Up-446/01 - 4

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 1159/99 z dne 12. 7. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 3077/97 z dne 12. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožniku je bil z dokončno odločbo v upravnem postopku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 9. 6. 1941 do 15. 5. 1945 in v zvezi s tem tudi pravice, ki po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN) iz tega statusa izhajajo. Odločbo organa druge stopnje je pritožnik neuspešno izpodbijal v upravnem sporu, kjer je trdil, da naj bi mu po ZZVN šel status izgnanca in ne begunca. Tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta bili mnenja, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja niso bili izpolnjeni v 3. členu ZZNV določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, konkretno pogoj, da mora izgnanstvo trajati neprekinjeno najmanj tri mesece. Šteli sta namreč, da je pritožnikov status izgnanca z dnem, ko se je pritožnik z družino po svoji lastni odločitvi zatekel k sorodnikom v Ljubljano, prenehal. V ustavni pritožbi pritožnik izpodbija sprejeto stališče, ki da ne vzdrži resne pravne presoje. Po njegovem mnenju je za odločitev ključno dejstvo, da mu je bilo pod hudo kaznijo zagroženo, da se ne sme vrniti domov, zaradi česar se ni mogel vrniti domov v celotnem trajanju nemške okupacije, kar je imelo za posledico, da je prisilni ukrep trajal do konca nemške okupacije.

2.Z izpodbijanimi odločbami naj bi mu bila kršena tudi ustavna pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Po pritožnikovih trditvah naj bi namreč druga sodišča v istih ali podobnih zadevah odločala drugače oziroma celo diametralno nasprotno, kar izkazuje s tremi sodbami Upravnega sodišča (št. U 108/99 z dne 23. 5. 2000, št. U 645/98 z dne 23. 9. 1999 in št. U 588/99 z dne 9. 6. 2000), v katerih so bili v podobnih, - v primeru njegove sestre C. C., poročene Č., pa celo enakih - dejanskih okoliščinah vsem tožnikom priznani statusi žrtev vojnega nasilja - izgnanca.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo samo po sebi v izpodbijanih sodbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da prostovoljna prekinitev izgnanstva pomeni prenehanje statusa izgnanca, ni mogoče odreči razumne presoje. Da bi bilo to stališče nezdružljivo s kako drugo človekovo pravico ali svoboščino, pa pritožnik niti ne trdi in tega tudi Ustavno sodišče ne vidi. Sicer pa je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I- 327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in 19/2000, OdlUS IX, 19) ugotovilo, da sodi urejanje posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja, torej tudi določanje datumskih okvirov za pojem vojnega nasilja, v široko območje zakonodajalčevega prostega odločanja, kjer mora biti ustavno sodna presoja zelo zadržana (podrobneje obrazloženo v točkah od 11 do 17 obrazložitve omenjenega sklepa).

4.Glede na povedano je lahko relevanten le pritožnikov očitek o odstopu od sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) namreč med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.

5.Pritožnik je izkazal, da so sodišča prve stopnje v treh primerih dejansko zavzela drugačno stališče kot sodišča v njegovem primeru, ko so štela, da je prisilni ukrep izgona in s tem status izgnanca trajal ves čas, ko se zaradi okupatorjevih ukrepov oziroma prepovedi upravičenec ni mogel vrniti domov (četudi je v tem času prostovoljno spreminjal bivališče). Vendar pa gre za (starejše) odločitve sodišč prve stopnje in ne - kot v pritožnikovi zadevi - za odločitev Vrhovnega sodišča. Če se je namreč sodna praksa, kot jo zatrjuje pritožnik, uveljavila pred sodišči prve stopnje, ta praksa pa na pritožbeni ravni (še) ni bila preizkušena, odločitev v pritožnikovi zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče, ne more pomeniti odstopa od sodne prakse. Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč iste stopnje. Pritožnik bi zato moral izkazati, da je tudi Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, odločalo drugače. Takšne trditve pa njegova ustavna pritožba ne vsebuje, kar je glede na ugotovitev Ustavnega sodišča, da je stališče v izpodbijani odločbi v skladu z enotno in ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, razumljivo. O tem se je namreč Ustavno sodišče prepričalo po vpogledu v računalniško bazo odločb Vrhovnega sodišča, pri čemer je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče enako stališče kot v pritožnikovem primeru sprejelo v celi vrsti zadev (sklep št. I Up 1100/99 z dne 1. 6. 2001, sodba št. I Up 162/2000 z dne 7. 6. 2001, sodba št. I Up 543/99 z dne 13. 6. 2001, sodba I Up 1078/99 z dne 14. 6. 2001).

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan