Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o predlogu revidentov za izrek ničnosti odločbe, ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Glede na vsebino določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se kot ničnostni razlog ne more uveljavljati pravno vprašanje veljavnosti predpisov, ki so bili podlaga za izdajo odločbe, katerih ničnost se uveljavlja. Ker zato vprašanje, ki ga uveljavljata revidenta, ni pomembno po vsebini zadeve, revidenta v zvezi s tem vprašanjem ne moreta uspešno izkazati dovoljenosti revizije s trditvami o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

V upravnem sporu zaradi ničnosti odločbe o nacionalizaciji zelo hudih posledic ni mogoče izkazati z zatrjevanjem krivic, ki so bile posledica same odločbe o nacionalizaciji. Ker gre v postopku po zahtevi za izrek ničnosti pravnomočne in izvršene odločbe o nacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zelo hudih posledic tudi ni mogoče izkazati s trditvami o izgubi premoženja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 490-1/2008-21 z dne 21. 4. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-39/2011/2 z dne 12. 4. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil predlog revidentov za izrek ničnosti odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo, št. Babiči Kom. 1 z dne 2. 2. 1947, ki sta jo revidenta uveljavljala na podlagi določb 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljata revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidenta dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljujeta z zatrjevano vrednostjo nepremičnin, katerih vrnitev uveljavljata v zvezi z obravnavanim predlogom za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo odločeno o predlogu revidentov za izrek ničnosti odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo, št. Babiči Kom. 1 z dne 2. 2. 1947. V takem primeru ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločbah, kot npr. X Ips 447/2011, X Ips 127/2011, X Ips 65/2012, X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 revidenta utemeljujeta z navedbo, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Kot pomembno izpostavljata pravno vprašanje, kateri predpisi so se uporabljali v času izdaje odločbe, katere ničnost uveljavljata (februar 1947), v zvezi s čimer uveljavljata tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pa utemeljujeta tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njuni zahtevi za izvedbo glavne obravnave, zaradi česar se ni seznanilo s predlaganimi dokazi v tožbi niti se ni do njih opredelilo v sodbi, v zvezi s tem pa se sklicujeta na kršitev 22. člena Ustave RS.

11. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije zaradi pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

12. Prav takšno pa je vprašanje veljavnosti splošnih pravnih predpisov v času izdaje upravnega akta. Tega vprašanja glede na jasno vsebino določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP kot ničnostnega ni mogoče uveljavljati. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 746/2005, X Ips 476/2011) gre za ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, če je upravna odločba izdana v zadevi, v kateri ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma ne gre za odločanje o upravni zadevi glede na določbe ZUP. Stališče, da se glede na vsebino določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot ničnostni razlog ne more uveljavljati pravno vprašanje veljavnosti predpisov, ki so bili podlaga za izdajo odločbe, katerih ničnost se uveljavlja, pa je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi X Ips 415/2009. 13. Glede na to, da vprašanje, ki ga uveljavljata revidenta, ni pomembno po vsebini zadeve, revidenta v zvezi s tem vprašanjem ne moreta uspešno izkazati dovoljenosti revizije s trditvami o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

14. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da revidenta odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne moreta uspešno izkazati s sklicevanjem na sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 106/2008, X Ips 415/2009, X Ips 438/2009 in X Ips 524/2007. Kot že navedeno, iz odločbe X Ips 415/2009 izhaja, da vprašanje, ki ga uveljavljata revidenta, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Ostale zadeve, na katere se sklicujeta revidenta, pa se nanašajo na drugačne pravne in dejanske okoliščine, in sicer na denacionalizacijo (X Ips 438/2009) in ugotovitev državljanstva (X Ips 106/2008 in X Ips 415/2009).

15. Enako velja za sodbe sodišča prve stopnje, ki jih prilagata reviziji in s katerimi utemeljujeta neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje (I U 354/2010, U 1367/2007, U 494/2008), saj se te nanašajo na drugačne dejanske in pravne okoliščine, in sicer na ugotavljanje državljanstva in na s tem pravnim inštitutom povezane predpise. Zatrjevane neenotnosti pa nista izkazala niti s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje U 349/2007, saj iz nje izhaja smiselno enako stališče, kot ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 415/2009 in iz katerega izhaja, da uveljavljano pravno vprašanje veljavnosti predpisov, ki so bili podlaga za sprejem sporne upravne odločbe, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

16. Prav tako pa revidenta dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala z navedbami o kršitvi 15., 21., 22., 23. in 34. člena Ustave RS oziroma 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi z neizvedbo glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj nista navedla, katero (procesno) pravno vprašanje naj bi bilo v zvezi s tem pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedbo v tožbi predlaganih dokazov zavrnilo na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 (prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 491/2006, X Ips 194/2006, ipd.), tega nista storila z navedbami, da sodišče prve stopnje, kljub njuni zahtevi ni izvedlo glavne obravnave in v tožbi predlaganih dokazov.

17. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta tudi uveljavljata, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

18. Dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic utemeljujeta z navedbami o krivicah, storjenih s podržavljenjem premoženja. Navajata še, da bosta zaradi izpodbijane odločitve izgubila vse podržavljeno premoženje.

19. Dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je mogoča le zaradi posledic neposredno izpodbijane odločitve, to je v tej zadevi zavrnitev zahteve revidentov za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji. Zato zelo hudih posledic po navedeni določbi ZUS-1 ni mogoče izkazati z zatrjevanjem krivic, ki so bile posledica same odločbe o nacionalizaciji. Ker gre v postopku po zahtevi za izrek ničnosti pravnomočne in izvršene odločbe o nacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidenta zelo hudih posledic ne moreta izkazati s trditvami o izgubi premoženja (prim. X Ips 71/2010, X Ips 102/2010, X Ips 472/2009, X Ips 38/2008. 20. Ker revidenta nista izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

21. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.