Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (prelom vratu desne stegnenice na notranji strani).

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotoženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku 80.000 SIT, da je toženka Mestna občina ... dolžna sama plačati tožniku še nadaljnjih 420.000 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do vključno 30.11.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 1.12.2004 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, da sta obe toženki dolžni nerazdelno plačati še zamudne obresti od plačanega zneska 4.000.000 SIT za čas od 1.1.2002 do vključno 5.10.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, ter da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je zahtevek tožnika iz naslova zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine in od plačanega zneska odškodnine ter ostali znesek vtoževane odškodnine 4.500.000 SIT s pripadki zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odškodnino, odmerjeno tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zvišalo za 2.000.000 SIT. V ostalem še izpodbijanem delu je pritožbo tožnika glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugodilo je tudi pritožbama obeh pravdnih strank glede izreka o pravdnih stroških in v tem delu prvostopenjsko sodbo deloma razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Tožnik je iz razloga napačne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tistemu delu pritožbene sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek proti prvotoženki v znesku 2.500.000 SIT s pp. Meni, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovili, pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ugotovljenih dejstev nista ustrezno vrednotili. Prav tako nista upoštevali, da od padca 27.10.1995 škodno stanje traja že deset let, zaradi česar je obseg njegove nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi mu prvotoženka odškodnino plačala v 14 dneh, odkar je prejela njegov odškodninski zahtevek. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.500.000 SIT s pripadki.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama. Prvotoženka v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja kot sta ga ugotovili prvostopenjsko in pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo in odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb o obstoju, trajanju in intenzivnosti tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu (da je npr. tožnik pred poškodbo ob vikendih hodil v hribe, kar je moral po padcu opustiti). Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, sta prvostopenjsko in drugotopenjsko sodišče ustrezno upoštevali merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik je pri padcu v prostorih prvotoženke utrpel prelom vratu desne stegnenice na notranji strani. V času škodnega dogodka je bil star 65 let in upokojen. Za telesne bolečine in nevšečnosti sta mu sodišči odmerili 2.400.000 SIT (10015,02 EUR) odškodnine, za primarni in sekundarni strah pa 400.000 SIT (1669,17 EUR) odškodnine. Tožnik trpi tudi duševne bolečine zaradi 30% zmanjšanja življenjskih aktivnosti na vseh področjih življenja. Zaradi zmanjšane gibljivosti v desnem kolku n e more več peš v mesto, ne zmore več prelopatati vrta, obdelovati vinograda in sadovnjaka ter dvigovati in prenašati težjih bremen. Za to obliko škode mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo 1.500.000 SIT (6259,39 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova zvišalo na 3.500.000 SIT (14605,24 EUR). Tožniku je bila odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v celotnem zahtevanem znesku 200.000 SIT (834,59 EUR).

Skupni odmerjeni znesek 6.500.000 SIT (27124,02 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 35 takratnih povprečnih neto plač. Škoda tožnika je s tem ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisoje višje odškodnine ne utemeljuje niti dejstvo, da je tožnik na dosojeno odškodnino čakal več kot 10 let. Tožbo je namreč vložil šele po treh letih od poškodbe. Poleg tega je bila odškodnina odmerjena glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 1.12.2004, za čas od 1.1.2002 do 1.12.2004 pa mu je bil prisojen tudi preostali del zamudnih obresti. Zaradi trajanja pravdnega postopka do 1.1.2002 zvišanje odškodnine ne bi bilo utemeljeno, saj v postopku ni bilo zastojev, upoštevati pa je treba tudi, da na razplet odškodninskega postopka čakajo vsi oškodovanci nekaj let. Zato se ta okoliščina že odraža v višini prisojenih odškodnin, ki so podlaga za primerjavo podobnih zadev. Ne nazadnje je tožnik pretežni del odškodnine (4.000.000 SIT) dobil že med prvostopenjskim postopkom in je temu tudi prilagodil svoj odškodninski zahtevek.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Ker odgovor prvotoženke na revizijo k razjasnitvi zadeve ni prispeval, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP odločilo, da nepotrebne stroške odgovora na revizijo krije prvotoženka sama.