Jedro

Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).

Prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti je namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, in sicer sodno takso v višini 90,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec in pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ z dne 1. 6. 2022 izdanim plačilnim nalogom (PN) storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, saj je bilo dne 25. 5. 2022 ob 06.27 uri z radarskim merilnikom hitrosti ugotovljeno, da je voznik, ki je upravljal vozilo, ni pa bil ustavljen in kontroliran po storitvi prekrška, vozil v naselju Velenje, kjer je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 68 km/h, pri tem pa je lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, pravna oseba Flucher turizem d.o.o.

5.Storilec je v zahtevi za sodno varstvo problematiziral način ugotavljanja identitete kršitelja pred prekrškovnim organom, dejstvo, da ga prekrškovni organ ni poučil o njegovih pravicah, kot to zahteva določba tretjega odstavka 55. člena ZP-1, zatrjeval, da mu ni bila dana pravica do izjave pred izdajo PN, kot to zahteva 55. člen ZP-1 in 17. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (v nadaljevanju: Pravilnik) ter se vsled temu zavzemal za ustavitev postopka o prekršku.

5.Prekršek zoper varnost cestnega prometa je v konkretnem primeru bil ugotovljen

5.z uporabo tehničnih sredstev

5.. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil v predmetni zadevi PN izdan na podlagi

5.četrtega v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZP-1

5.. PN sicer res velja kot pisna odločba o prekršku, kot izpostavlja tudi pritožba, vendar kljub temu zanj ne velja določba 55. člena ZP-1, saj je vsebina PN, postopek njegove izdaje ter nadaljnji postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo celovito urejen v določbi 57. člena ZP-1. Prav tako v tem primeru ne velja drugi odstavek 57. člena ZP-1, ki ureja izdajo PN, v kolikor pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi

5.na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen

5.. In le v tem primeru mora pooblaščena uradna oseba pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena tega zakona, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku.

6.Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba 57. člena v četrtem odstavku ob vročitvi PN storilcu predvideva le dolžnost prekrškovnega organa, da storilcu ob vročitvi PN vroči tudi kratek opis prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v PN. Le v kolikor bi PN bil izdan na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi (torej ne z uporabo tehničnih sredstev), bi moral prekrškovni organ storilcu skladno z določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 pred njegovo izdajo in vročitvijo omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku.

7.Ker je tako iz podatkov spisa, kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je PN z dne 1. 6. 2022 bil storilcu izdan kot odgovorni osebi pravne osebe, saj storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, pravna oseba (lastnica vozila) pa ni odgovorila na poziv prekrškovnega organa z dne 25. 5. 2022, s katerim jo je le ta pozval na predložitev podatkov o vozniku njenega vozila v času prekrška, so razlogi sodišča prve stopnje, da identiteta storilca temelji na drugem odstavku 8. člena ZPrCP, pravilni.

8.Po drugem odstavku 8. člena ZPrCP se, če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba.

Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage

lex specialis derogat legi generali

zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol). Prav tako pa pritožnik neutemeljeno vztraja na stališču, da glede na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), pravna oseba podatkov o vozniku ni smela posredovati. Kot mu je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, 40. člen ZVOP-2 določa, da osebe zasebnega sektorja posredujejo osebne podatke drugim fizičnim ali pravnim osebam ali osebam javnega sektorja samo na podlagi zahteve iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, iz katere izhaja veljavna pravna podlaga za pridobitev podatkov in utemeljenost zahteve, razen če zakon določa drugače.

9.7. V zvezi z očitanim prekrškom je bila osebnemu vozilu, ki je last pravne osebe, katere odgovorna oseba je storilec, hitrost izmerjena s

9.samodejnim merilnikom hitrosti

9., ki meritev tudi slikovno dokumentira. Zahteve za samodejne merilnike hitrosti določa 17. člen Pravilnika.

10.Pritožba zatrjuje, da je bil izpodbijani PN izdan v nasprotju z določbo 17. člena Pravilnika, ker fotografija o meritvi hitrosti ni enolična in ker na fotografiji ni natisnjen zapis podatkov o merilni napravi. Takšne pritožbene trditve so neutemeljene. Po vpogledu v fotografijo meritve hitrosti namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da fotografija obsega enolično identifikacijo meritve, čas meritve, lokacijo meritve, uradno oznako merilnika hitrosti in serijsko številko merilnika hitrosti. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so na fotografiji zabeleženi vsi podatki, ki jih zahteva Pravilnik v 17. členu.

11.8. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah v 18. členu določa, da so prometni znaki za obvestila namenjeni vodenju prometa in obveščanju udeležencev cestnega prometa o cesti in njeni povezavi z drugimi cestami, o imenih prometnih ciljev ob cesti, smeri in oddaljenosti prometnih ciljev ter sporočajo druge pomembne informacije. Znake iz prejšnjega odstavka sestavljajo prometni znaki za obveščanje o službah, objektih in napravah, prometni znaki za obveščanje o cestah in drugih pomembnih informacijah, prometni znaki za usmerjanje prometa, prometni znaki za vodenje prometa ter preventivni obvestilni prometni znaki.

12.Glede na povzeto dikcijo je tako tudi prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.

13.9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14.10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovni organa.