Jedro

Tožnica s tožbo, s katero je uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR in ki jo je vložila 5.3.1990, ni mogla pretrgati zastaranja terjatve za denarno nadomestitev vrednosti njenih vlaganj (spričo odpadle podlage) v premoženje, ki vsaj po tožničini vrnitvi podarjenega ji idealnega deleža prvemu tožencu 24.1.1991 tudi zanjo evidentno ni moglo biti skupno v pomenu določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR, temveč z njenega vidika le tuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Potem ko je bil v tem postopku že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca traktor Zetor 5211, osebni avtomobil Renault 4, letnik 1979, in prizidek h gospodarskemu poslopju, stoječem na parcelah št. 645/1 in 204, vl. št. 60 k.o. ..., ter da sta njuna deleža na tem premoženju vsakega do polovice, je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 13. februarja 2007 odločilo o tožničinem, za odločanje še odprtem denarnem zahtevku za plačilo zneska 25.406,26 EUR s pripadki – in sicer tako, da ga je iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije pretežno povzema svoja že v pritožbi predstavljena stališča, očitke in trditve ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo), vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V smislu poudarka na pravno relevantnem izhodišču za preizkus izpodbijane odločitve je treba najprej pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje o različni identiteti tožničinih denarnih zahtevkov, uveljavljanih v tem postopku, ob tem pa takoj opozoriti tudi na nepomembnost revizijskih razglabljanj (ponudenih v oporo zatrjevani procesni kršitvi kot uveljavljanemu revizijskemu razlogu) o tem, ali je v spremembi dejanske in pravne podlage denarnega zahtevka impliciran umik prvotnega zahtevka ali gre za spremembo tožbe, saj presoja materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve ni odvisna od (teoretičnih) pogledov na predstavljeno dilemo.

Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta bila tožnica in prvi toženec poročena od 28.12.1985 do 22.12.1988 in v tem času živela in delala na kmetiji v lasti staršev prvega toženca oziroma po smrti njegovega očeta v solasti matere prvega toženca (druge toženke) do 2/3 in prvega toženca do 1/3, sicer pa se je tožnica odselila s kmetije že 23.5.1988. V času trajanja zakonske zveze je prvi toženec svojo idealno 1/3 kmetije podaril tožnici, nato pa 14.4.1989 vložil tožbo zoper njo zaradi vrnitve darila, tožnica pa je 5.3.1990 vložila tožbo zoper oba toženca s (tedaj edinim) stvarnopravnim zahtevkom, s katerim je terjala polovični delež na domnevno skupnem premoženju, pridobljenim v času trajanja zakonske zveze s prvim tožencem in ki naj bi po njenem obsegalo prizidek h gospodarskemu poslopju, traktor Zetor 5211 in osebni avtomobil Renault 4 – letnik izdelave 1979. Ta tožničin zahtevek je bil med tem že pravnomočno v celoti zavrnjen, medtem ko je bila v postopku po tožbi prvega toženca zoper tožnico zaradi vrnitve darila 24.1.1991 sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je bila darovana idealna tretjina povratno knjižena (spet) na prvega toženca.

Ob presoji utemeljenosti ugovora zastaranja tožničinega (za odločanje še odprtega) denarnega zahtevka, uveljavljanega iz naslova neupravičene pridobitve v obsegu vrnitve vrednosti tožničinih vlaganj spričo odpadle podlage glede na razpad njene zakonske skupnosti s prvim tožencem (210. člen za obravnavan primer še upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), sta sodišči prve in druge stopnje – upoštevajoč povzete dejanske ugotovitve in pravilo o začetku teka zastaranja iz določbe prvega odstavka 361. člena ZOR – šteli, da je zastaranje te tožničine terjatve začelo teči najpozneje od njene odselitve s kmetije oziroma vsaj od pravnomočnosti sodbe o razvezi njene zakonske zveze s prvim tožencem dalje, v vsakem primeru kot skrajni in zanjo najugodnejši trenutek pa datum sklenitve sodne poravnave (24.1.1991) o vrnitvi podarjene ji idealne tretjine kmetije prvemu tožencu. Temu tožnica ni oporekala (tudi ne v reviziji), enako kot ne oporeka pravilnemu stališču o upoštevnosti splošnega petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR; zavzema pa se za uporabo pravil o pretrganju zastaranja iz določbe 388. člena ZOR, vendar neutemeljeno.

Tožnica s tožbo, s katero je uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena tedaj veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ki jo je vložila 5.3.1990, ni mogla pretrgati zastaranja terjatve za denarno nadomestitev vrednosti njenih vlaganj (spričo odpadle podlage) v premoženje, ki vsaj po tožničini vrnitvi podarjenega ji idealnega deleža prvemu tožencu 24.1.1991 tudi zanjo evidentno ni moglo biti skupno v pomenu določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR, temveč z njenega vidika le tuje (prvega toženca do 1/3 in druge toženke do 2/3). Dejstvo, da je tožnica ob obstoječem stvarnopravnem zahtevku v vlogi z dne 7.7.1997 postavila (sploh prvič kakršenkoli) denarni zahtevek, pravilnosti pravkar predstavljenega sklepanja v ničemer ne omaja, temveč ga kvečjemu potrjuje. Ta denarni zahtevek, ki je bil postavljen le zoper prvega toženca in ki je meril le na izplačilo vrednosti njenega ves čas uveljavljanega stvarnopravnega deleža na domnevno skupnem premoženju (kot obliko civilne delitve), ni identičen s tožničinim poznejšim denarnim zahtevkom, vsebinsko oprtim na določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR in naperjenim prvič zoper oba toženca. Tak zahtevek naj bi tožnica po razlagi sodišč prve in druge stopnje decidirano postavila šele 6.1.2007; zanesljivo pa tega ni storila prej kot v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2000 (glej zahtevek in naracijo v tretjem odstavku pod tč. IX te pripravljalne vloge na list. št. 113 spisa), kar je tudi po za tožnico najugodnejši interpretaciji že bistveno po izteku petletnega zastaralnega roka od 24.1.1991. Izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožničinega denarnega zahtevka iz razloga zastaranja terjatve je torej procesnopravno in materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba njeno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.