Jedro

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja je vprašanje dostopa do novogradnje del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, zato sme upravni organ vprašanje dostopa reševati kot predhodno vprašanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A. in M.B. in odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 21.9.1992, s katero je ta v obnovi postopka odločil, da se pustita v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 6.2.1991 za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... in gradbeno dovoljenje z dne 18.10.1991 izdani investitorjema B. in A.B. in zadevo vrnila v ponovni postopek. V obrazložitvi ugotavlja, da je v lokacijskem dovoljenju z dne 6.2.1991 postavljen pogoj, da je dostop do objekta iz poti na jugozahodni strani. Ker v podatkih upravnih spisov ni dokazov, da investitorja navedeno pot, ki poteka tudi preko zemljišča parc. št. ..., lahko tudi uporabljata, ne drži ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za izdajo spornih dovoljenj. Obenem je opozorila, da organ prve stopnje ne more istočasno odločati o obnovi postopka za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ker gre za dva med seboj ločena postopka.

Tožnika v tožbi opisujeta potek dosedanjih postopkov in poudarjata, da sta predlog za obnovo postopka prepozno vložili neupravičeni stranki. Vloženo pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka sta tožnika umaknila zato, ker sta od organa prve stopnje prejela zagotovilo, da bo "odločba pozitivna". Do izdaje odločbe prve stopnje z dne 21.9.1992 tožnika niti njuni zastopniki niso bili obveščeni o nadaljnjem postopku, niti o vloženi pritožbi zoper to odločbo in tudi izpodbijana odločba je bila pooblaščencem tožnikov vročena šele 25.5.1994, s čemer so bistveno kršena pravila postopka. Tožena stranka je prezrla, da je bila opravljena ustna obravnava na kraju samem, na kateri so bili izvedeni številni dokazi, na podlagi katerih je organ prve stopnje pravilno odločil. Teh dokazov tožena stranka ni analizirala, zato je nepravilna ugotovitev tožene stranke, da ni izkazano, da imata investitorja zagotovljen dostop. Pritožbeni ugovori strank B. nimajo zveze z upravnim postopkom, saj je eventuelno ugotavljanje obsega služnosti v pristojnosti sodišča. Tožnikoma se dela velika škoda, saj je stavba "dosedanja faza" zgrajena na podlagi pravnomočnih dovoljenj. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika sama navajata, da sta umaknila pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 21.7.1992 in tako je ta sklep postal dokončen ter pravnomočen. Zato tožnika v tako dovoljeni obnovi postopka ne moreta več uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na samo dovolitev obnove postopka. V nasprotju s podatki upravnih spisov je tudi trditev, da ne ona niti njuni pooblaščenci vse do izdaje odločbe z dne 21.9.1992 niso bili seznanjeni z nadaljnjim postopkom. Iz zapisnika o ustni obravnavi opravljeni 11.8.1992, je namreč razvidno, da sta bila navzoča tožnik in njegov pooblaščenec - odvetnik. Iz podatkov spisa pa res ni razvidno, da bi vložena pritožba A. in M.B. bila vročena tožnikoma oziroma njunim pooblaščencem, vendar po oceni sodišča ta kršitev pravil postopka ni mogla vplivati na odločitev, v nadaljnjem postopku pa bo organ prve stopnje tožnikoma moral omogočiti sodelovanje v vseh fazah postopka. Uveljavljena kršitev pravil postopka tako ni podana.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je v lokacijskem dovoljenju z dne 6.2.1991, ki je predmet obnove postopka, določen dostop do sporne gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... "iz poti na jugozahodni strani", ki po ugotovitvah organa prve stopnje poteka tudi po zemljišču pritožnikov parc. št. ... iste k.o. Tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v ugotovitev tožene stranke, da v spisih ni zadostnih dokazil o tem, da tožnika imata pravico uporabljati to pot za potrebe hiše. O tej okoliščini je organ prve stopnje res zaslišal več prič in je njihove izpovedi povzel tudi v odločbo, vendar na podlagi tako izvedenih dokazov niti organ prve stopnje ne ugotavlja, da bi za potrebe stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... bila dogovorjena dostopna pot preko zemljišča parc. št. ... iste k.o. Tožnika tega tudi v tožbi izrecno ne zatrjujeta, trdita le, da je odločitev organa prve stopnje pravilna. Toda to ne zadostuje, saj dokazno breme o tem, da imata dostopno pot za potrebe stanovanjske hiše nosita investitorja. Za odločitev o obstoju služnosti in njenega obsega je res pristojno sodišče. Toda v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja je vprašanje dostopa del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, saj se na območjih, za katera ni sprejet investicijski program urejanja stavbnih zemljišč, smejo stanovanjski in drugi objekti graditi, če je med drugim zagotovljen tudi ustrezen dostop s cesto ali dostopno potjo (3. odstavek 40. člena zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89). Ker ne gre za primer iz 2. odstavka 145. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je upravni organ vprašanje dostopa smel reševati kot predhodno vprašanje (144. in 146. člen ZUP). Tožeča stranka pa ima tudi možnost, da predlaga prekinitev postopka zaradi rešitve tega vprašanja na matičnem področju.

Ker uveljavljani tožbeni razlogi niso podani, je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.