Jedro

V spornem primeru je bila nacionalizacija izvedena na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, ter je tako lastninska pravica, kot tudi pravica uporabe na zemljiščih (razen stavbe s pripadajočim zemljiščem) prešla na Občino L. oziroma prizadeto stranko (Kmetijsko zadrugo L.) na podlagi ZNNZ in ne na podlagi pravnega posla, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.3.2000; in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenskega odškodninskega sklada, d.d., L. odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 3.11.1999, s katero je navedeni organ tožniku priznal odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, sedaj Slovenske odškodninske družbe, d.d. L. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), v skupni vrednosti 77.133,00 DEM za nepremičnine parc. št. 143, 203, 554/1 in 556, vse k.o. L. ter za parc. št. 58/2 k.o. L. Tožena stranka je po odpravi prvostopne odločbe o zadevi sama odločila tako, da je tožnikov zahtevek zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US - ZDen) kot pravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje ni sporno, da je bilo z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. z dne 13.5.1959 ugotovljeno, da so bila z 26.12.1958, ko je začel veljati Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), nacionalizirana in postala družbena last zazidana in nezazidana gradbena zemljišča A. in A.S. (pravnih prednikov tožnika), in sicer parc. št. 556, ki je v naravi predstavljala travnik v izmeri 421 m2, parc. št. 554/1, njiva v izmeri 762 m2, vl. št. 107 in parc. št. 58/2, prav tako travnik v izmeri 306 m2. Tudi okoliščina, da je bilo z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. z dne 20.1.1964 ugotovljeno, da je poslovna zgradba, prej last A. in A.S., ki stoji na delu parc. št. 203, vl. št. 107 k.o. L., prešla po 4. odstavku 29. člena ZNNZ v družbeno lastnino in da se navedena stavba in stavbno zemljišče, (del parcele št. 203) proti plačilu DIN 298.080 dodeli v upravljanje Kmetijski zadrugi L. (tudi prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ni sporna. Z isto odločbo pa je bilo tudi odločeno, da se A. in A.S. vzame iz posesti nacionalizirano zemljišče parc. št. 554/1, 556 in del preostale parc.št. 203, vl. št. 107 k.o. L. ter se dodeli v upravljanje in uporabo prizadeti stranki proti plačilu 149.520 DIN. Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje ni nikakršnega dvoma, da je bila v spornem primeru nacionalizacija izvedena na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen ter da je tako lastninska pravica kot tudi pravica uporabe na zemljiščih (razen stavbe s pripadajočim zemljiščem) prešla na Občino L. oziroma prizadeto stranko na podlagi ZNNZ in ne na podlagi pravnega posla, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Zaradi tega sodišče prve stopnje ne dvomi v ugotovitev prvostopnega organa, da je glede tega dela premoženja dana pravna podlaga za denacionalizacijo, medtem, ko je zgradba na parc. št. 203 prešla v družbeno lastnino in nadalje v last prizadete stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 18.9.1962, ki je bila predmet presoje pristojnega sodišča (sklep sodišča z dne 11.2.1997 in 8.10.1997).

Sodišče prve stopnje sicer soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je postopek denacionalizacije namenjen samo tistim bivšim lastnikom podržavljenega premoženja, ki jim je bilo premoženje odvzeto na prisilni način. Ne glede na navedeno pa tožena stranka nima prav, ko se v razlogih svoje odločitve, s katero je odpravila prvostopno odločbo, sklicuje na ugotovitev, da v obravnavanem primeru ni šlo za razlastitev v smislu navedenega ZNNZ in da sta bila bivša lastnika z nacionalizacijo prizadeta le v tem, da sta izgubila lastninsko pravico na zemljišču, pridobila pa sta pravico uporabe tega zemljišča, ki sta jo prodala hkrati s prodajo lastninske pravice na stavbi, ki ni bila nacionalizirana. Pri tem je tožena stranka povsem prezrla nesporno dejstvo, da so bila zemljišča izvzeta iz uporabe razlaščencema z navedeno odločbo Občinskega ljudskega odbora L. z dne 20.1.1964, v kateri je bila določena tudi odškodnina v višini 149.520 DIN. Iz zapisnika komisije za nacionalizacijo z dne 8. januarja 1963 pa je še razvidno, da so parc. št. 454/1, 356 in 58/2 gradbene parcele, ki jih je oceniti po 120 DIN za m2. Navedeno pa po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da v obravnavnem primeru ni mogoče govoriti o pravnem poslu, ki temelji na volji pogodbenih strank v smislu Zakona o obligacijskih razmerjih, kot to zmotno trdi tožena stranka. Če bi držale ugotovitve tožene stranke, da je lastninska pravica v prej navedenih nepremičninah razlaščencema prenehala na podlagi pravnega posla (pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, je datirana z letnico 1962), potem za izvzetje iz uporabe ne bi bil potreben oblastveni akt, ki je določal tudi višino odškodnine, in ki je bil izdan šele v letu 1964. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje pogodbo, kot tudi zapisnik nacionalizacijske komisije, ki je datiran z letnico 1963, treba šteti kot sestavni del postopka, ki je tekel od razlastitve v letu 1959, sklenil pa se je z izvzetjem iz posesti leta 1964, ko je bila določena tudi višina odškodnine za zemljišča. Pri presoji sporne zadeve pa tudi ni mogoče zanemariti dejstva, da iz mnenja izvedenca in cenitvenega poročila, v katerem je prikazana višina izplačane odškodnine upravičencema ob podržavljanju, izhaja, da ta znaša glede na današnjo vrednost 29,49%, kar glede na določbo 4. odstavka 32. člena ZDen prav tako potrjuje ugotovitev prvostopnega organa, da je zahteva za denacionalizacijo utemeljena. Pri tem sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilnega pomena dejstvo, da je bilo podržavljenje dejansko končano z izročitvijo zemljišča prizadeti stranki v letu 1964. Sodišče prve stopnje navaja, da se tožena stranka v razlogih svoje odločbe sklicuje tudi na rimskopravno pojmovanje načela: "superficies solo cedit", po katerem stavba, ki stoji na določenem zemljišču, pravno ni samostojna stvar, ampak je del zemljišča. Zato je, po mnenju tožene stranke, predmet pravnega posla najmanj stavba z zemljiščem, ki ga stavba pokriva, in zemljiščem, ki je potrebno za redno rabo te stavbe, lahko pa tudi več. Navedeno naj bi pomenilo, da sta razlaščenca, skupaj s stavbo (ki je bila nesporno predmet pravnega posla), prodala tudi vsa ostala zemljišča. Sodišče prve stopnje sicer pravnemu pojmovanju prej navedenega načela ne nasprotuje, ne strinja pa se s pavšalno oceno pogodbenega odnosa med razlaščencema in prizadeto stranko, ne da bi bilo ugotovljeno za kakšna zemljišča in v kakšnem obsegu gre, koliko posamezna zemljišča v površini merijo in tudi kaj predstavlja stavbno zemljišče, zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče) in koliko merijo ostala zemljišča, ki v ta okvir sploh ne sodijo. Iz podatkov v upravnih spisih in tudi iz prvostopne odločbe izhaja, da so predmet denacionalizacije zemljišča v skupni površini 2045 m2. Za razlago, da vsa ta zemljišča dejansko pripadajo stavbi (glede katere je tekel postopek na sodišču in ni predmet denacionalizacije, kar je ugotovil že prvostopni organ) in da tudi zemljišča, ki so predmet obravnave, pripadajo stavbi, namreč v podatkih v upravnih spisih ni podlage, za tako sklepanje pa tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi ni navedla nikakršnih razlogov. Zgolj pavšalno sklicevanje na prej navedeno načelo pa po presoji sodišča prve stopnje ne more biti podlaga za pravilno in zakonito presojo sporne zadeve, ob dejstvu, da tožena stranka tudi ni navedla nikakršnih prepričljivih razlogov, ki bi potrjevali njeno odločitev.

K temu pa sodišče prve stopnje še dodaja, da je tožena stranka povsem nekritično sledila pritožbenim navedbam druge prizadete stranke (Slovenske odškodninske družbe, d.d. L.), v katerih se le-ta sklicuje na prej navedeno pogodbo (z dne 18.9.1962), ki jo šteje kot podlago za prenos celotnega premoženja razlaščencev v družbeno lastnino in na sklep (Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.2.1997), v zvezi s tem pa na okoliščino, da je bilo v obravnavnem primeru že pravnomočno odločeno s prej navedenim sklepom sodišča, zaradi česar je potrebno tožnikov zahtevek zavrniti, saj za odločanje v zadevi nista mogla biti pristojna hkrati oba organa. Po določbi 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se je uporabljal v času odločanja, se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Ker se po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka o tem delu pritožbe sploh ni izjasnila, so bila s tem kršena pravila postopka, saj bi ugotovitev, da je bilo o celotnem delu zahtevka dejansko že pravnomočno odločeno, predstavljala procesno oviro za odločanje, kar bi morala tožena stranka ugotoviti, preden se je spustila v vsebinsko odločanje.

Glede na navedeno in ker so bila odločilna dejstva nepopolno ugotovljena, je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in s tožbo izpodbijano odločbo odpravilo.

V pritožbi prizadeta stranka (Kmetijska zadruga L., z.o.o., L., ki jo zastopa R.M., odvetnik v L.) ponavlja navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Občinski ljudski odbor L. je z odločbo z dne 20.1.1964 le ugotovil, da je s 1.1.1964 nastopil pogoj, ki so ga pogodbene stranke dogovorile s pogodbo z dne 18.9.1962 (odpoved cementninarske dejavnosti) in da je z izpolnitvijo tega pogoja v smislu 2. točke te pogodbe lastninska pravica na poslovni zgradbi ter posest in uporaba zemljišč prešla na Občino L. in jo je zato le-ta prenesla v last, posest in upravljanje prizadete stranke (Kmetijske zadruge L.), ob tem, da pa je morala prizadeta stranka Občini L. plačati še posebno odškodnino, ki pa jo sodišče prve stopnje zmotno šteje kot odškodnino za razlaščene nepremičnine. Koliko je znašala kupnina, ki so jo dogovorili A. in A.S. ter prizadeta stranka z obravnavano pogodbo, za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Zagotovo pa je mogoče trditi tudi to, da je dogovorjena kupnina ustrezala takratni prometni vrednosti nepremičnin in da je bila več kot sedemkrat višja od odškodnine, ki bi jima pripadala za iste nepremičnine po ZNNZ. Zgrešeno je tudi nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, ko le-ta navaja, da za razlago, da vsa zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, pripadajo stavbi, v podatkih v upravnih spisih ni podlage. Tako je v očitnem nasprotju s podatki v upravnih spisih sklepanje sodišča prve stopnje, da so predmet denacionalizacije zemljišča v skupni površini 2045 m2. Površina zemljišč v času njihovega prehoda v družbeno lastnino oziroma v last prizadete stranke je namreč znašala 1561 m2. V upravnih spisih pa je tudi pravnomočna odločba prvostopnega organa z dne 1.4.1999, iz katere izhaja, da je parc. št. 556/1 k.o. L. funkcionalno zemljišče poslovne stavbe, stoječe na parc. št. 556/3 v isti k.o., saj v naravi predstavlja parkirišče avtomobilov ter kamionsko parkirišče in manipulativni prostor za transportno dejavnost, saj je poslovna stavba, stoječa na parceli št. 556/3 k.o. L., v naravi: avtomehanične delavnice Kmetijske zadruge L., z.o.o.. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da ni ugotovljeno, za kakšna zemljišča gre, po njenem mnenju povsem nepravilno in neutemeljeno, kot je brez vsakršne pravne in dejanske osnove tudi tožnikov zahtevek, ki ta zemljišča zahteva v denacionalizacijskem postopku nazaj v naravi. Za denacionalizacijo po njenem mnenju iz navedenih razlogov ni nikakršne osnove, še zlasti pa ne za vračilo zemljišč, ki so predmet postopka, v naravi. Zato meni, da ni bilo nikakršnih razlogov za odpravo odločbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo ponavlja tožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in druga prizadeta stranka (Slovenska odškodninska družba, d.d., L.) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Iz razlogov, ki jih je že navedlo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni nikakršnega dvoma, da je bila v spornem primeru nacionalizacija izvedena na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, ter da je tako lastninska pravica, kot tudi pravica uporabe na zemljiščih (razen stavbe s pripadajočim zemljiščem) prešla na Občino L. oziroma prizadeto stranko (Kmetijsko zadrugo L.) na podlagi ZNNZ in ne na podlagi pravnega posla, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Zaradi tega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev prvostopnega organa, da je glede tega dela premoženja dana pravna podlaga za denacionalizacijo, medtem, ko je zgradba na parc. št. 203 prešla v družbeno lastnino in nadalje v last prizadete stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 18.9.1962, ki je bila predmet presoje pristojnega sodišča (sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.2.1997; in sklep Višjega sodišča v Celju z dne 8.10.1997).

Tudi pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je postopek denacionalizacije namenjen le tistim prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki jim je bilo premoženje odvzeto na prisilni način. Ne glede na navedeno pa tožena stranka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nima prav, ko se v razlogih svoje odločitve, s katero je odpravila prvostopno odločbo, sklicuje na ugotovitev, da v obravnavanem primeru ni šlo za razlastitev v smislu ZNNZ in da sta bila prejšnja lastnika z nacionalizacijo prizadeta le v tem, da sta izgubila lastninsko pravico na zemljišču, pridobila pa sta pravico uporabe tega zemljišča, ki sta jo prodala hkrati s prodajo lastninske pravice na stavbi, ki ni bila nacionalizirana. Pri tem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka povsem prezrla nesporno dejstvo, da so bila zemljišča izvzeta iz uporabe razlaščencema z navedeno odločbo Občinskega ljudskega odbora L. z dne 20.1.1964, v kateri je bila določena tudi odškodnina v višini 149.520 DIN. Iz zapisnika komisije za nacionalizacijo z dne 8.1.1963 pa je še razvidno, da so parcele št. 454/1, 356 in 58/2 gradbene parcele, ki jih je oceniti po 120 DIN za m2. Navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o pravnem poslu, ki temelji na volji pogodbenih strank v smislu Zakona o obligacijskih razmerjih, kot to zmotno trdi tožena stranka. Če bi držale ugotovitve tožene stranke, da je lastninska pravica na navedenih nepremičninah razlaščencema prenehala na podlagi pravnega posla (pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, je datirana z 18.9.1962), potem za izvzetje iz uporabe ne bi bil potreben oblastveni akt, ki je določal tudi višino odškodnine in ki je bil izdan šele v letu 1964. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je za presojo sporne zadeve odločilnega pomena dejstvo, da je bilo podržavljanje dejansko končano z izročitvijo zemljišča v posest in last Kmetijski zadrugi L. v letu 1964 oziroma prizadeti stranki.

Tudi pritožbeno sodišče ne nasprotuje pravnemu pojmovanju načela: "superficies solo cedit", ne strinja pa se s pavšalno oceno pogodbenega odnosa med razlaščencema in prizadeto stranko, ne da bi bilo ugotovljeno, za kakšna zemljišča in v kakšnem obsegu gre, koliko posamezna zemljišča merijo v površini in tudi kaj predstavlja stavbno zemljišče, zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče) in koliko merijo ostala zemljišča, ki v ta okvir sploh ne sodijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in tudi iz prvostopne odločbe, da so predmet denacionalizacije zemljišča v skupni površini 2045 m2. Za razlago, da vsa ta zemljišča dejansko pripadajo stavbi (glede katere je tekel postopek na sodišču in ni predmet denacionalizacije, kar je ugotovil že prvostopni organ) in da tudi zemljišča, ki so predmet obravnave, pripadajo stavbi, namreč v podatkih v upravnih spisih ni podlage, za tako sklepanje pa tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi ni navedla nikakršnih razlogov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj pavšalno sklicevanje na prej navedeno načelo ne more biti podlaga za pravilno in zakonito presojo sporne zadeve, ob dejstvu, da tožena stranka tudi ni navedla nikakršnih prepričljivih razlogov, ki bi potrjevali njeno odločitev.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka povsem nekritično sledila pritožbenim navedbam, v katerih se Slovenski odškodninski sklad, d.d., L. kot pritožnik sklicuje na prej navedeno pogodbo iz leta 1962, ki jo šteje kot podlago za prenos celotnega premoženja razlaščencev v družbeno lastnino in na sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.2.1997, v zvezi s tem pa na okoliščino, da je bilo v obravnavnem primeru že pravnomočno odločeno s prej navedenim sklepom sodišča, zaradi česar je potrebno tožnikov zahtevek zavrniti, saj za odločanje v zadevi nista mogla biti pristojna hkrati oba organa. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se po določbi 2. odstavka 245. člena ZUP/86, ki se je uporabljal v času odločanja, morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Ker se tožena stranka o tem delu pritožbe sploh ni izjasnila, so bila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kršena pravila postopka, saj bi ugotovitev, da je bilo o celotnem delu zahtevka dejansko že pravnomočno odločeno, predstavljala procesno oviro za odločanje, kar bi morala tožena stranka ugotoviti, preden se je spustila v vsebinsko odločanje.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe prizadete stranke.

Ker pritožba zoper izpodbijano sodbo ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku odpraviti pomanjkljivosti, navedene v izpodbijani sodbi, na katere opozarja tudi pritožbeno sodišče v tej sodbi.