Jedro

Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo 13. 6. 2017, je tožnica 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine.

Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjen med tožnico in toženko dne 19. 5. 2017, v delu, v katerem se je tožnica odpovedala delu odpravnine in njenemu izplačilu, ničen (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izjava tožnice o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 nična; in da je toženka dolžna tožnici plačati znesek premalo izplačane odpravnine v višini 10.952,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka v znesku 1.042,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da tožnica krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je odpoved pravici in posledično izplačilu odpravnine brez pravnega učinka, saj je odpravnina zakonska in neodtujljiva pravica delavca. Tej pravici se delavec kot šibkejša stranka ne more odpovedati, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. O nemožnosti odpovedi pravici do odpravnine je odločalo že Ustavno sodišče RS. Odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, se nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje, saj primerjava pravice do plačila odpravnine in nadur ni mogoča. Sporazum in izjava sta bila napisana po naročilu in nareku toženke, ki je imela izključni interes po neizpolnitvi svojih zakonskih obveznosti. Sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo dejstev, vezanih na okoliščine podpisa izjave z dne 19. 6. 2017, in v zvezi s tem ni zaslišalo tožnice. S tem, ko ni izvedlo dokazov, pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe postopka. Tožnici tako ni bila omogočena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, zakaj zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica šibkejša in prava neuka stranka ter da ni bila poučena o svojih pravicah in posledicah podpisa. Izjave ni napisala po lastni iniciativi in volji. Kot prava neuka stranka takega instituta niti ni poznala. Nadalje sodišču prve stopnje očita zavračanje odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 brez navedbe konkretnih razlogov. Ker se navedena odločba Ustavnega sodišča izrecno nanaša na odpoved pravici do odpravnine, meni, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018. Glede na vse navedeno vztraja, da je izjava o odpustu dolga brez pravnega učinka. Ta izjava je tudi le zadnja v vrsti izjav in dogovorov, ki so nastali že pred tem in jih je tožnica dobila v podpis, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi sodišče prve stopnje že tekom postopka obrazložilo, da temelji odločitev na tej zadnji, sporni izjavi, bi lahko tožnica dodatno navedla razloge v zvezi s to izjavo, tako pa tega ni mogla, kar predstavlja sodbo presenečenja. Meni, da ravnanje toženke ni v nasprotju zgolj z zakonskimi določbami, pač pa tudi v nasprotju s poslovno moralo, kar je prav tako razlog ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017, v kateri je tožnica izjavila, da toženki kot njenemu delodajalcu odpušča dolg iz naslova odpravnine v delu, ki presega znesek 8.000,00 EUR, in posledično zahtevek za plačilo premalo izplačane odpravnine. Sodišče prve stopnje se je pri razlogovanju pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. 7. Pritožbeni očitek o neprimerljivosti predmetne zadeve z zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 ni utemeljen. Res je sicer, kar navaja pritožba, da je šlo v zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 za plačilo dodatka za nadurno delo, v tej zadevi pa gre za plačilo (premalo izplačane) odpravnine. Vendar pa to ni bistveno, saj gre v obeh primerih za zakonsko določeni pravici iz delovnega razmerja, prav tako pa gre v obeh zadevah za odpoved pravici iz delovnega razmerja.

8. Pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravici do odpravnine oziroma plačilu odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Vrhovno sodišče RS je v omenjenem sklepu VIII Ips 191/2018 izrecno in jasno navedlo, da je takšno stališče načeloma pravilno (le), če gre za vnaprejšnjo odpoved. Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa delavec lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume, oziroma, kot v tej zadevi, delodajalcu odpusti dolg iz naslova dolgovane odpravnine (319. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo dne 13. 6. 2017 (česar pritožba ne izpodbija), je tožnica dne 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine. Vse to je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo navedene odločbe Ustavnega sodišča brez obrazložitve.

9. Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ). Nenazadnje pa iz omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 jasno izhaja, da se prav delavec (kot šibkejša stranka) lahko veljavno in zakonito odpove zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja. Izjava o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, zato ni nična (86. člen OZ). Podlago ima v določilu 319. člena OZ, tožnica pa je v njej pravno veljavno odpustila toženki dolg, saj je s terjatvijo iz naslova odpravnine, ker je ta takrat že zapadla v plačilo, lahko prosto razpolagala. Prav v slednjem, torej v zapadlosti terjatve pa je razlika med to izjavo (glede katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni nična) in Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 19. 5. 2017 s podobno vsebino (glede katerega pa je sodišče prve stopnje v s pritožbo neizpodbijani I. točki izreka sodbe ugotovilo njegovo delno ničnost). V času podpisa navedenega sporazuma tožničina terjatev iz naslova odpravnine še ni zapadla v plačilo, zato se ji tožnica takrat ni mogla veljavno odpovedati. Pritožbene navedbe, da med tem sporazumom in izjavo o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 ni nobene razlike, tako niso utemeljene.

10. Pritožbene navedbe, da naj tožnica ne bi bila poučena o svojih pravicah in o posledicah podpisa izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 ter da naj kot prava neuka stranka tega instituta ne bi poznala, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje in dodaja, da je vsebina te izjave jasna in razumljiva, zapisala jo je tožnica sama, ki tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da naj v času pisanja in podpisa te izjave ne bi bila sposobna razumeti pomena in posledic te izjave, njene veljavnosti pa tudi ni izpodbijala zaradi morebitnih napak volje (grožnje, bistvene zmote ali prevare – 94. člen OZ v zvezi s 45., 46. in 49. členom OZ); poleg tega pa morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ).

11. Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah ter zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj za odločitev v tem sporu bistvena dejstva med strankama niso bila sporna oziroma so bila ta dokazana že z listinskimi dokazi. Glede na to, da tožnica ni izpodbijala izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 zaradi morebitnih napak volje; niti ni podala trditev, ki bi lahko imele za posledico ničnost te izjave; kot tudi ni zatrjevala, da te izjave ne bi napisala in podpisala, ni bilo potrebno zaslišanje tožnice o „okoliščinah sestave in podpisa te izjave“. Izpovedba tožnice tudi ne bi mogla nadomestiti njenih manjkajočih trditev (212. člen ZPP).

12. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izjav, ki jih je tožnica podpisala dne 9. 1. 2017 in 17. 2. 2017. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do bistvenih navedb strank. Ker izjavi z dne 9. 1. 2017 in 17. 2. 2017 nista bili predmet tega spora (tožnica ju s tožbo ni izpodbijala niti ni zahtevala ugotovitve njunih ničnosti, kot tudi na njuni podlagi ni zahtevala izplačila odpravnine ali česa drugega), se sodišče prve stopnje do teh izjav ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Upoštevaje navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da predstavlja izpodbijana sodba t.i. sodbo presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na pravno podlago, na katero stranki nista mogli računati.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi njenega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.