Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Po določbi četrtega odstavka tega člena se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, ki mora z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi V. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za predmetno kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora. Upoštevaje kazen desetih mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I K 24463/2012, ki je postala pravnomočna 3. 12. 2013, in je prvostopenjsko sodišče ni preklicalo, mu je bila nato po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen enega leta zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je bil zasebni tožilec s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.500,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, napoten na pravdo.

2. V pravočasni pritožbi obdolženec smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenega predloga ni podal. 3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi z obdolženčevimi pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Po določbi četrtega odstavka tega člena se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, ki mora z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da je zasebnega tožilca po krivici dolžil nečesa, kar je zanj nečastno (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 1. 2009, opr. št. I Ips 151/2008).

7. Sodišče prve stopnje je pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da obdolžencu ni uspelo dokazati resničnosti žaljivih dejstev zatrjevanih v ugovoru z dne 26. 3. 2014 in sicer, da ga je zasebni tožilec izsiljeval za plačilo 1.000 EUR, ga je zasebni tožilec goljufiv odvetnik, ki naj bi se iz obdolženca norčeval na sodišču ter na obravnave vodil neznane osebe, ki so ga zastopale v trenirki, da je zasebnega tožilca našel v gostilni močno vinjenega, da zasebni tožilec močno laže, da ne vidi izhoda v zadevi K., da mu je bil rezultat vnaprej znan, da se je na hodniku s sodnico dogovarjal za zavlačevanje postopka, da drugi odvetniki pravijo, da je zasebni tožilec težka baraba. Po pravilni dokazni oceni, tudi spisov v zadevah, v katerih je zasebni tožilec zagovarjal oziroma zastopal obdolženca, se je prvostopenjsko sodišče pod točkami od 10 do 14 obrazložitve izčrpno ter s tehtnimi argumenti opredelilo do vsakega zgoraj povzetega obdolženčevega očitka napram zasebnemu tožilcu. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za očitke žaljivih dejstev, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno dobrega imena in ugleda zasebnega tožilca (točka 16 obrazložitve). Pod točko 18 obrazložitve pa se je prvo sodišče pravilno opredelilo do obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja oziroma njegove krivde (direktni naklep).

8. Glede na navedeno, ni moč slediti obdolženčevemu pritožbenemu očitku, da naj bi bila izpodbijana sodba napisana nepregledno, nerazumljivo in pomanjkljivo, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednja je namreč podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo do tega, da je narok 28. 10. 2015 opravilo v nenavzočnosti obdolženca, dokazno ocenilo obdolženčev zagovor, ugotovilo okoliščine vložitve obdolženčevega ugovora z inkriminiranim tekstom, ter se kot že rečeno, opredelilo do vsakega posameznega žaljivega očitka, tudi v luči obrnjenega dokaznega bremena, do pravne opredelitve kaznivega dejanja (milejše), ter končno še do obdolženčeve krivde in posledično kazenske sankcije.

9. Tudi v aktualni pritožbi obdolženec brez prepričljivih argumentov ponavlja, da naj bi z inkriminiranimi očitki skušal le opozoriti na nevestno in nepravilno zastopanje po zasebnem tožilcu kot odvetniku ter nepravilno zaračunavanje storitev, kar naj bi celo kazalo na kaznivo dejanje goljufije. Te očitke je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo v izpodbijani sodbi, ko je pod točkami 10 do 14 obrazložitve uspešno ovrglo vse tozadevne obdolženčeve očitke oziroma pod točko 15 zaključilo, da obdolžencu dokaz resničnosti zatrjevanega oziroma utemeljenega razloga verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, ni uspel. 10. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, obdolženčevi predkaznovanosti ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni treh mesecev zapora za predmetno kaznivo dejanje in enotno določeni kazni enega leta zapora, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero določene kazni. Zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.