Jedro

Procesne predpostavke tožbe, ki se nanašajo na stranke, ker ZIZ nima posebnih določb, se smiselno uporabljajo tudi v primeru predloga za izvršbo, so sposobnost biti stranka, procesna sposobnost, pravilnost zastopanja po pooblaščencu in procesna legitimacija. Aktivno procesno legitimirana je stranka, ki s predlogom zahteva začasno varstvo svojih pravic, pasivno procesno legitimiran pa subjekt, proti kateremu upnik to varstvo zahteva. Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za sodno izterjavo sredstev rezervnega sklada. Razlaga sporne določbe in drugih relevantnih določb SZ-1 in SPZ ne pripelje do sklepa, da etažni lastniki sami ne morejo zoper neplačnika vložiti tožbe za vplačilo v rezervni sklad. Gre torej zgolj za razširitev procesne legitimacije na upravnika in ne odvzem procesne legitimacije etažnim lastnikom. Upravnik že po samem zakonu vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov, smiselno enako predloge za izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod I zavrglo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 21. 10. 2015, dopolnjen v vlogi z dne 22. 1. 2016, pod II pa predmetni izvršilni postopek ustavilo.

2. Zoper takšno odločitev se po zakonitem zastopniku pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri, da se mu v tem postopku prizna sposobnost biti stranka, upravnika pa se prizna kot njegovega zakonitega zastopnika ter da se ugodi njegovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, rubežem nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, podredno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ocenjuje, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Sodišče je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede priznanja sposobnosti biti stranka, zmotno je uporabilo materialno pravo, s tem pa mu dejansko odvzelo pravico do sodnega varstva, s čimer je kršilo pravico, zagotovljeno v 23. členu Ustave RS. Sklicuje se na drugi odstavek 68. člena Stanovanjskega zakona, ki opredeljuje, da so etažni lastniki v pravnih poslih s tretjimi navedeni kot ”etažni lastniki” skupaj z natančno označbo večstanovanjske stavbe, takšna označba pa je po njegovem smiselna tudi v predmetnem sodnem postopku, še posebej zato, ker imajo etažni lastniki skupno premoženje, to so sredstva rezervnega sklada, kakor tudi sredstva najemnin za skupne prostore, ki jih oddajajo v najem. Opozori, da je v posledici navedenega predlagal, da sodišče uporabi tretji odstavek 76. člena ZPP in mu prizna lastnost stranke s pravnim učinkom v predmetnem postopku. Sodišče svojega stališča za zavrnitev njegovega predloga ni argumentiralo, v zvezi s svojo odločitvijo pa se je sklicevalo zgolj na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1716/2010 z dne 2. 7. 2010, kjer pa ni šlo za primerljivo situacijo, saj upnik ni podal predloga, da se etažnim lastnikom kot skupnosti v tistem postopku prizna lastnost biti stranka. Isto sodišče je v zadevi I Cp 778/2015 etažnim lastnikom priznalo lastnost biti stranka v konkretni zadevi. Iz obrazložitve navedene odločbe tudi izhaja, da je sodna praksa glede tega vprašanja sicer neenotna, se je pa s to tematiko dosti ukvarjala dr. A. D., ki je prišla do zaključka, da skupnost etažnih lastnikov izpolnjuje glavne pogoje za dodelitev sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. Tudi naslovno sodišče je v podobnih postopkih že dovolilo etažnim lastnikom biti stranka postopka. Prav tako po njegovem ni najti nobene razumne razlage za stališče sodišča, da bi moral upnik podati predlog za priznanje lastnosti stranke že v trenutku vložitve predloga za izvršbo in da Okrajno sodišče v Mariboru, ki je zadevo prejelo v reševanje po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, tega ni smelo več storiti. V tej zvezi opozarja na posebnosti postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Pojasni, zakaj po njegovem ni slediti razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavi, da dolžnik z navedbo upnika ni imel težav, saj predlogu za izvršbo ni ugovarjal, sodišče pa lahko skupnosti etažnih lastnikov podeli sposobnost biti stranka tudi naknadno v postopku, saj pri tem ne gre za spremembo identitete stranke. Prepričan je, da ni ovir, da se mu podeli procesna subjektiviteta v tem postopku, pri tem pa opozarja na stališče D. V. v članku v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada. Pojasni namen določbe tretjega odstavka 76. člena ZPP. Razlaga zakonskih določb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je v neskladju s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Zato je potrebno v obravnavanem primeru vse določbe razlagati in uporabljati tako, da je mogoče doseči učinkovito pravno varstvo pravice, če je jasno, da ta pravica obstaja, ne pa jih razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL) ob izdaji sklepa o izvršbi spregledalo, da upnik ne obstaja, saj lastniki stanovanj določene večstanovanjske stavbe sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka, prav tako pa niso vpisani v sodni register kot skupnost etažnih lastnikov, kateri Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) priznava pravno subjektiviteto, zato je takšen sklep absolutno ničen in je postal pravnomočen le formalno. Ker na procesno sposobnost strank pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka in ker je v fazi, ko je v teku že izvršilni postopek ugotovilo, da so podane ovire procesne narave za opravo izvršbe in vodenje izvršilnega postopka, ki jih v tem postopku ni mogoče odpraviti, je sodišče predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 21. 10. 2015, dopolnjenim v vlogi z dne 22. 1. 2016, zavrglo in izvršilni postopek VL 78217/2013, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ustavilo. Svojo odločitev je utemeljevalo še z navedbami, da ker upniku posebne sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP ni podelilo že sodišče v postopku COVL, tega ne sme storiti Okrajno sodišče v Mariboru pred katerim se nadaljuje postopek izvršbe po izdaji potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, četudi je bil upnik pozvan na dopolnitev šele potem; po pravnomočnosti sklepa o izvršbi Okrajno sodišče v Mariboru tudi ne sme pozivati upnika, da namesto etažnih lastnikov imenuje posamezne lastnike, saj bi to pomenilo spremembo stranke izven pogojev 24. člena ZIZ oziroma nedopustno popravljanje izvršilnega naslova.

6. Glede na pritožbena izvajanja upnika in zakonske določbe v povezavi z odločitvijo vrhovnega sodišča, kar bo natančneje navedeno v nadaljevanju te odločbe, povzetim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne pritrjuje.

7. Procesne predpostavke tožbe, ki se nanašajo na stranke, ker ZIZ nima posebnih določb, se smiselno uporabljajo tudi v primeru predloga za izvršbo, so sposobnost biti stranka, procesna sposobnost, pravilnost zastopanja po pooblaščencu in procesna legitimacija.(1)

8. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za sposobnost nastopati v vsaki, ne le v konkretni civilni pravdi. Gre torej za vprašanje, kdo lahko v pravdah nastopa bodisi kot tožnik bodisi kot toženec, v izvršilnem postopku kot upnik oziroma kot dolžnik. Sposobnost biti stranka v procesnem pravu ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Vsak, ki je po materialnem pravu pravno sposoben (je torej lahko nosilec pravic in obveznosti materialnega prava), je po procesnem pravu sposoben biti stranka. To so vse fizične osebe (ljudje) in vse pravne osebe, torej pravne osebe zasebnega prava in pravne osebe javnega prava.

9. Sposobnost biti stranka je od pravne sposobnosti nekoliko širša. Tako je v drugem odstavku 76. člena ZPP določeno, da se lahko s posebnim predpisom določi, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka. Določene ustanove (npr. Državno pravobranilstvo, Center za socialno delo) nima svojstva fizične ali pravne osebe, če ne bi bilo navedene določbe, tožba tega subjekta v pravdnem postopku ne bi bila dopustna. Sposobnost biti stranka je od pravne sposobnosti širša tudi zato, ker lahko sodišče po tretjem odstavku 76. člena ZPP z učinkom za konkretni primer podeli sposobnost biti stranka nekomu, ki nima pravne sposobnosti (t. i. podeljena sposobnost biti stranka). Sodišče sme podeliti sposobnost biti stranka, če ugotovi, da določena oblika združevanja (ki vlaga tožbo oziroma zoper katero je tožba vložena) v bistvu izpolnjuje pogoje za sposobnost biti stranka. Kot primer se v sodni praksi navaja skupnost stanovalcev, čeprav se lahko ta po prvem odstavku 75. člena SZ-1 ustanovi tudi kot pravna oseba. Kljub različni sodni praksi o nastopanju etažnih lastnikov v postopku, čemur je sledila tudi različna sodna praksa, je opozoriti na odločbo Višjega sodišče v Ljubljani v zadevi III Cp 2685/2014 z dne 10. 12. 2014. Slednje je ocenilo, da etažni lastniki posamezne večstanovanjske stavbe v pravdnih postopkih, za plačilo sredstev v rezervni sklad izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, ki jih zahteva sodna praksa. Gre za relativno trajno dejansko skupnost etažnih lastnikov, ki temelji na stvarnopravnih temeljih in obojestranski odvisnosti lastnine na posameznem delu stavbe in solastnine skupnih delov. Etažni lastniki so nujno in neodvisno od svoje volje hkrati tudi člani posebne skupno-lastninske skupnosti glede premoženja rezervnega sklada, ki ga morajo na podlagi 19. člena SPZ obvezno oblikovati. Neplačilo prispevka v rezervni sklad s strani posameznega etažnega lastnika je glavni razlog in temelj tožbenega zahtevka v takih pravdah. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov, ki je ločeno. Posamezni etažni lastnik z njim ne more razpolagati. Z njim upravlja upravnik. Vodi ga na posebnem računu. Gre za posebno premoženje, vezano na skupnost. Tožečo stranko je mogoče identificirati z natančno oznako večstanovanjske stavbe, v kateri so etažne enote posameznih etažnih lastnikov, ki vplačujejo pripravke v rezervni sklad. Oznaka tožeče stranke na enak način, kot v pogodbenih razmerjih, v katere vstopajo etažni lastniki in v katerih jih prav tako zastopa upravnik kot zakoniti zastopnik (prim. drugi odstavek 68. člena SZ-1), je primerna. Ločenost subjektivitete te skupnosti je jasna. Pravna razmerja, v katera vstopa, so neodvisna od sprememb članstva. Nenazadnje je sredstva rezervnega sklada, čeprav so strogo namenska, po prvem odstavku 44. člena SZ-1 med drugim mogoče uporabiti tudi za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. To pa dopušča presojo, da je črpanje sredstev rezervnega sklada upravičeno tudi v primerih neuspešnih pravdnih postopkov za izterjavo neplačanih prispevkov v rezervni sklad, ki bi tožečo stranko obremenili s plačilom pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča je zato v pravdnem postopku za plačilo prispevka v rezervni sklad zoper posameznega etažnega lastnika, ki ga bremeni plačilo prispevka, po tretjem odstavku 76. člena ZPP na aktivni strani mogoče priznati lastnost (tožeče) stranke etažnim lastnikom, označenim kot: „Etažni lastniki določene večstanovanjske stavbe“, ki jih zastopa upravnik kot zakoniti zastopnik.

10. Ena izmed procesnih predpostavk je tudi procesna legitimacija upnika in dolžnika. Aktivno procesno legitimirana je stranka, ki s predlogom zahteva začasno varstvo svojih pravic, pasivno procesno legitimiran pa subjekt, proti kateremu upnik to varstvo zahteva. V predlogu za izdajo sklepa o izvršbi mora zato upnik zatrjevati, da je domnevni upnik terjatve in da je nasprotna stranka v tem materialnopravnem razmerju dolžnik.

11. V tej zvezi je opozoriti na odločitev Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep) II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016. Sodišče meni, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) namreč določata, da če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu; poziv upravnika pa se šteje za verodostojno listino v smislu zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Sodna praksa višjih sodišč je bila doslej v pretežni meri drugačnega mnenja, zato ker v določbi ni izrecno navedeno, da upravnik poziva v svojem imenu, niti kdo je aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo. Upravnik vedno vsakemu posameznemu etažnemu lastniku pošilja račune in opomine v svojem imenu in ne v imenu vseh etažnih lastnikov. Upravnik tako v razmerju do etažnih lastnikov vedno nastopa v svojem imenu, zato tudi poziv za vplačilo v rezervni sklad sestavi in pošlje v svojem imenu. V izvršilnih zadevah je uveljavljena sodna praksa, da se morata upnik in dolžnik kot stranki v izvršilnem postopku ujemati z upnikom in dolžnikom iz verodostojne listine, zato mora upravnik, ki torej pošlje poziv v svojem imenu, tudi predlog za izvršbo vložiti v svojem imenu, če želi z njim uspeti. Poleg navedenega že iz splošne določbe pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Če tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena SPZ razlagamo zgolj na način, da lahko upravnik za vplačila v rezervni sklad vlaga zgolj tožbe v imenu etažnih lastnikov, bi bila ta določba povsem odveč, ker to izhaja že iz 118. člena SPZ, razen če je njen namen predvsem v tem, da etažni lastniki pridobijo verodostojno listino, ki je sicer sami brez izrecne zakonske določbe ne bi mogli izdati oziroma pridobiti. Vendar pa je namen sporne določbe zagotovo predvsem poenostavitev izterjave vplačil v rezervni sklad, kar pa ni uresničeno, če mora upravnik v pozivu in nato tudi kot upnike v izvršilnem postopku navesti vse etažne lastnike posamezne večstanovanjske stavbe, da bi sodišče (če bi dolžnik v izvršbi vložil pravno sredstvo) sploh sprejelo takšno verodostojno listino. Razlaga sporne določbe na način, da upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za sodno izterjavo sredstev rezervnega sklada, tudi predstavlja povsem logično nadaljevanje upravnikovih siceršnjih pooblastil, da obračunava stroške, pošilja etažnim lastnikom obračune stroškov, pošilja opomine za plačilo, sprejema plačila ter upravlja in gospodari s sredstvi rezervnega sklada. Podelitev aktivne procesne legitimacije upravniku za izterjavo vplačil v rezervni sklad na podlagi zakona je tudi ustavno skladna. Razlaga sporne določbe in drugih relevantnih določb SZ-1 in SPZ ne pripelje do sklepa, da etažni lastniki sami ne morejo zoper neplačnika vložiti tožbe za vplačilo v rezervni sklad. Gre torej zgolj za razširitev procesne legitimacije na upravnika in ne odvzem procesne legitimacije etažnim lastnikom. Zadoščeno pa je tudi testu proporcionalnosti, ki ga sestavljajo naslednja merila: 1) legitimen namen 2) nujnost in 3) proporcionalnost v ožjem smislu. Skupnost etažnih lastnikov, ki ni pravna oseba, tako bolj učinkovito deluje, saj je izterjava sredstev na ta način bistveno enostavnejša (upravnik je že sicer zadolžen za obračun stroškov in pošiljanje pozivov; upravniku ni treba v predlogu oziroma tožbi navajati vseh etažnih lastnikov; sprememba ali smrt posameznega etažnega lastnika ne vpliva ne tek pravde; sodišču je vodenje pravde olajšano, saj ni treba preverjati pogojev po 80. členu ZPP za vsakega etažnega lastnika, ne pojavljajo se problemi z vročanjem in navzočnostjo velikega števila strank), verjetnost, da bodo etažni lastniki prišli do svojih sredstev, pa je večja. Prav tako so interesi etažnih lastnikov v celoti zavarovani, ker se s tožbenim zahtevkom, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, lahko zahteva zgolj plačilo na poseben račun rezervnega sklada; etažni lastniki pa se lahko v pogodbi tudi dogovorijo, da upravnik sredstva rezervnega sklada dviguje le skupaj z enim od etažnih lastnikov (tretji odstavek 43. člena SZ-1); poleg tega lahko etažni lastniki kadar koli odstopijo do pogodbe o upravljanju, če pa upravnik krši zakon ali pogodbo, pa lahko odstopijo tudi brez odpovednega roka (60. člen SZ-1). Na podlagi vsega navedenega tako Vrhovno sodišče RS zaključuje, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo.

12. Upoštevajoč posebnosti avtomatiziranega postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer poprava oziroma dopolnitev predloga za izvršbo ni možna, sodišče pa je šele v fazi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom preizkusilo procesne predpostavke, ter izhajajoč iz zgoraj povzete odločbe Vrhovnega sodišča RS ob ključnem dejstvu, da se v predmetnem izvršilnem postopku izterjujejo sredstva rezervnega sklada, pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Ocenjuje, da je potrebno v obravnavani zadevi, v izogib potenciranju novih predlogov za izvršbo in časovni odmaknjenosti rešitve le teh, upoštevajoč vezanost rezervnega sklada na posamezno stavbo, strogo namenskost sredstev rezervnega sklada ter ekonomičnost uveljavljanja vplačil v skupno premoženje etažnih lastnikov, uporabiti širšo razlago spornih določb glede procesnih predpostavk, ob čemer naj ne bo spregledano, da dolžnik v predmetni zadevi ne nasprotuje zahtevku, da dolguje sredstva rezervnega sklada, saj zoper sklep o izvršbi niti ni vložil ugovora, navedeno pa utemeljuje tudi zaključek, da ni imel pomislekov s kom dejansko je v postopku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotovilo, da etažni lastniki stavbe K. c. 68-82 niso vpisani v sodni register kot skupnost etažnih lastnikov, vendar ker lahko upravnik že po samem zakonu vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov, smiselno enako predloge za izvršbo, kar omogoča sklep, da lahko stori celo več kot se zahteva v obravnavanem primeru, ko je v predlogu za izvršbo naveden kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, torej kot oseba, ki že po samem zakonu v njihovem imenu opravlja procesna dejanja in izraža procesno voljo, pritožbeno sodišče meni, da ni utemeljenih razlogov, da upravniku v konkretnem primeru ne bi priznali aktivne procesne legitimacije in šteli, da ni upravičen v imenu etažnih lastnikov, ki so sicer opisno navedeni, vendar vseeno ustrezno, saj se ve, s kom je dolžnik v postopku, vložiti predloga za izvršbo kakor tudi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Tako tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi postal le formalno pravnomočen, ker ni stranke, na katero bi se nanašal. 13. Po obrazloženem se pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bilo v predlogu za izvršbo zahtevano plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo, in v odvisnosti od te ugotovitve ter vsega zgoraj navedenega, ponovno odloči o predlogu upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.

14. V posledici razveljavitve izpodbijanega sklepa je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Lojze Ude [et al], Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana, 2005, str. 313 in nasl.;