasprotja med izrekom in razlogi, neobstoja razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, kot tudi nejasnosti in kontradiktornosti razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. In to velja tako glede vprašanja aktivne legitimacije tožnika, njegove lastninske pravice spornega prostora (stranišča), kot tudi protipravnosti posega toženke. Ko sodišče nalaga tožencu opustitev poseganja v pravico tožnice, ni razvidno (niti iz izreka niti iz razlogov), za kakšno pravico tožnika na nepremičnini gre, ni pa razvidno niti, na kaj se vknjižba v vl. št. 731 k.o. M. nanaša (stanovanje, stanovanjsko hišo ali parcelo št. 910, dvorišče in stan. stavba – prim. zemljiškoknjižni izpisek – A8). Ob navedenem sodišče aktivno legitimacijo tožnika utemeljuje z njegovim domnevnim lastništvom, hkrati uporablja določbe SPZ o solastnini (le-te glede domnevne (so)lastnine niso uporabne) ob nadaljnji ugotovitvi, da etažna lastnina na stanovanjski stavbi ni vzpostavljena, in ugotavlja, da tožnik uveljavlja solastninska upravičenja in temu ustrezno varstvo zaradi vznemirjanja svoje pravice na delu stvari (stanovanju, ki vključuje tudi sporni straniščni prostor), ob tem da iz izreka sodbe sploh ni jasno, ali se (nedoločena) pravica tožnika na nepremičnini nanaša na del stvari (stanovanje št. 21) ali stanovanjsko hišo (ko sodišče tožencu nalaga opustitev vsakršnega poseganja v pravico tožnika na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi ter hkrati to konkretizira kot stanovanje št. 21 v hiši na naslovu P. L). Sočasno z utemeljitvijo aktivne legitimacije tožnika kot domnevnega lastnika, sodišče prve stopnje spregleda dejstvo, da že iz tožbenih trditev sledi, da gre v obravnavanem primeru za zaščito pred vznemirjanjem med solastniki oziroma (ob vložitvi tožbe domnevnim) solastnikom in toženko kot solastnico, določba 100. čl. SPZ, ki ureja varstvo solastnika in skupnega lastnika, pa takega varstva ne omogoča domnevnemu (so)lastniku.

Glede ugotavljanja lastninske pravice tožnika na spornem prostoru (stranišču) sodišče prve stopnje glede obstoja solastnine navaja, da je njen obstoj razviden iz določb 3. točke 1. čl., 2. čl. in 7. čl. Pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27.5.2004 (priloga A3), pri čemer naj bi iz navedene pogodbe izhajalo, da znaša tožnikov solastniški delež 493/10000, kar naj bi v naravi predstavljalo stanovanje št. 21, stranišča na koncu hodnika in kletni boks. Ugotavlja še, da je zato pogodba interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja solastninskega upravičenja. Navedene ugotovitve pa, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, ne držijo. Iz pogodbe namreč izhaja, kaj je predmet pogodbe, med tem ko se (so)lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla po 1. odst. 49. čl. SPZ pridobi z vknjižbo v zemljiško knjigo. Ob tem kljub trditvam o tožnikovi solastnini, pridobljeni tekom pravdnega postopka in priloženemu zemljiškoknjižnemu izpisku ter odločanju v skladu s 311. čl. ZPP (po stanju na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo), sodišče obstoja solastnine ne ugotavlja na navedeni podlagi, temveč zgrešeno na podlagi citirane pogodbe, ki v nobenem primeru ne more predstavljati tega, kar ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je toženkin gradbeni poseg opredeliti kot rekonstrukcijo objekta, sporno stopnišče pa potrebno šteti za posebno napravo, za katero je skladno z 2. odst. 75. čl. SPZ potreben poseben naslov, ki ga toženka nima (prepovedana imisija). Pri tem spregleda, da se prepovedana imisija (75. čl. SPZ) nanaša na sosedsko pravo in nedopustnih vplivih ene nepremičnine na drugo, ne pa na eno nepremičnino, ki jo v obravnavanem primeru predstavlja stanovanjska hiša z dvoriščem v P. Določbe SPZ, ki urejajo sosedsko pravo, med solastniki iste stvari niso uporabne.

In končno nenazadnje izpodbijana sodba nima razlogov o dejstvu, da gre pri navedeni stanovanjski hiši za večstanovanjsko hišo, razmerja med (so)lastniki stanovanj pa posebej urejajo določbe v Stanovanjskem zakonu (SZ, in sicer tako določbe SZ, ki je bil v veljavi do leta 2003, kot sedaj veljavnega SZ-1).

Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je iz gornjih razlogov jasno, katere določbe so bile prekršene in v čem je kršitev (2. odst. 360. čl. ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče opominja na nedoločenost tožbenega zahtevka v opisanem okviru, zaradi česar bo, v kolikor tožeča stranka ne bo postavila določenega zahtevka, potrebno najprej tožbo vrniti v popravo in dopolnitev. Ob tem pa opozarja tudi na določbo 100. čl. SPZ, po kateri ima solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, torej varstvo pravice (in ne posesti), in to na (jasno določenem) delu stvari, upoštevajoč pri tem določbe SPZ glede solastnine (čl. 65 do 71) ter načelno urejanje razmerij med solastniki v okvirih določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.