Jedro

Ne zadostuje opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje tožena stranka, saj na podlagi takšnega abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil.

Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov) o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).

Pritožbeno sodišče ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe pri SEU, kot je to predlagala tožena stranka, saj glede spornih vprašanj že obstaja interpretacija SEU (doktrina acte éclairé). Okoliščine obravnavane zadeve so dovolj primerljive z zadevo C-287/22.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 533/2024, z dne 31. 5. 2024.

2.Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in razveljavi sklep o izdani začasni odredbi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče toženi stranki kršilo ustavne pravice, še posebej enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS. Ni se opredelilo do ključnih ugovornih argumentov tožene stranke (glede neposredne neaplikativnosti Direktive 93/13 in izbrane sodne prakse sodišča EU, načela primarnosti, dometa načela lojalne razlage, do razlik med obravnavanim primerom in zadevo C-287/22, do prepovedane povratne uporabe pravnega standarda pojasnilne dolžnosti), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kršilo je tudi pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS glede na to, da je ključne dokaze ocenilo zgolj površno in je raje sledilo praznim navedbam tožeče stranke in listinskim dokazom, ki že pojmovno ne morejo pričati o kakršnikoli izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti sodišče zaradi prepovedi retroaktivnosti ne sme opraviti skozi prizmo današnje sodne prakse glede pojasnilne dolžnosti. Tudi na podlagi novejše sodne prakse ni mogoče razbrati konkretne vsebine pojasnilne dolžnosti, ki naj bi jo tožena stranka morala izpolniti pred 18 leti. Prišlo je tudi do kršitve procesnih pravic tožene stranke s tem, ko predlaganih ključnih razbremenilnih dokazov tožene stranke sodišče niti ni izvajalo.

2.Sodišče je zavzelo tudi napačno stališče glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Ustavno sodišče je v odločbi Up-275/97 poudarilo, da je glede regulacijskih začasnih odredb potreben restriktiven pristop. Sodišče je v izpodbijanem sklepu sprejelo povsem zmotno pojmovanje standarda težko nadomestljive škode, ki povrh vsega prav z ničemer ni izkazan in utemeljen. Morebitne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju tožeče stranke ostajajo povsem neizkazane in nekonkretizirane, saj sploh ni razvidno, kakšni so bili prihodki in odhodki tožeče stranke v zadnjih 12 mesecih, in kakšnim duševnim težavam je bila tožeča stranka izpostavljena, da bi sploh lahko sodišče konkretno presodilo, ali so negativne posledice pravdanja v obravnavanem primeru dejansko podane ali ne. Tožnik je celo sam priznal, da stanovanje, ki ga je kupil z v tem postopku obravnavanim kreditom, oddaja in zato prejema najemnino. Odločitev sodišča predstavlja neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse, ki ga ne more utemeljiti niti povsem napačno sklicevanje na sodno prakso SEU, ki v zvezi s težko nadomestljivo škodo sploh ne obstaja. Docela je nesprejemljivo stališče sodišča, da je dejstvo, če tožeča stranka "preplača" znesek prejetega kredita, kakorkoli pravno relevantno. Tožena stranka še izpostavlja, da je pred izdajo regulacijske začasne odredbe, za kakršno se zavzema tožeča stranka, nujno treba preveriti še reverzibilnost. Tega pogoja sodišče v izpodbijanem sklepu ni niti naslovilo.

3.Tožena stranka nato še od sodišča zahteva, da na podlagi 3. odstavka 267. člena PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri SEU in temu sodišču zastavi sledeča vprašanja:

a.)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti nasprotujeta nacionalnim predpisom oz. nacionalni sodni praksi (vključno ustavnega sodišča) glede izdaje začasnih odredb, v skladu s katerima mora potrošnik za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, konkretno izkazati (s stopnjo verjetnosti): (i) obstoj nedenarne terjatve, (ii) možnost nastanka težko nadomestljive škode in (iii) pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, pri čemer je treba te pogoje zaradi izrecnih zahtev ustavnega sodišča po enakem varstvu pravic strank v postopku presojati restriktivno?

b.)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov ali nacionalne sodne prakse, v skladu s katerima lahko nacionalno sodišče ugodi predlogu potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, ne da bi opravilo sodno presojo vseh konkretnih okoliščin posameznega primera z vidika utemeljenosti predlagane začasne odredbe v okviru zgornjih pogojev za sprejem takšne začasne odredbe?

c.)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov oziroma nacionalno sodno prakso, v skladu s katerima je zavrnitev predloga potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, že sama po sebi (avtomatično) neskladna s cilji Direktive 93/13 oziroma ali nacionalno sodišče, če presodi, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso konkretno izkazani (s stopnjo verjetnosti), krši svojo dolžnost, da naredi vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek Direktive 93/13?

d.)ali je stališča, ki jih je Sodišče EU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti v prav vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?

4.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF1 , pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter temeljna načela Obligacijskega zakonika (OZ), ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva) in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

8.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožeče stranke, da ni bila opozorjena na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb in izvedenih dokazov. Ugotovilo je, da tožena stranka tožeče stranke ni opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanjo znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve: tožeča stranka je bila pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe opozorjena na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožeča stranka kot povprečen potrošnik, ki prejema dohodke v EUR, ni mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje tožena stranka, saj na podlagi takšnega abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ne podpisana pisna izjava o seznanjenosti z valutnim tveganjem ne opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.2 Enako za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča dejstvo, da bančni referenti niso dajali nobenih zagotovil, da gre za varen kredit, na kar opozarja pritožba.

9.Sodišče prve stopnje je izvedlo vse v ugovoru predlagane dokaze, zato ni utemeljen očitek o neizvedbi predlaganih dokazov, vnaprejšnji dokazni oceni in posledični bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, tako pisno izjavo z dne 12. 12. 2007 kot tudi izpovedbe zaslišanih strank in prič ter tudi vse izvedene dokaze skupaj. V dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse bistvene ugovorne navedbe tožene stranke, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni bila kršena pravica do pravnega sredstva ali enakega varstva pravic.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Na ta očitek je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je poudarilo, da so sodišča (SEU, Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče) iskala odgovor na vprašanje, kako bi v času sklepanja pogodbe ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnilna dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče prve stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

11.V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer.3 Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.4 Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na "črni scenarij"5 pa je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu6 , pri čemer izpodbijani sklep tega izraza niti ne vsebuje.

12.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta pogoj pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

13.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov) o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožeča stranka toženi stranki že plačala več, kot je od nje prejela (tožena stranka ne prereka trditev, da je tožeča stranka prejela 68.000,00 EUR, in ji plačala vsaj že 76.416,18 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožeče stranke zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF). Ni verjetno izkazano, da bi tožeča stranka toženi stranki v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

14.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.

15.Glede zahteve tožene stranke, da sodišče na podlagi 3. odstavka 267. člena PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri SEU, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že v točkah 12 - 14 obrazložitve tega sklepa pojasnilo, kako je treba v luči evropskega prava razlagati pojem težko nadomestljive škode. Iz izhodišč, ki jih je postavilo SEU v sodbi 287/22 (podobno tudi v sodbi C-324/23, kjer to sodišče poudari, da morajo države članice v skladu s členom 7 (1) Direktive 93/13 uporabiti sredstva, ki so hkrati ustrezna in učinkovita, da se prepreči nadaljnja uporaba nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik), tako izhaja, da je nedopustna takšna razlaga nacionalnega prava, ki ne omogoča začasne odločitve plačevanja kreditnih obrokov, kadar je taka odločitev potrebna za zagotovitev polnega učinka sodbe o ničnosti kreditne pogodbe, ker je v nasprotju z načelom učinkovitosti. Uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe pa ni omogočena, če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, potrošnik pa bi moral, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega in dejanskega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo, saj taka končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13 (točke 48 do 52 sodbe C -287/22).

16.Glede na navedeno je jasno, da razlaga, za katero se zavzema tožena stranka in s tem v zvezi predlaga postavitev vprašanj SEU (da bi tožeča stranka morala konkretno izkazati, kakšne dohodke je imela v zadnjih 12 mesecih, da je njen premoženjski in nepremoženjski položaj znatno slabši) ni pravilna. V postavljenih vprašanjih (kakor jih razume pritožbeno sodišče) sicer tožena stranka govori o konkretnem izkazu težko nadomestljive škode, pri čemer je treba ponovno pojasniti, da pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožeča stranka toženi stranki že plačala več, kot je od nje prejela, v primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom pa bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. O neki avtomatični uporabi stališč iz zadeve C-287/22 seveda ni mogoče govoriti, saj je vedno treba opraviti tudi presojo, ali gre za primerljive dejanske in pravne okoliščine. Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so sicer pojasnjevalne oziroma interpretativne narave. To pomeni, da je dejansko stanje, v katerem je prišlo do neke odločitve SEU, sekundarnega pomena; v ospredju pa je razlaga same norme prava EU. Le če obstaja utemeljen dvom, ali se prejšnja razlaga SEU nanaša tudi na konkreten primer, ima nacionalno sodišče (zadnja instanca) dolžnost sprožiti predhodno vprašanje po 267. členu PDEU.

17.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe pri SEU, kot je to predlagala tožena stranka, saj glede spornih vprašanj že obstaja interpretacija sodišča EU (doktrina acte éclairé). Okoliščine obravnavane zadeve so dovolj primerljive z zadevo C - 287/22.

18.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

19.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 267/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.