Jedro

Ni mogoče šteti, da se obdolženec s tem, ko se glavne obravnave, na katero je pravilno povabljen, ne udeleži in svojega izostanka tudi ne opraviči, odpoveduje ne le uresničevanju svojih pravic do obrambe na glavni obravnavi, ampak tudi pritožbam, ki jih po ZKP lahko vloži zoper sklepe sodišča, izdane na tej glavni obravnavi. Pravici do pritožbe se lahko upravičenec namreč odpove šele, ko je seznanjen z odločbo sodišča in poučen, da ima zoper to odločbo pravico vložiti pritožbo.

Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave), ki se kazenskopravno varuje z določbo o kaznivem dejanju nedotakljivosti stanovanja (152. člen KZ), "stanovalcu", to je upravičencu do stanovanja, kar je oškodovanka v stanovanju svoje matere tudi bila. Predmet varstva pri tem kaznivem dejanju je zasebnost in ne lastnina.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja je obsojencu izreklo (pravilno: določilo) 100 dnevnih zneskov denarne kazni, za kaznivo dejanje grdega ravnanja pa 70 dnevnih zneskov denarne kazni ter mu nato po pravilu za odmero kazni za kazniva dejanja v steku (4. točka 2. odstavka 47. člena KZ) izreklo enotno kazen 150 dnevnih zneskov denarne kazni, kar predstavlja 300.000,00 SIT, in določilo rok plačila tri mesece.

Glavna obravnava dne 11.10.1999 je bila opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 11.1.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena. Po tožilčevem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 442. člena ZKP. S tem, ko se obsojenec pravilnemu vabilu sodišča, s katerim je bil opozorjen, da se bo glavna obravnava opravila tudi brez njega, ni odzval, je pristal na posledice, ki so iz tega nastale. V ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti po tožilčevem mnenju nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju obsojenčevega zagovornika je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava dne 11.10.1999 v nasprotju z zakonskimi pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP) opravljena v nenavzočnosti obsojenca. Po njegovem mnenju je sodišče nepravilno ocenilo, da je bil podan zakonski pogoj, da obsojenčeva navzočnost ni nujna, saj bi za ustrezno razjasnitev dejanskega stanja obsojenca moralo soočiti z oškodovankama. Zagovornik navaja, da je obsojenec v zagovoru, ki ga je podal ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, odločno zanikal obe očitani mu kaznivi dejanji, tako da je bil njegov zagovor v popolnem nasprotju s tem, kar sta ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj (pa tudi kasneje na glavni obravnavi) izpovedali oškodovanki. Nadalje zagovornik navaja, da je z odločitvijo o sojenju v obsojenčevi nenavzočnosti sodišče obsojencu onemogočilo, da bi se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki so ga obremenjevali in navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (2. odstavek 5. člena ZKP). Ravnalo je tudi v nasprotju z dolžnostjo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in dolžnostjo, po kateri mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (17. člen ZKP). Kršitve navedenih določb kazenskega postopka pa so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Poleg tega je sodišče s takšnim ravnanjem po mnenju zagovornika tudi globoko poseglo v pravice, ki jih obsojencu zagotavlja Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 29. členu (pravna jamstva v kazenskem postopku).

Zatrjevana procesna kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 1. odstavkom 442. člena ZKP ni podana. Zakonski pogoj za sojenje obdolžencu v njegovi odsotnosti, da njegova navzočnost ni nujna, se presoja glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. V obravnavani kazenski zadevi je bil ta pogoj izpolnjen. Ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 8.6.1998 sta oškodovanki A.L. in J.S. skladno izpovedali o obsojenčevem ravnanju, ki je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 24.8.1998 je obsojenec storitev kaznivih dejanj zanikal. Ob tem zaslišanju je sodnik obsojenca seznanil z zanj obremenilno izpovedbo oškodovane J.S. Izpovedbo oškodovanke je obsojenec v svojem zagovoru označil za čisto laž, na vprašanje sodnika pa ni vedel pojasniti, zakaj ga je oškodovanka obremenila. Ob takem dokaznem gradivu je sodišče pravilno ocenilo, da obsojenčeva navzočnost (oziroma njegovo ponovno zaslišanje) na glavni obravnavi dne 11.10.1999 ni bila nujna. Prav tako se navzočnost obsojenca ni pokazala za nujno glede na dokaze, ki so bili izvedeni na tej glavni obravnavi, saj sta oškodovanki izpovedali smiselno enako kot v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, izpovedbo oškodovane J.S. pa je potrdil tudi kot priča zaslišan A.V. Z zakonito odločitvijo o sojenju v obsojenčevi nenavzočnosti sodišče tudi ni kršilo 2. odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave, kot meni zagovornik. S tem, ko obsojenec na glavno obravnavo, na katero je bil pravilno (pravočasno, na zakonsko določen način in z zakonsko določenimi pouki) povabljen, ni prišel niti svojega izostanka ni opravičil (tega obsojenec v postopku niti ni poskušal), se je odpovedal pravicam, da se mu sodi v navzočnosti, da se (na glavni obravnavi) brani obtožbe z izjavljanjem o dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in z navajanjem dejstev in dokazov, ki so mu v korist, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in drugim z ustavo in ZKP zagotovljenim pravicam obrambe, ki jih je imel obsojenec v obravnavanem kazenskem postopku možnost izkoristiti. Med drugim je pristal tudi na to, da ne bo mogel zahtevati soočenja z oškodovankama. Če izvedbe tega dokaza sodišče ni odredilo po uradni dolžnosti, sodišče ni ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice (17. člen ZKP), kot zatrjuje vložnik zahteve.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik tudi navaja, da je sodišče kršilo 25. člen Ustave (pravica do pravnega sredstva), saj je v posledici odločitve sodišča, da obsojencu sodi v nenavzočnosti, obsojenec ostal brez rednega pravnega sredstva zoper obsodilno sodbo. Po mnenju zagovornika namreč obsojenec zaradi svoje nenavzočnosti pritožbe ni mogel napovedati. Tega očitka zahteve ni bilo moč preizkušati, saj zagovornik ne obrazloži, zakaj obsojenec, ki na glavni obravnavi, na kateri je bila izrečena sodba, ni bil navzoč, pritožbe ni mogel napovedati, oziroma zakaj zaradi nenapovedi pritožbe v zakonskem roku (1. odstavek 368. člena ZKP) ni mogla nastopiti domneva, da se je obsojenec pravici do pritožbe odpovedal. Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti) tega ne more ugotavljati, saj je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi. Zato zahteva v tem delu ni uspela.

Pritrditi pa je potrebno zagovorniku, ki trdi, da se obsojenec, ki na glavni obravnavi ni bil prisoten, ni mogel odpovedati pravici do pritožbe zoper sklep sodišča o izločiti uradnega zaznamka, ki ga je obsojenec dal organom za notranje zadeve kot osumljenec (3. odstavek 340. člena v zvezi z 83. členom ZKP), kot je zapisano na 7. strani zapisnika o glavni obravnavi dne 11.10.1999 pod sklepom o izločitvi tega obvestila. Ni mogoče šteti, da se obdolženec s tem, ko se glavne obravnave, na katero je bil pravilno povabljen, ne udeleži in svojega izostanka tudi ne opraviči, odpoveduje ne le uresničevanju svojih pravic do obrambe na glavni obravnavi, ampak tudi pritožbam, ki jih po ZKP lahko vloži zoper sklepe sodišča, izdane na tej glavni obravnavi. Pravici do pritožbe se lahko upravičenec odpove šele, ko je seznanjen z odločbo sodišča in poučen, da ima zoper to odločbo pravico vložiti pritožbo. Kljub temu zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti, ker zagovornik ne obrazloži, kako je ta kršitev (katere določbe ZKP so bile kršene, zagovornik ne konkretizira) vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), kot mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti storiti, ko uveljavlja kršitve kazenskega postopka, ki ne predstavljajo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 8.6.1998 je oškodovana A.L. izpovedala, da sta se dogodka pripetila v njenem stanovanju, kjer živi skupaj s hčerko J.S. Smiselno enako, da je stanovanje njeno in da pri njej živi hčerka z dvema otrokoma in možem, je L. izpovedala tudi na glavni obravnavi dne 11.10.1999. Ker je v opisu kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe navedeno, da je obsojenec "brez dovoljenja S.J. vstopil v njeno stanovanje", iz obeh zapisnikov o zaslišanju oškodovanke A.L., pa je razvidno, da je zadevno stanovanje last oškodovanke A.L. in ne J.S., je po mnenju zagovornika izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, saj se v njem trdi nekaj, kar je v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

S strani zagovornika zatrjevano nasprotje ni podano. Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave), ki se kazenskopravno varuje ravno z določbo o kaznivem dejanju nedotakljivosti stanovanja (152. člen KZ), "stanovalcu", to je upravičencu do stanovanja, kar je oškodovana J.S. v stanovanju svoje matere tudi bila. Predmet varstva pri kaznivem dejanju nedotakljivosti stanovanja (152. člen KZ) je zasebnost in ne lastnina.

V zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.