Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj.

ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep toženke o napotitvi tožnice na čakanje na delo z dne 5. 12. 2016 nezakonit in se razveljavi (prvi odstavek točke I izreka). Višji zahtevek, in sicer da se razveljavi tudi sklep z dne 6. 6. 2016, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke II izreka) ter višji in drugačen tožbeni zahtevek, in sicer, da ji je dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto za plačo kot jo je imela, ključno z vsemi dodatki in pridobljenimi pravicami, zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna prenehati tožnico kot sindikalno zaupnico postavljati v manj ugoden in podrejen položaj, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki kot sindikalni zaupnici dopustiti izvajati sindikalno dejavnost ter pravico zagotavljati in varovati pravice in interese članov sindikata pri delodajalcu v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (del točke I izreka, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek, da se razveljavi tudi sklep z dne 6. 6. 2016 ter del točke II izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto za plačo, vključno z vsemi dodatki in pridobljenimi pravicami) ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena, zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v zaključku sodbe izpostavlja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki in obenem sindikalna zaupnica, kar tudi ni sporno, zaradi česar naj bi tudi zanjo veljale določbe o prepovedi trpinčenja in varovanja dostojanstva, vendar tožnica v tej smeri ni postavila nobenega zahtevka, zato sodišče v tej smeri ni presojalo navedb tožnice. To je napačno, saj celotna tožba temelj ravno na navedenih okoliščinah, s katerimi je tožnica poizkušala doseči sodno zaščito. Tožena stranka je ves čas zaposlovala nove delavce, tožnico pa napotila na čakanje. S tem, ko je tožnico dne 6. 6. 2016 napotila na čakanje, je poizkušala onemogočiti njeno sindikalno delovanje. Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka imela možnost tožnici ponuditi drugo delovno mesto, in sicer referenta upravljanja, je tožena stranka posegla v tožničino sindikalno svobodo (76. člen Ustave RS) in v tožničino pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS). Tožena stranka je že ob napotitvi tožnice na čakanje vedela, da ne gre za začasen ukrep, temveč za trajno izločitev tožnice zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Nezakonito stanje je mogoče odpraviti le tako, da se tožnico pozove nazaj na delo. Ker je tožničino delovno mesto tožena stranka ukinila, pa je utemeljen zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto, z plačo, kot jo je imela, vključno z vsemi dodatki in pridobljenimi pravicami. Zgolj vrnitev na delo ob dejstvu, da je tožničino delovno mesto ukinjeno, je povsem brezpredmetna, saj tožena stranka na ukinjeno delovno mesto tožnice ne more pozvati. Prav tako pa ji ne more dati odpoved zaradi statusa sindikalnega zaupnika. Tožena stranka je zlorabila institut čakanja na delo z edinim namenom izigravanja ali obida zakona. Nadalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogov sodišča ni mogoče preizkusiti in so nesklepčni. Sodišče prve stopnje ne poda nobene razumljive obrazložitve glede vprašanja, ali je tožena stranka kršila prepoved iz 207. člena ZDR-1. Tožnica se je sklicevala tudi na diskriminacijo pri zaposlovanju iz 6. člena ZDR-1. Na toženi stranki je dokazno breme, da je bila tožnica enako obravnavana v primerjavi z drugimi delavci. Pritožba se sklicuje na Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, pri čemer Konvencijo v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede presoje, kako zavarovati pravico tožnice do imunitete in do varstva pravic kot sindikalne zaupnice. Meni, da je zavrnitev dajatvenega dela neutemeljena, ker sodišče v izreku ne navede, kako mora ravnati delodajalec, torej je sodba v dajatvenem delu nesklepčna in neizvršljiva.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da je tožnica na podlagi odločbe z dne 3. 7. 2017 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, kar pomeni, da ji bo delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona, ko bo odločba ZPIZ postala pravnomočna.

4. V obvestilu sodišču je nadalje tožena stranka še navedla, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 21. 7. 2017, kar je potrdila tudi tožnica v odgovoru na ta dopis. Kljub navedenemu tožnica vztraja pri pritožbi, saj meni, da je za pritožbo podan pravni interes za čas do 9. 6. 2017. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti. V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, zato kršitev 8. člena ZPP ni podana.

8. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je la ta podana, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z dnem 26. 2. 2016, ko je bila v sodni register vpisana pripojitev družbe A. d. o. o. k toženi stranki, prišlo do spremembe delodajalca, tožnica pa je izgubila status sindikalnega zaupnika pri A. d. o. o. v smislu določbe 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po navedeni določbi v primeru spremembe delodajalca sindikalni zaupnik ohrani svoj status, če pri delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu s kolektivno pogodbo. Nadalje se po drugem odstavku 206. člena ZDR-1 določba prejšnjega odstavka ne uporablja, če so izpolnjeni pogoji za ponovno imenovanje sindikalnega zaupnika. V skladu s tretjim odstavkom 206. člena ZDR-1 pa sindikalni zaupnik, ki mu preneha mandat zaradi prenosa, uživa varstvo v skladu z 207. členom tega zakona še eno leto po prenehanju funkcije.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica pri toženi stranki, h kateri se je pripojila družba A. d. o. o., ni bila ponovno imenovana za sindikalnega zaupnika. Sindikat, ki ga je predstavljala tožnica, in tožena stranka nista imela sklenjenega kakšnega sporazuma. Tožena stranka kot prevzemna družba je sindikat B. dne 13. 4. 2016 obvestila o pripojitvi in tudi o tem, da tega sindikata ne šteje več za reprezentativnega v podjetju in tožnice tudi ne več kot sindikalne zaupnice, ji pa bo varstvo zagotavljala še eno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je mogoče to obvestilo po vsebini šteti kot odločitev delodajalca o zavrnitvi reprezentativnosti v smislu določbe 10. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (Ur. l. RS, št. 13/93). Na to odločitev nista odreagirala niti sindikat C., ki je član sindikata B., in ne tožnica, prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do sedaj tudi ni bil sprožen kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo po določbi 50. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS; št. 2/04 in 10/04, ZDSS-1). Na podlagi takšnih pravilnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, tj. od 26. 2. 2016 dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj.

11. Tožnica torej v pritoži izhaja iz napačnega izhodišča, da je še vedno sindikalna zaupnica pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ima v skladu z določbo 206. člena ZDR-1 še eno leto pravico, da se ji ta status oziroma pravice ne poslabšajo, zato je v tem smislu obravnavalo tudi odločitev tožene stranke, da tožnici izda sklep o čakanju na delo doma. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili zaradi reorganizacije pri toženi stranki dve delovni mesti ukinjeni, in sicer tudi delovno mesto referenta reklamacij in izterjave, ki ga je zasedala tožnica. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ukinitve delovnega mesta, potem ko tožnica ni imela več statusa sindikalne zaupnice reprezentativnega sindikata, ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo posledica diskriminacije. Ugotovilo je namreč, da odločitev o ukinitvi ni bila posledica tožničine sindikalne dejavnosti, temveč je šlo za odločitev, sprejeto na podlagi analize delovnih procesov.

12. Takšno stališče sodišča prve stopnje pomeni tudi zavrnitev tožničinih navedb, da je šlo pri ukinitvi delovnega mesta za diskriminacijo v smislu določbe 6. člena ZDR-1. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pred sprejemom akta o sistemizaciji delovnih mest predlog posredovala sindikatu D., ki ga tožena stranka šteje za reprezentativnega in s katerim ima tudi sklenjeno pogodbo o zagotavljanju sindikalnega dela, sindikat pa je podal soglasje k aktu. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ima le reprezentativni sindikat pravico do sodelovanja v postopkih, kot je dajanje mnenj in obveščanja o splošnih aktih. Zaradi navedenega so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo pri ravnanju tožene stranke za kršenje 1. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 135, oziroma da je šlo za spravljanje tožnice v slabši položaj v smislu določbe tega člena.

13. ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča navedeni sklep ni predstavljal poslabšanja oziroma onemogočanja tožničinega dela oziroma spravljanja sindikalnega zaupnika v slabši položaj v smislu Konvencije MOD št. 135 oziroma določb ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev prvega sklepa.

14. Glede na to, da je tožena stranka v istem koledarskem letu tožnico ponovno napotila na čakanje doma, je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je s tem kršila določbo 138. člena ZDR-1 in da sklep iz tega razloga ni zakonit. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izraz "poziv na delo" v izreku sodbe (ki je postal pravnomočen, saj se tožena stranka zoper odločitev ne pritožuje) ne pomeni reintegracije v smislu odločitve, ki jo sodišče sprejme v primeru ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ne gre torej za poseben institut delovnega prava, temveč le za dejstvo, da tožnica ni več na čakanju, ki pa ga je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno opredelilo kot poziv na delo, upoštevajoč tako postavljen tožbeni zahtevek tožnice. Tudi v primeru, ko poteče šestmesečni rok, delodajalec ni dolžan izdati posebnega sklepa o pozivu nazaj na delo, in tak sklep šteti za "poziv na delo".

15. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici v podpis ponuditi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto za plačo kot jo je imela, vključno z vsemi dodatki in pridobljenimi pravicami. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko kljub ukinitvi delovnega mesta še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 1. 2015 za delovno mesto referent reklamacij in izterjave, ki ji ni bila odpovedana.

16. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da dejstvo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 21. 7. 2017, ker je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ne vpliva na odločanje pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče namreč odloča po stanju na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, novo dejstvo pa je nastalo po tem, ko so se iztekli pritožbeni roki.

17. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.