Jedro

Ob jasnem, obrazloženem in popolnem izvedenskem mnenju in razumno pojasnjenih razlogih o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca, ni podana kršitev 254. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je glede 1/3 nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 653 k.o..., neveljavna kupoprodajna pogodba, ki so jo dne 14.6.1990 sklenili prodajalki, sedaj pokojna F.K. in F.M. ter kupec D.K. Podpis prodajalke F.K. naj bi bil ponarejen, vendar je bilo ugotovljeno, da je pristen. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede bistvenih kršitev postopka se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Dodatno pa še poudarja, da je izvedenec B. izdal dve mnenji, prvo z dne 19.6.2002 in drugo z dne 7.10.2002. Prvo mnenje je izdelal na podlagi fotokopij. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da se mnenja ne da izdelati na podlagi fotokopij. Zato se sodišče na mnenje z dne 19.6.2002 ne more opreti. Po mnenju tožeče stranke je podan dejanski stan iz 254. člena ZPP, to je, da je mnenje izvedenca nejasno, neobrazloženo, brez analize, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je zato upravičeno zahtevala postavitev drugega izvedenca. V spisu sta dve pogodbi z dne 14.6.1990, na katerih se podpisa F.K. bistveno razlikujeta. Slednje je še en indic, da bi bilo potrebno, če ne zaslišati izvedenca, postaviti novega izvedenca. Iz izvedenskega mnenja izvedenca B. ne izhaja, katero pogodbo je vpogledal. Sodišče druge stopnje pa v svojih razlogih ne pojasni bistvenih elementov, pač pa se ukvarja z nebistvenimi. Sodišče druge stopnje nadalje zapiše, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem polemiziralo z mnenjem izvedenke prof. S. Slednja je strokovni pomočnik tožeče stranke. Ta namreč, ravno tako kot sodišče, nima znanja s področja grafologije. Mnenje prof. S. dejansko ni izvedensko mnenje v tem postopku, ima pa gotovo status strankinih strokovnih dejanskih navedb. Že iz tega razloga pa je podan dvom v pravilnost mnenja izvedenca B., zaradi česar bi bilo potrebno zaslišanje oziroma soočenje izvedenca B. in prof. S. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedenci morajo po 253. členu ZPP podati mnenje ustno. Tožeča stranka je zaslišanje oziroma soočenje zahtevala, pa sodišče tega ni izvedlo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Navedeno terja razveljavitev sodb in vrnitev v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uvodoma sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Tako sklicevanje ne more biti uspešno. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki, kot so lahko pritožbeni razlogi proti nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Tudi nadaljnja revizijska trditev, da sodišče druge stopnje v svojih razlogih ne pojasni bistvenih elementov, pač pa se ukvarja z nebistvenimi, ni upoštevna. Na pavšalne in neobrazložene trditve revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati.

Tožnik trdi, da je izvedenec B. podal dve mnenji in da se na njegovo mnenje z dne 19.6.2002, ki je izdelano na podlagi fotokopij, ni mogoče opreti. Tožnikovo stališče je zmotno. Izvedenec za grafologijo V.B. je podal samo eno izvedensko mnenje z dne 19.6.2002 in z dne 7.19.2002, pri čemer je slednje dopolnitev prvega. Dopolnitev je bila potrebna zato, ker je imel izvedenec uvodoma na razpolago samo fotokopije listin in podpisov pokojne F.K., zaradi česar je sam navedel, da ne more podati decidiranega mnenja. Pri izdelavi dopolnitve z dne 7.10.2002 pa je imel na razpolago originalni podpis F.K. na originalni pogodbi z dne 14.6.1990 in njen originalni podpis v sodni overovitveni knjigi z dne 28.6.1990. Za neupoštevanje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca V.B. zato ni bilo nikakršnih razlogov. To izvedensko mnenje tudi po mnenju revizijskega sodišča ni nejasno, neobrazloženo in nepopolno, kot trdi revizija, zato sta ga nižji sodišči utemeljeno upoštevali, ko sta ugotavljali pristnost podpisov prodajalke F.K. Pri presoji, da podpisi niso ponarejeni, sodišči nista upoštevali le izvida in mnenja sodnega izvedenca za grafologijo, temveč temelji dokazna ocena tudi na drugih dokazih. Šlo je za sodno overitev podpisa s prodajalkinim podpisovanjem pogodbe na sodišču pred sodnim uslužbencem, kar je na originalu pogodbe in v knjigi overovitev ustrezno zabeleženo. Upoštevani so tudi slabi odnosi F.K. s tožnikom, zaradi katerih se je odselila in svoj delež nepremičnine prodala. V takih okoliščinah je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca grafologa in svoje razloge o tem razumno pojasnilo, pritožbeno sodišče pa je v izpodbijani sodbi z jasnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo trditve tožeče stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem oziroma s postavitvijo drugega izvedenca. Revizijsko sodišče se z navedenimi razlogi strinja in ugotavlja, da ni bilo tudi v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 253. in 254. členom ZPP. Izvedensko mnenje V.B. ni imelo pomanjkljivosti, postavitev drugega izvedenca pa je bila z ustreznimi razlogi pravilno zavrnjena.

V spisu sta res dve fotokopiji kupoprodajne pogodbe z dne 14.6.1990, ki se razlikujeta le v toliko, ker je ena fotokopija originala, druga pa fotokopija s pisalnim strojem narejene kopije, kot je pojasnila prva tožena stranka. Stranke so podpisale več izvodov kupoprodajne pogodbe, zato se podpisa F.K. na obeh predloženih izvodih nekoliko razlikujeta. Ne drži pa revizijska trditev, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, katero pogodbo je vpogledal. Izvedenec V.B. v izvedenskem mnenju z dne 19.6.2002 obravnava dva podpisa F.K., in sicer, kot sam navaja, na fotokopiji tipkopisa in na fotokopiji kopije tipkopisa. Ista podpisa obravnava v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 7.10.2003, tokrat tudi ob upoštevanju originala pogodbe z originalnim podpisom in s podpisom v overovitveni knjigi. Izvedenec je torej upošteval vse listine, ki so mu bile na voljo ter je na njihovi podlagi podal dokončno mnenje o pristnosti spornega podpisa.

Po tožnikovem mnenju naj bi bila podana kršitev postopka tudi v tem, ker je tožnik zahteval zaslišanje oziroma soočenje izvedenca, česar pa sodišče ni izvedlo. Ta trditev ne ustreza resnici. Na listovni številki 62 je navedba tožeče stranke, da se bo o podajanju ustnega mnenja izvedenca izjasnila kasneje. V pripravljalnem spisu tožeče stranke na listovni št. 81 je tožnikov predlog za postavitev novega sodnega izvedenca in stališče, da napak izvedenca B. ni mogoče odpraviti z zaslišanjem. Med navedbami na listovni št. 83 in 84 je ponovni predlog za novega izvedenca in predlog za soočenje med izvedencem B. in izvedenko S., v pritožbi proti sodbi pa je tožnik zahteval zgolj postavitev novega izvedenca. Neresnična je torej trditev, da je tožnik zahteval zaslišanje izvedenca B., v eni od vlog je zaslišanje odklonil. Predlog za soočenje izvedenca B. in A.S. pa je bil brezpredmeten, ker slednja ni bila določena s strani sodišča kot sodni izvedenec v tej pravdni zadevi. Kršitve 253. in 254. člena ZPP zato po presoji revizijskega sodišča ni bilo.

Ko torej revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljene, je tudi glede uporabe materialnega prava mogoče zaključiti, da ta ni bila zmotna. Ob ugotovljeni pristnosti podpisa pogodbene stranke F.K. ni bilo podlage za ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 14.6.1990. Zavrnitev tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, s tem pa sta neutemeljena oba uveljavljana revizijska razloga. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).