Jedro

Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Resničnosti mnenj in vrednostnih sodb namreč že po naravi stvari ni mogoče dokazovati, vendar pa morajo imeti tudi mnenja vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike.

V dokaznem postopku ni bilo izkazano, da bi toženka novinarju afirmativno izjavila, da sta prav tožnika odgovorna za navedene očitke, temveč obstaja možnost, da je novinar izjave toženke umestil v drugačen kontekst oziroma ob pripravi članka izpustil izražen dvom, da sta dejanja storila tožnika. Sodišče prve stopnje torej ni bilo mnenja, da se očitek ne nanaša na tožnika, temveč da ni izkazano, da je novinar izjave tožencev korektno oziroma v celoti povzel. Posledično pa v tem delu tudi po presoji pritožbenega sodišča pasivna legitimacija tožencev ni podana.

Za prisojo denarne odškodnine ne zadošča, da so duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime zgolj zatrjevane, temveč morajo biti tudi dokazane. Tožnik ob zaslišanju ni potrdil navedb, da se je v očitkih prepoznal in zaradi tega psihično trpel, posledično pa ne more uspešno uveljavljati odškodnine na tej podlagi.

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki pripada človeku kot posamezniku in mu v okviru pravice do osebnega dostojanstva zagotavlja priznanje njegove vrednosti. Njeno kršitev lahko uveljavlja zgolj posameznik, v čigar čast in dobro ime je bilo poseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da morata toženca solidarno plačati tožnici 9.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje, tožniku pa prav tako 9.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje. Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da mora vsak izmed tožencev plačati tožnici 4.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013, ter tožniku 4.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje. Odločilo je še, da mora tožnica vsakemu izmed tožencev plačati pravdne stroške v višini 361,30 EUR, enak znesek mora vsakemu izmed tožencev plačati tudi tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče prve stopnje izjave tožencev v objavljenem članku zmotno štelo kot način izvrševanja njune pravice do svobode izražanja in tako njunega ravnanja ni ocenilo kot protipravnega. Ne drži, da bi se toženca zgolj izjavljala o svojih težavah s služnostno pravico. Težave sta opisovala tako, kot da sta njihova krivca zgolj tožnika in ju s tem očrnila pred javnostjo. Toženka je pred podajo izjav razpolagala s pravnomočno sodbo, ki ji je postavila omejitev pri izvrševanju služnostne pravice in je torej vedela, da tožnika svoje zahteve podajata v skladu z zakonom in sodbo, medtem ko je bilo to v članku prikazano kot protipravno nagajanje sosedom. Ni res, da toženca hiše nista zgradila zaradi nesoglasij s tožnikoma glede izvrševanja služnosti. Nasprotno dokazuje že gradbeno dovoljenje z 2. 9. 2008, iz katerega izhaja izjava toženke, da sporno pot uporablja za dostop že več kot deset let. Tudi sodna poravnava iz leta 2005 dokazuje, da sta tožnika pristala na uporabo poti s strani toženke. Sodišče bi se lahko tudi z opravo ogleda prepričalo, da tožnika s postavljenim zidom nista preprečila dostopa toženki, saj je pot še vedno dovolj široka za uporabo tako z osebnim vozilom, kot s tovornimi vozili. Zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda predstavlja procesno kršitev. Iz priloženih sodnih odločb izhaja, da sta toženca z nepravilno uporabo služnostne poti vznemirjala lastninsko pravico in posest tožnikov in ne obratno. Način izvrševanja služnostne pravice je pred objavo članka določilo sodišče in ni ovira za gradnjo hiše. Toženka je v članku tožnikoma očitala, da sta ji zalepila ključavnico z lepilom, z nafto zalila drevje, grozila s pištolo, nanjo kričala in jo žalila. Sodišče je ocenilo, da glede teh izjav ni izkazana pasivna legitimacija tožencev, kar je nedopustno sprenevedanje, saj sta v članku kot vir sosedskih sporov navedena zgolj tožnika. Vsakemu bralcu je povsem jasno, da sta za te očitke odgovorna tožnika, saj se to več kot namiguje. Novinar je pojasnil, da je v članku zapisal le tisto, kar sta mu povedala toženca, ki sta govorila izključno o tožnikih. Sprenevedanje predstavlja tudi pojasnilo sodišča, da se tožnik ni čutil razžaljenega, saj je izpovedal, da ne ve, na koga so ti očitki leteli. Tožnika sta že v tožbi pojasnila, da sta bila zaradi navedb razžaljena in da sta razumela, da se nanašajo nanju. Sodišče je napačno ocenilo, da toženca novinarju nista rekla, da naj bi jima tožnika grozila s pištolo. Toženka je novinarju dejala, da je tožnica sinu naročila, naj gre po „fotra, da prinese pištolo“, takšen opis pa vsekakor predstavlja grožnjo s pištolo. Sodišče je zmotno ocenilo, da naj bi bila resnična objavljena navedba, da „žaljenje in kričanje nima meja“. Četudi so obstajala verbalna nesoglasja, tožnika nikoli nista žalila tožencev in tega tudi Poročilo PP s 24. 7. 2014 ne izkazuje. Toženca nista dokazala navedb, da naj bi tožnik zlorabil položaj policista. Sodišče je menilo, da naj bi se očitki primarno nanašali na delo policistov, vendar takšna ugotovitev nima podlage v članku, ki je usmerjen zgolj zoper tožnika. Četudi bi očitki bili žaljivi tudi za policiste, to ne pomeni, da niso bili hkrati žaljivi za tožnika. Dejstvo, da je tožnik v članku očitke zavrnil, ne zmanjša teže žaljivih obtožb tožencev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi se izjave tožencev nanašale na resnična dejstva. Takšne razbremenitve zakon ne dopušča, saj je prepoved žaljenja namenjena preprečevanju verbalnega obračunavanja posameznikov na pravno nedopusten način. Glede izjav, ki so objektivno žaljive, ni pomembno, ali so te resnične. Toženca sta z izključnim namenom zaničevanja tožnikov preko tiskanega medija raznašala obtožbe, da naj bi pretepala druge sosede, jih šikanirala, terorizirala in podobno. Nepravilno je tudi stališče, da tožnika nista aktivno legitimirana glede očitkov, ki so leteli na njunega sina. Tožnika sta bila zaradi očitkov kot starša prizadeta. Nadalje ne drži, da tožnika nista podala trditev o trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin. Iz njunih navedb namreč izhaja, da duševne bolečine niso prenehale, torej jih tožnika še vedno trpita. Poleg tega je sodišče nepravilno presodilo, da nastanka škode nista izkazala. Za ugotavljanje osebne prizadetosti ni potreben izvedenec medicinske stroke. Prizadetost tožnikov so potrdile priče in zdravniški izvidi. Dejstvo, da sta tožnika trpela zaradi različnih sporov s sosedi, nikakor ne pomeni, da zaradi konkretnega škodnega dogodka nista utrpela nobene škode. Poudarjata tudi, da so škodne posledice skupne iz naslova objave v tiskanem in elektronskem mediju, kar ugotavlja tudi sodišče, saj gre praktično za identična zapisa. Elektronska objava je pomembna zato, ker izkazuje, da so konkretne žalitve dosegle še večji krog ljudi, poleg tega je iz spletnih komentarjev bralcev razvidno, da je javnost obtožbe razumela kot resnične in da je zapisano močno očrnilo oba tožnika. Predlagata spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta zahtevala plačilo odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, do česar naj bi prišlo z objavo članka „A“, podnaslovljenega „B“ v X 25. 9. 2013, kot tudi člankov „C“ ter „D“, ki sta bila objavljena 6. 11. 2013, in sicer prvi v tiskani izdaji časopisa Y, drugi pa z identično vsebino v elektronski izdaji istega časnika. Toženca sta bila mnenja, da sta novinarju sosedsko problematiko predstavila objektivno, da so bile vse njune trditve resnične in niso bile žaljive, zanikala pa sta odgovornost za tisto, kar je novinar zapisal sam.

6. Pravica do svobode izražanja je temeljna človekova pravica, ki zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS). Ker sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj, kot tudi za razvoj in samouresničitev vsakega posameznika, ji mora biti v konfliktu človekovih pravic in pri tehtanju interesov in dobrin dana posebna teža. Poleg tega ustava zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ter nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), kamor spada tudi pravica do časti in dobrega imena. V primeru kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, ter pri presoji, kateri od ustavno varovanih pravic je potrebno dati prednost, upoštevati vse okoliščine posameznega primera in merila, ki jih je ustvarila sodna praksa. Če je prišlo pri izvrševanju svobode izražanja do prekomernega posega v čast in dobro ime posameznika, gre oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v skladu z 179. členom Obligacijskega zakonika pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si v obravnavani zadevi konkurirata pravica tožnikov do časti in dobrega imena in pravica tožencev do svobode izražanja. Obe pravici je vrednostno ovrednotilo ter nato glede na okoliščine konkretnega primera presojalo, ali je izvrševanje svobode izražanja tožencev prekomerno omejilo izvrševanje pravic tožnikov. Pri tem se je opredelilo do vsake posamezne za tožnika sporne izjave, pri čemer ni izhajalo zgolj iz izpostavljenih navedb, temveč je pravilno upoštevalo celotno vsebino člankov in kontekst, v katerem so bile izjave dane. Po tako izvedenem tehtanju je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede izjav, objavljenih 25. 9. 2013 v X, je ocenilo, da v ravnanju tožencev ni protipravnosti, saj sta glede večine izjav dokazala njihovo resničnost, glede nekaterih pa tožnikoma ni uspelo dokazati, da je novinar v celoti oziroma korektno povzel izjave tožencev in je tako ostala vprašljiva njuna pasivna legitimacija. Obenem je menilo, da je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi pomanjkljiva trditvena podlaga o nastali škodi, saj tožnika nista podala konkretnih navedb o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin. Nadalje so bili v dokaznem postopku ugotovljeni številni škodni dogodki, zaradi katerih sta tožnika zoper tožence (in sosede) sprožila več sodnih postopkov, pri čemer v obravnavani zadevi nista razmejila in dokazala škode, ki bi bila vezana prav na objavo konkretnega članka. Glede člankov, objavljenih 6. 11. 2013 v tiskani in elektronski izdaji časnika Y, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika nista podala nobenih trditev o nastali škodi in že ta ugotovitev narekuje zavrnitev zahtevka. Takšni presoji in izčrpni obrazložitvi sodišča prve stopnje se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, zato se v izogib ponavljanju konkretneje opredeljuje zgolj do za pritožnika spornih ugotovitev in stališč sodišča prve stopnje.

O članku, objavljenem v X 25. 9. 2013

8. Sodišče prve stopnje je uvodoma povzelo okoliščine, v katerih je prišlo do objave spornega članka. Ugotovilo je, da so tožniki in toženca že vrsto let v sporih, ki so se pričeli kmalu po priselitvi obeh pravdnih strank na G. okoli leta 2000. Tožnika sta obenem sprta tudi z družino M., katere parcela meji na parceli obeh pravdnih strank. Spori med sosedi so se skozi leta zaostrovali in privedli do sprožitve številnih sodnih postopkov, med drugim do konfesorne, negatorne, motenjske in več odškodninskih pravd, kot tudi kazenskih postopkov. Policija je morala v času od 7. 9. 2009 do 25. 9. 2013 na naslovu pravdnih strank posredovati kar 62-krat, pri čemer so bili uvedeni številni prekrškovni in kazenski postopki. Nadalje je sodišče prve stopnje poudarilo, da obravnavani članki ne predstavljajo prve medijske objave o sosedskih težavah. Že leta 2004 sta bila na iniciativo toženke objavljena članka „E“ v reviji Z in „F“ v reviji W. Na temo medsosedskih sporov na G. je bil na nacionalni televiziji v okviru rubrike J v oddaji N objavljen prispevek, v katerem sta sodelovali toženka in M. M., prispevek je pripravila tudi televizija P. 9. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi toženke, da se je na novinarja časopisa X C. B. obrnila z namenom, da bi objava zgodbe pripomogla k končanju sporov in rešitvi njene temeljne težave - pridobitvi učinkovitega dostopa do svoje nepremičnine. Pritožnika takšni ugotovitvi nasprotujeta in menita, da sta toženca izjave podala z izključnim namenom zaničevanja tožnikov. Za takšen zaključek tudi po oceni pritožbenega sodišča v članku ni najti opore. Članek namreč kot srž sosedskih težav izpostavlja težave toženke pri izvrševanju služnostne poti preko nepremičnine tožnikov, kar je tudi po (v pritožbi neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje jedro medsosedskih sporov. Prav težave s služnostno potjo so bile povod za več vloženih tožb (negatorna, konfesorna in motenjska pravda), ter izpostavljene v že povzetih medijskih objavah. Sodišče je tako upravičeno sledilo izpovedbi tožencev, da sta se na novinarja obrnila zaradi brezupnosti sosedske situacije in z namenom, da bi objava pripomogla k rešitvi dolgoletnih sporov. Nenazadnje je tudi novinar v zaključku članka povzel željo vseh vpletenih, da bi se prepiri in stroški, ki s tem nastajajo, končali in da bi vsi mirno živeli.

10. Pritožnika nadalje menita, da sodišče prve stopnje resničnosti izjav sploh ne bi smelo presojati in je s takšnim postopanjem zmotno uporabilo materialno pravo. Po njunem mnenju namreč pri objektivno žaljivih trditvah ni pomembna njihova resničnost, temveč zgolj, ali je s trditvami prišlo do posega v čast in dobro ime tožnikov. Takšnemu naziranju pritožbeno sodišče ne sledi. V teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime potrebno razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja. Raznašanje resničnih dejstev lahko sicer predstavlja nedopusten poseg v zasebnost, če gre za dejstva iz zasebnega in družinskega življenja in ni podan upravičen interes javnosti za seznanitev s temi dejstvi. Vendar tožnika v obravnavani zadevi nista zatrjevala posega v zasebnost, pač pa poseg v čast in dobro ime. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Resničnosti mnenj in vrednostnih sodb namreč že po naravi stvari ni mogoče dokazovati, vendar pa morajo imeti tudi mnenja vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike.

11. Pritožnika nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje, da sta se toženca v spornem članku zgolj izjavljala o svojih težavah pri izvrševanju služnostne pravice. Menita, da sta toženca svoje težave opisala tako, kot da sta krivca zanje zgolj tožnika, ter ju s tem pred javnostjo nedopustno očrnila. Takšnim navedbam pritožbeno sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je sporni članek sosedski spor skušal predstaviti celostno in nepristransko, kar je razvidno že iz naslova, da gre za zgodbo o ljudeh, ki se že dolgo tožarijo, ter podnaslova, da so se oboji zapletli v vrtiljak medsebojnih obtoževanj, medtem ko o lastni krivdi nihče ničesar ne reče. Nadalje so bile v članku predstavljene tako izjave tožencev, kot tožnikov odgovor na njune navedbe, pri čemer je bila odločitev o tem, kdo ima prav, prepuščena bralcem.

12. Nadalje pritožnika nasprotujeta ugotovitvi o resničnosti izjave, da toženca zaradi nesoglasij s tožnikoma glede izvrševanja služnosti nista zgradila hiše. Menita, da nasprotno izhaja že iz gradbenega dovoljenja z 2. 9. 2008, ki povzema izjavo toženke, da sporno pot uporablja za dostop že več kot deset let, ter sodne poravnave iz leta 2005, s katero sta tožnika pristala na uporabo sporne poti s strani toženke. Tožnika s takšnimi pritožbenimi navedbami ne moreta uspeti. Brezpredmetno je sklicevanje pritožnikov na gradbeno dovoljenje in sodno poravnavo, saj med strankami ni bilo sporno, da toženka služnostno pravico oziroma dostop do svoje nepremičnine preko nepremičnine tožnikov ima. Toženka tudi v spornem članku ni trdila, da do svoje nepremičnine ne bi imela nikakršnega dostopa – temveč, da zaradi težav pri izvrševanju služnosti ni mogla zgraditi hiše. V članku je namreč pojasnila, da je s tožnikoma glede služnostne poti sklenila sodno poravnavo, ker pa je bila dogovorjena pot preozka, ji je del zemljišča odstopil v uporabo drug sosed, tako da so pot razširili in jo uporabljali. Nadalje je članek vseboval tudi odgovor tožnika, da toženke pri izvrševanju služnostne pravice nikoli nista ovirala, temveč sta ji iz kozje poti dala tri metre široko pot. Iz povzete vsebine članka torej jasno izhaja, da toženka dostop do nepremičnine ima. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da se je toženka v članku izražala o težavah z učinkovitim dostopom do svoje nepremičnine – torej dostopom, ki bi ji namesto počitniškega objekta omogočal izgradnjo družinske hiše. Glede navedenega pritožnika ne oporekata ugotovitvi, da toženki ne dovolita vožnje po služnostni poti s tovornjaki, parkiranja in nasipavanja. To sta tekom postopka celo izrecno zatrjevala, in sicer v prvi pripravljalni vlogi s 17. 2. 2014. Pritožnika tako zmotno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo ogleda ugotavljati, ali je pot kljub postavljenemu zidu dovolj široka za uporabo z osebnimi in tovornimi vozili, saj sama priznavata, da sta ji vožnjo s tovornimi vozili prepovedovala. V takšnih okoliščinah je gradnja hiše objektivno onemogočena oziroma vsaj znatno otežena, posledično pa izjavam toženke, da hiše ni mogla zgraditi zaradi nesoglasij glede izvrševanja služnostne poti, ni moč očitati neresničnosti. Brezpredmetno je sklicevanje tožnikov, da se je toženka na podlagi pravnomočne sodbe zavedala omejitev pri izvrševanju služnosti, saj se sodne odločbe niso nanašale na vprašanje dopustnosti voženj s tovornimi vozili za potrebe izgradnje hiše. 13. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da glede očitkov o z nafto zalitem drevju, zalepljenih ključavnicah in grožnji s pištolo ni izkazana pasivna legitimacija tožencev. Toženka je ob zaslišanju pojasnila, da je novinarju povedala o lepilu v ključavnici in z nafto zalitem drevju, vendar ni trdila, da sta to storila tožnika, ker ju pri dejanjih ni videla. Poleg tega ni rekla, da bi ji tožnika grozila s pištolo, temveč le, da je slišala tožnico reči sinu, naj „gre po fotra, da prinese pištolo“. Novinar C. B. se ob zaslišanju konkretnih izjav ni več spominjal in ni mogel potrditi, kdo naj bi očitana dejanja naredil, kdaj in komu. Upoštevaje navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v dokaznem postopku ni bilo izkazano, da bi toženka novinarju afirmativno izjavila, da sta prav tožnika odgovorna za navedene očitke, temveč obstaja možnost, da je novinar izjave toženke umestil v drugačen kontekst oziroma ob pripravi članka izpustil izražen dvom, da sta dejanja storila tožnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na izpovedbo novinarja, da je v članku zapisal le tisto, kar sta mu povedala toženca, saj glede konkretnih očitkov novinar ob zaslišanju ni znal pojasniti, ali je bil izražen dvom oziroma negotovost, da sta za dogodke odgovorna tožnika. Sodišče prve stopnje torej ni bilo mnenja, da se očitek ne nanaša na tožnika, kot to zmotno tolmači pritožba, temveč da ni izkazano, da je novinar izjave tožencev korektno oziroma v celoti povzel. Posledično pa v tem delu tudi po presoji pritožbenega sodišča pasivna legitimacija tožencev ni podana.

14. Novinar je v članku navajal, da „poslušamo o lepilu v ključavnicah, z nafto zalitem drevju, grožnji s pištolo“, pri čemer ni konkretno navedel, kdo naj bi ta dejanja storil in komu. V članku se je torej na odgovornost tožnikov kvečjemu namigovalo. Upoštevaje nejasne očitke je sodišče prve stopnje ob zaslišanju preverilo, ali se je tožnik v očitkih prepoznal. Tožnik je izpovedal, da iz članka ni jasno, na koga naj bi ti očitki sploh leteli, na podlagi česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni štel, da bi se nanašali nanj. Pritožnika presoji sodišča očitata sprenevedanje in menita, da že iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik z očitki razžaljen. Vendar pa za prisojo denarne odškodnine ne zadošča, da so duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime zgolj zatrjevane, temveč morajo biti tudi dokazane. Tožnik ob zaslišanju ni potrdil navedb, da se je v očitkih prepoznal in zaradi tega psihično trpel, posledično pa ne more uspešno uveljavljati odškodnine na tej podlagi.

15. Glede očitka, da „žaljenje in kričanje nima meja“, je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za mnenje toženke o ravnanju tožnikov, ki ima zadostno oporo v resničnih dejstvih. Poročilo Policijske postaje L. namreč izkazuje, da je pred objavo članka prihajalo do številnih verbalnih nesoglasij, v katerih so bile udeležene vse stranke in so vključevala kričanje in žaljenje. Pritožnika menita, da iz navedenega poročila ne izhajajo nikakršne žalitve s strani tožnikov, čemur pritožbeno sodišče ne sledi, saj je iz poročila razvidno, da je do prepirov in žalitev prihajalo z obeh strani. V tej luči je treba presojati tudi navedbo o „šikaniranju in teroriziranju“ tožencev s strani tožnikov. Teh navedb ni mogoče obravnavati izven konteksta dolgoletnih sporov med pravdnimi strankami, h katerim s svojim vedenjem in besedami prispevajo vsi. Poleg tega ne gre spregledati, da se tudi tožnika ne odrekata uporabi enakih očitkov, saj v pritožbi sama tožencema očitata teroriziranje in ustrahovanje. Tožnika sta za spore s tožencema tudi sama soodgovorna, pri čemer od tožencev ne moreta zahtevati, naj njihovih sporov ne omenjata, temveč morata pristati na komentarje in kritiko svojega ravnanja.

16. Tožnika sodišču prve stopnje očitata zmotno presojo, da se očitek, da policisti na prijave tožnikov vedno pridejo zelo hitro in so pri obravnavanju pristranski, ni nanašal na tožnika. V pritožbi vztrajata, da sta toženca v članku namigovala na tožnikovo zlorabo položaja oziroma policijskih pooblastil, čemur pritožbeno sodišče ne sledi, saj iz besedila članka takšna vsebina preprosto ne izhaja. V članku je bilo namreč navedeno, da policisti na klice tožnikov prihajajo vedno zelo hitro ter da so pri obravnavanju pristranski, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je za takšno ravnanje odgovoren tožnik oziroma da naj bi si tožnik z zlorabo položaja zagotovil ugodnejšo obravnavo. Ni nepomembno, da je članek vseboval tudi pojasnilo tožnika, da se v postopke policistov nikoli ni vtikal, saj sami dobro vedo, kako peljati postopke, ko gre za kazniva dejanja ali prekršek zoper javni red in mir. Iz celotne vsebine članka si povprečen bralec ni mogel ustvariti vtisa o tožnikovi zlorabi policijskih pooblastil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da so sporne navedbe kvečjemu posegle v čast in dobro ime policistov, ki so obravnavali posamične dogodke. Pritožbeno navezovanje na zlorabo položaja, ki naj bi izhajala iz izjav tožencev, pa presega tisto, kar je bilo v članku dejansko izraženo.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da tožnika glede trditev, ki so se nanašale na njunega sina, nista aktivno legitimirana zahtevati odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime. Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki pripada človeku kot posamezniku in mu v okviru pravice do osebnega dostojanstva zagotavlja priznanje njegove vrednosti. Že iz ugotovitve, da gre za osebnostno pravico, izhaja sklep, da lahko njeno kršitev uveljavlja zgolj posameznik, v čigar čast in dobro ime je bilo poseženo. Četudi sta bila tožnika zaradi trditev o sinu prizadeta, duševne bolečine, ki izvirajo iz posega v tujo čast in dobro ime, ne predstavljajo pravno priznane škode.

18. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženca za izjave nista odškodninsko odgovorna, saj že protipravnost njunega ravnanja ni izkazana. Poleg tega pa drži, da tožnika nista podala ustrezne trditvene podlage glede trajanja in stopnje duševnih bolečin, četudi je na pomanjkljivost njune trditvene podlage tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Pritožnika ne moreta uspeti z navedbami, da odsotnost navedbe trajanja duševnih bolečin pomeni, da so še vedno podane. Takšne trditve namreč predstavljajo nedopustno dopolnjevanje trditvene podlage šele v pritožbenem postopku. Če bi bile duševne bolečine tožnikov trajne narave, bi morala tožnika pač to izrecno zatrjevati.

19. Sicer pa je sodišče prve stopnje kljub pomanjkljivi trditveni podlagi na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnika nista uspela dokazati oziroma razmejiti duševnih bolečin, ki bi bile posledice objave spornega članka, od duševnih bolečin, ki so izvirale iz drugih dogodkov.

20. Tožnik je tako zatrjeval, da naj bi imel zaradi članka zdravstvene težave, in sicer naj bi trpel za nespečnostjo, glavoboli, želodčnimi težavami, povišanim pritiskom, vendar za takšne trditve ni predložil nikakršnih zdravniških dokazil, niti ni predlagal postavitve izvedenca medicinske stroke. Pritožnika sicer pravilno navajata, da je čustveno prizadetost posameznika mogoče dokazovati tudi zgolj z njegovim zaslišanjem ter zaslišanjem prič, vendar enako ne velja glede zdravstvenih težav, ki se praviloma dokazujejo z objektivnimi dokazili. Glede čustvene prizadetosti je tožnik ob zaslišanju izpovedal, da je bil prizadet zaradi vseh medijskih objav in ni konkretno izpovedal o duševnih bolečinah, ki bi izvirale prav iz objave članka v X. Za pritožbo tudi ni sporna ugotovitev, da je tožnik identično o draženju sodelavcev z nazivom „filmski igralec“ izpovedal že v odškodninskem sporu zoper M. M. zaradi njene izjave v oddaji N. Enako velja glede tožnice, ki je skoraj identično o svojih duševnih bolečinah izpovedovala v odškodninskem postopku, v katerem je bil predmet obravnave televizijski prispevek v oddaji N, kot tudi v odškodninskem sporu, ki je zoper toženca tekel zaradi pisem, poslanih delodajalcema tožnikov. Poleg tega je v obravnavani zadevi kot dokaz o zdravstvenih težavah predložila isti zdravstveni kartonček psihiatrinje M. Š., ki ga je kot dokaz predložila že v zadevi IV P 2011/2011, v kateri je zahtevala odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime zaradi izjav v oddaji N. 21. Sodišče prve stopnje torej ni zaključilo, da tožnika zaradi sporne objave nista utrpela nobene škode, kot to sama v pritožbi zmotno tolmačita. Takšen zaključek iz izpodbijane sodbe ne izhaja, temveč je sodišče prve stopnje presodilo, da škode, vezane na sporno objavo, ni bilo mogoče razmejiti od negativnih občutij in duševnih bolečin tožnikov, ki izvirajo iz drugih medijskih objav oziroma siceršnjih sporov s tožencema in drugimi sosedi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni imelo na razpolago dovolj dokazov, na podlagi katerih bi lahko določilo obseg in intenziteto škode, ki sta jo tožnika utrpela zgolj zaradi članka s 25. 9. 2013. Glede na kompleksnost zadeve bi bila objektivna razmejitev zdravstvenih in duševnih težav tožnikov, ki so vezane izključno na obravnavani škodni dogodek, mogoča le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Ker višina škode ni bila dokazana, je bilo tudi iz tega razloga potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

O člankih, objavljenih v spletni in tiskani izdaji Y 6. 11. 2013

22. Tožnika sta v pripravljalni vlogi s 14. 2. 2014 navedla, da je bilo v njuno čast in dobro ime poseženo tudi s člankoma, ki sta bila objavljena v tiskani in elektronski izdaji Y 6. 11. 2013. Članka sta imela sicer drugačna naslova, njuna vsebina pa je bila identična. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede teh člankov tožnika nista podala nobenih trditev o škodi, ki naj bi jo zaradi izjav utrpela. OZ priznava odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime le v primeru, ko zaradi posega posameznik utrpi duševne bolečine. Če gre objektivno gledano za razžalitev dobrega imena in časti, ne povzroči pa to duševnih bolečin tistemu, čigar dobro ime in čast sta bila razžaljena, mu odškodnina ne pripada. Ker sta torej tožnika glede člankov, objavljenih v S., zatrjevala zgolj poseg v čast in dobro ime, ne pa tudi, da bi zaradi posega utrpela duševne bolečine, je bila njuna tožba glede navedenih člankov nesklepčna. Posledično pa so brezpredmetne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vsebino članka, ki je bil objavljen v elektronski obliki, saj so na ta način konkretne žalitve dosegle večji krog ljudi in je iz spletnih komentarjev razvidno, da je javnost obtožbe razumela kot resnične.

23. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnikov v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).