Jedro

Pristojnost reševanja sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, ki se oblikujejo na področju elektronskih komunikacij med fizičnimi in pravnimi osebami glede na 1. člen ZPP, ni v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika, da mu A. d.d. odpiše postavko naročnina/zakupnina – digitalni dostop FTTH po računu z dne 11. 10. 2010 v višini 7 EUR z DDV in da mu po računu z dne 10. 7. 2009 odpiše naročnino za B. internet v višini, ki presega pogodbeno dogovorjeno ceno 27,50 EUR brez DDV. V obrazložitvi navaja, da je v zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 23/2012 z dne 6. 11. 2012, v kateri je sodišče navedlo, da predlagatelj želi v postopku pred toženko rešiti spor, ki izhaja iz veljavnosti oziroma vsebine naročniške pogodbe (kaj sta se predlagatelj in operater dogovorila). To pa po mnenju sodišča presega upravno odločanje o sporu v zvezi z zaračunavanjem opravljene storitve v okviru določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Gre za spor iz civilnopravnega razmerja, ki se rešuje kot sodni spor. Zato je toženka v skladu z navedenim stališčem sodišča in na podlagi 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevo tožnika zaradi nepristojnosti zavrgla.

Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri poudarja, da že ves čas zatrjuje, da po eni strani toženka tovrstne spore obravnava, po drugi strani pa to izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, na podlagi katerega je bila nedvoumno določena pristojnost toženke v tovrstnih zadevah. Če v povsem konkretnih zadevah toženka rešuje zadeve, ki se nanašajo na vprašanje zaračunavanja in na vprašanje splošnih pogojev, potem ne more biti v tožnikovem primeru odločeno drugače. Poudarja, da je Upravno sodišče oprlo svojo odločitev na stališče, ki nima podlage v zakonu in je celo v izrecnem ter očitnem nasprotju z namenom zakona. Poleg tega pa je tudi v grobem nasprotju s prakso toženke, ki v podobnih primerih redno obravnava tovrstne zadeve. Zato mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo toženke št. 38260-3/2012/17 z dne 20. 7. 2012, v kateri je toženka rešila spor med uporabnikom in operaterjem. Vztraja, da gre tudi pri njegovem primeru za vprašanje zaračunavanja postavk na operaterjevem računu in za vprašanje presoje operaterjevih splošnih pogojev. V nadaljevanju tožbe citira določbe 92. člena, šestega odstavka 120. člena, prvega, šestega in sedmega odstavka 129. člena ZEKom ter poudarja, da iz Poročevalca Državnega zbora nedvomno izhaja, da je bil namen ZEKom-B zgolj kodifikacija ustaljene prakse na področju reševanja sporov pred toženko. V podkrepitev svojega stališča, da je toženka pristojna za reševanje sporov, kot je obravnavani, se tožnik sklicuje tudi na 34. člen Direktive 2002/22/ES ter na spremembo tega člena z Direktivo 2009/136/ES in na 22. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Sodišču predlaga, da zagotovi njegovo nediskriminatorno obravnavanje, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Podrejeno zahteva, da o zadevi samo odloči, in sicer da ugodi tožnikovemu predlogu za rešitev spora. Predlaga tudi, da sodišče toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z navedbami tožnika glede odločbe št. 38260-3/2012/17 z dne 20. 7. 2012 pojasnjuje, da se je jedro spora v navedeni zadevi nanašalo na vprašanje utemeljenosti zaračunavanja storitev mobilne telefonije, ki zaradi odtujitve telefona niso nastali po krivdi končnega uporabnika in jih ta zato ni bil dolžan plačati. To pomeni, da gre za drugačno dejansko stanje kot v tožnikovem primeru. V navedenem primeru namreč ni šlo za vprašanje presoje, kateri splošni pogoji zavezujejo stranko oziroma katera pogodbena določila so zanjo veljavna, temveč za presojo, ali je operater utemeljeno zaračunal opravljene storitve (glede na svoje splošne pogoje), glede na to, da teh storitev končni uporabnik ni uporabljal in tako ni povzročil teh stroškov, kar pa je tipičen primer uporabniškega spora iz 92. člena ZEKom.

Tožnik je 14. 6. 2013 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da se njegova zadeva v ničemer ne razlikuje od zadeve, na katero se sklicuje v tožbi in v zvezi s katero zatrjuje kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic, saj ga toženka očitno diskriminira v njegovo škodo. Meni, da sodišče zakon interpretira v nasprotju z nedvoumno in jasno zakonodajalčevo voljo, kar pomeni absolutno nedovoljen in protiustaven poseg sodne veje oblasti v zakonodajno. Povzema tudi opombe Evropske komisije iz dopisa z dne 19. 4. 2013 v katerem se Evropska komisija sklicuje na sodbo Sodišča EU C-555/07, v kateri je le-to navedlo, da je ob uporabi nacionalnega prava nacionalno sodišče, ki je dolžno podati razlago teh določb, zavezano storiti vse, kar je glede na samo besedilo in namen te direktive mogoče, da je rezultat v skladu s ciljem direktive. Izpostavlja pa še, da tudi evropski pravni red izključuje restriktivno razlago, kakršno je izvedlo Upravno sodišče v njegovem in veliko drugih primerih.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke v izpodbijanem sklepu, da zaradi nepristojnosti zavrže zahtevo tožnika, da mu A. d.d. odpiše postavko naročnina / zakupnina – digitalni dostop FTTH in da mu odpiše naročnino za B. internet v višini, ki presega pogodbeno dogovorjeno ceno.

Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 23/2012 z dne 6. 11. 2012, v kateri je sodišče navedlo, da so glede na določbe 92. in 129. člena ZEKom ter obstoječo upravno sodno prakso pravna razmerja, o katerih je po ZEKom po izvedenem upravnem postopku z upravno odločbo pristojna odločiti toženka, razmerja med operaterjem in uporabnikom v zvezi z dostopom do elektronskih komunikacijskih storitev, njihovim izvajanjem in zaračunavanjem. Iz tožnikovega predloga za izdajo dopolnilne odločbe pa izhaja, da je predlagal reševanje spora o zaračunavanju storitev in zahteval, da se račun izda skladno s Pogodbo za uporabo storitev B. št. A 1042227, ki jo je tožnik sklenil z A. d.d. Glede na navedbe, ki sta jih podala v postopku pred toženko tožnik in operater, pa je razvidno, da je med njima sporna vsebina pogodbe. Tožnik namreč trdi, da sestavni del njegove pogodbe niso splošni pogoji operaterja, ker z njimi ni bil seznanjen tako, kot zahteva 22. člen ZVPot; pogoji, na katere se izrecno opira pogodba, v času njene sklenitve niso več veljali, takrat veljavni pogoji pa ga, kar zmotno menita operater in toženka, ne morejo zavezovati, ker tega ne določa pogodba in torej ne predstavljajo pogodbenega materialnega prava. Zato spremembe cenika, ki temeljijo na splošnih pogojih, zanj ne pomenijo materialnopravne podlage za zvišanje cene storitve (na 28,34 EUR brez DDV), kakršna je bila dogovorjena s pogodbo (27,50 EUR brez DDV). Kot je navedlo sodišče v sodbi I U 23/2012, je med strankama torej sporna razlaga pogodbene določbe, ki odkazuje na splošne pogoje oziroma so stališča strank o vsebini relevantne pogodbene določbe razhajajoča. Nasprotne so tudi teze o plačljivosti storitve digitalnega dostopa. Tožnik zatrjuje, da je sprejel operaterjevo ponudbo, ki je določala, da je storitev za uporabnika brezplačna, če je ponudbo sprejel do 31. 8. 2010, operater in toženka pa zaračunavanje te storitve opirata na spremembo cenika. Tako je sodišče v navedeni sodbi zaključilo, da tožnik želi v postopku pred toženko rešiti spor, ki izhaja iz veljavnosti oziroma vsebine naročniške pogodbe (kaj sta se tožnik in operater dogovorila). To pa po mnenju sodišča presega upravno odločanje o sporu v zvezi z zaračunavanjem opravljene storitve v okviru veljavnih določb ZEKom. Gre za spor iz civilnopravnega pogodbenega razmerja, ki se po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) rešuje kot sodni spor. Po povedanem je sodišče v navedeni sodbi zaključilo, da je toženka s tem, ko je predmetni spor reševala, odločala preko okvira svoje pristojnosti iz 92. in 129. člena ZEKom, s čimer je kršila pravila postopka.

Tako je toženka po presoji sodišča v ponovljenem postopku ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločila v skladu s stališčem sodišča v zgoraj citirani sodbi. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja: Glede tožbenega sklicevanja na odločbo toženke št. 38260-3/2012/17 z dne 20. 7. 2012, ki je bila izdana v drugem postopku in ki jo prilaga tožbi, sodišče ugotavlja, da gre v navedeni zadevi za drugačno dejansko stanje, kot v primeru tožnika. V navedeni zadevi se je spor namreč nanašal na vprašanje utemeljenosti zaračunanih storitev mobilne telefonije pod postavko „Odhodni klici v tujini EU (dest. ostalo)“, kar pomeni, da je šlo za vprašanje utemeljenosti zaračunavanja storitev mobilne telefonije. V obravnavanem primeru pa gre, kot že povedano, za spor med tožnikom in operaterjem glede vsebine naročniške pogodbe. Tako sodišče sodi, da očitana kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS ni podana.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na 34. člen Direktive 2002/22/ES (izvensodno reševanje sporov) sodišče odgovarja, da morajo tudi po tej določbi države urediti izvensodno reševanje sporov tako, da se ne posega v postopke nacionalnih sodišč oziroma da se potrošnikom ne jemlje pravica do pravnega varstva na podlagi nacionalne zakonodaje (1. člen Direktive 2009/136/ES). Reševanje sporov v postopku pred toženko namreč ne izključuje sodne pristojnosti. V prvem odstavku 129. člena ZEKom je izrecno določeno, da se z odločanjem toženke ne posega v morebitno sodno pristojnost. Iz petega odstavka te določbe pa izhaja, da je sodna pristojnost postavljena pred pristojnost toženke, saj v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred toženko o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred toženko ustavi. Glede na 1. člen ZPP to pomeni, da pristojnost reševanja sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, ki se oblikujejo na področju elektronskih komunikacij med fizičnimi in pravnimi osebami, ni v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Tako sodišče sodi, da ne drži, da 34. člen Direktive 2002/22/ES ter njegova sprememba z Direktivo 2009/136/ES potrjujeta tožnikovo stališče, da je toženka pristojna za reševanje sporov, kot je obravnavani. Glede na povedano sodišče meni, da sprejeta odločitev tudi ni v nasprotju s ciljem navedene direktive, kar zatrjuje tožnik v pripravljalni vlogi, ko se sklicuje na dopis Evropske komisije z dne 19. 4. 2013. Po presoji sodišča pa ni utemeljen niti ugovor, da je takšna odločitev v očitnem nasprotju z jasno zakonodajalčevo voljo. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZEKom št. 00723-5/2009/4 z dne 15. 10. 2009 izhaja, da je predlagana dopolnitev prvega odstavka 92. člena ZEKom tako, da se pravica do ugovora oziroma spora nedvoumno nanaša tudi na odločitev oziroma ravnanje operaterja v zvezi z zaračunavanjem storitev (stran 53). V obravnavanem primeru pa gre, kot že večkrat navedeno, za spor o vsebini pogodbe in ne za spor v zvezi z zaračunavanjem storitev. Sprememba 129. člena ZEKom pa glede na obrazložitev predlagane spremembe prvega odstavka tega člena ni vsebinska; v zakonsko besedilo se namreč zaradi večje jasnosti dodaja poimenovanje obeh tipov sporov, in sicer uporabniški in medoperaterski (glej stran 58 Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZEKom št. 00723-5/2009/4 z dne 15. 10. 2009).

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.