Jedro

Prošnja tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je bila zavržena, ker prihajajo iz varne tretje države (Republike Hrvaške). V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnike izroči Republiki Hrvaški. To pa bi imelo za njih tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspeli.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa št. 2142-187/2010/25 (1231-06) z dne 25. 7. 2011 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožniki so vložili tožbo proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-187/2010/25 (1231-06) z dne 25. 7. 2011, s katerim je tožena stranka zavrgla njihove ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa med drugim navaja, da so prosilci pred podajo prve prošnje za mednarodno zaščito več dni bivali na Hrvaškem. Vlada Republike Slovenije je Republiko Hrvaško v skladu z 2. odstavkom 61. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, v nadaljevanju ZMZ) razglasila za varno tretjo državo, zato se je tožena stranka odločila, da tožnikovih prošenj ne bo obravnavala, saj je za njihovo vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je navedeno, da tožba zoper ta sklep ne ovira izvršitve sklepa.

Tožniki v tožbi predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, hkrati pa zahtevajo izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve sodišča. V zahtevi za izdajo začasne odredbe opozarjajo na to, da je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011 zavzelo stališče, da „zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, če je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena...“ Tožniki tudi opozarjajo, da je v 4. odstavku 74. člena ZMZ zadržanje izvršitve akta predvideno le za tožbo zoper odločbo o zavrnitvi prošnje in ne izrecno tudi za tožbe zoper sklepe. S tem v zvezi tožniki opozarjajo na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1338/2011-4 z dne 25. 7. 2011, kjer je sodišče ugotovilo, da je to določilo v nasprotju z mednarodno pogodbo in sicer s 1. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določilom 39.(1)(a)(iii) člena Direktive Sveta 2005/85/ES ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi tožnikom nastala težko popravljiva škoda iz 2. oz. 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljni, v nadaljevanju ZUS-1). Izvršitev izpodbijanega akta pred pravnomočnostjo sodne odločbe v upravnem sporu bi kršila pravice tožnikov iz 23. in 25. člena ustave ter eventuelno 32. člena ustave in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa ni nesorazmerna v smislu nasprotovanja javni koristi.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni navedla konkretnih razlogov, zakaj meni, da je potrebno izdati sklep o začasni odredbi, zato predlaga, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve akta. Prošnja tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je bila zavržena, ker prihajajo iz varne tretje države, to je Republike Hrvaške. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnike izroči Republiki Hrvaški. To pa bi imelo za njih tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspeli. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času odločanja tožniki ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi niso več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo Republiki Hrvaški naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspeli in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogli več izboljšati, ker se njihova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, če je sodno varstvo učinkovito. Razen tega odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Sodišče ne pritrjuje toženi stranki, da tožeča stranka ni navedla konkretnih razlogov, zakaj meni, da je potrebno izdati sklep o začasni odredbi. Tožeča stranka je v predlogu navedla, da bi izvršitev izpodbijanega akta pred pravnomočnostjo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravice tožnikov iz 23. in 25. člena ustave ter eventuelno 32. člena ustave in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa ni nesorazmerna v smislu nasprotovanja javni koristi. Vse to pa so po mnenju sodišča dovolj konkretno navedeni razlogi. Sodišče bo glede na naravo zadeve o tožbi tožnikov odločalo prednostno in zadevo obravnavalo kot nujno.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.