Jedro

Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila.

Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice.

Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kupnine (kar je dajatveni zahtevek) potrebno zahtevati znižanje kupnine, ker šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku odpade pravna podlaga za korist, ki jo je pridobil prodajalec.

Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 6. 2021 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v 15. dneh tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati 12.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.334,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje.

2. Toženec je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je navajal, da je toženec sodeloval v verigi prenosov lastništva kupljenega vozila Mercedes Benz E 200 družbi K. d.o.o. kot kupcu, kateremu je na podlagi računa št. 301/17 z dne 17. 5. 2017 prodal vozil za ceno 20.350,00 EUR. Vendar pa meni, da ni bil tipičen prodajalec ali dobavitelj rabljenega vozila. Toženec vozila pred 17. 5. 2017 nikoli ni imel v posesti in ni oglaševal prodaje. Podatke za račun št. .../2017 je toženec črpal iz listin, ki jih je prejel od posrednika D. d.o.o. Toženec s tožnikom, ki si je pred sklenitvijo leasing pogodbe vozilo sam izbral in pregledal stanje prevoženih kilometrov na števcu glede prodajnega posla za vozilo nikoli ni bil v stiku. Vendar pa drži ugotovitev sodišča prve stopnje, je šlo za tristrano razmerje. Tožnik je s tožbo zahteval znižanje kupnine, kar je oblikovalna pravica, ki je usmerjena v spremembo obstoječega pogodbenega razmerja tožnika z leasing družbo. Zato za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, ampak bi moral biti postavljeni tudi oblikovalni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in že zato je potrebno sodbo razveljaviti. Toženec sicer ne dvomi, da je imelo prodano vozilo že leta 2016 predrugačene prevožene kilometre in da je ob njegovi sestavi računa bilo z vozilom prevoženih bistveno več kilometrov, kot jih je izkazoval števec vozila. Vendar pa je toženec ob sestavi računa naredil vse, kar je lahko, da bi se prepričal o stanju prevoženih kilometrov. Zato pa se ne strinja z razlogi sodišča, da ni bil dovolj skrben in ne sprejema odgovornosti za to skrito stvarno napako, saj zanjo ni vedel in ni mogel vedeti. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bil toženec, preden je vozilo preko leasing posla 17. 5. 2017 prevzel tožnik, lastnik prodanega vozila. Lastninska pravica na premičnini na podlagi določil SPZ nastane z izročitvijo, takšne izročitve vozila tožencu pa nikoli ni bilo. Zato pa je sodba v tem delu nejasna, saj toženec po določilih SPZ ni bil lastnik rabljenega vozila. Pravni red ne daje pravnega varstva kupcu rabljene premičnine, če je skrita stvarna napaka bila povzročena leto in pol prej, torej bistveno prej, preden je v poslu prenosa na leasing družbo sodeloval toženec. Toženec bi za jamčevalni zahtevek tožnika za znižanje kupnine odgovarjal le takrat, če bi tožnik zatrjeval in dokazal, da je toženec vedel za neskladje med izkazanim stanjem prevoženih kilometrov na števcu in dejansko prevoženimi kilometri, pa bi to zamolčal tožniku. Ker tega tožencu ni mogoče očitati, dajatveni zahtevek tožnika nima podlage v 458. členu OZ in ne v določilih ZVPot. Toženec se je že v odgovoru na tožbo skliceval na opustitev dovolj skrbnega pregleda rabljene stvari, preden se je tožnik odločil za financiranje nakupa vozila, saj je tožnik vedel, da je bilo vozilo uvoženo iz N. O tem ugovoru toženca pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, niti ga ni konkretno obrazložilo. Vsak osveščen kupec rabljenega vozila višjega cenovnega razreda bi terjal predložitev servisne knjige ali izpisa servisov, ki se za tovrstna vozila beležijo v samem računalniku vozila. Tožnik pa se je zanesel le na izjavo M. S., da ima vozilo prevoženih 175.000 kilometrov in s samim pogledom na števec vozila. Prejšnji uporabnik vozila drugih listin v zvezi z vozilom ni hotel izročiti. Sodišče prve stopnje tako tožnikove skrbnosti ni dovolj skrbno raziskalo. Če bi tožnik kot povprečno izkušen kupec pregled vozila dovolj vestno opravil, bi lahko že pred izbiro ugotovil, da stanje prevoženih kilometrov na števcu ne ustreza realnemu stanju prevoženih kilometrov. Zato pa bi lahko bila podana izključitev odgovornosti toženca za napake po prvem in drugem odstavku 460. člena OZ.

3. Tožnik je na pritožbene trditve toženca odgovoril, da če bi se od tožnika kot osveščenega kupca zahtevalo, da bi pred nakupom terjal predložitev servisne knjige ali izpisa servisov, bi se to toliko bolj moralo zahtevati od toženca, kot strokovnjaka s tega področja, ki ima znanje o tem, kako priti do dejanskega števila prevoženih kilometrov. Tožnik se je zanesel na pregledano stanje na števcu vozila in dejstvo, da se je takšno stanje nahajalo tudi na računu prodajalca kot strokovnjaka. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil toženec dobavitelj vozila z napako in pravilno zaključilo o njegovi odgovornosti zanjo. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da je tožnik s K. d.o.o. 17. 5. 2017 sklenil Pogodbo o finančnem leasingu št. .../2017 z dne 17. 5. 2017 (v nadaljevanju Pogodbo), predmet katere je bilo rabljeno vozilo Mercedes Benz E 200 Cdi, letnik 2012 in katerega je izbral tožnik. Lastnica tega je bila pred tem J. S., ki pa je ob posredovanju družbe D. d.o.o. kot posrednika, vozilo prodala tožencu, ta pa tega kot prodajalec in dobavitelj leasingodajalcu K.d.o.o. (v nadaljevanju: leasingodajalec). Toženec pred prodajo vozila leasingodajalcu tega ni imel v posesti in ga ni pregledal, po računu št. .../17, ki ga je izstavil leasingodajalcu dne 17. 5. 2017 za prodajo in Pogodbi, pa je toženec navedeno rabljeno vozilo prodal za 20.350,00 EUR. V Pogodbi (sicer v Splošnih pogojih kot sestavnemu delu Pogodbe) je leasingodajalec vse zahtevke zaradi pravnih in stvarnih napak predmeta leasinga za čas trajanja Pogodbe prenesel na tožnika. Na podlagi takšnih prenesenih upravičenj pa je tožnik, ko je po sklenitvi pogodbe ugotovil, da vozilo Mercedes Benz ob prodaji vozila leasingdajalcu ni imelo prevoženih 176.000 kilometrov, kot je izhajalo iz stanja števca v vozilu in navedbe v računu toženca, ampak več kot 340.000 kilometrov, vozilo pa se je sicer v N. nekdaj uporabljalo kot taksi vozilo, torej je vozilo imelo bistveno več prevoženih kilometrov, kot je bilo med leasingodajalcem kot kupcem in tožencem kot prodajalcem izrecno dogovorjeno in ni imelo lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene, te skrite napake vozila pravilno in pravočasno grajal pri tožencu. Ker se toženec ni odzval, je s predmetno tožbo od toženca iz naslova jamčevanja za skrite napake uveljavljal znižanje kupnine na znesek 7.800,00 EUR, na kolikor je kot vrednost takšnega rabljenega vozila z ugotovljenimi napakami ocenil izvedenec ter od toženca zahteval plačilo 12.550,00 EUR.

6. Toženec sicer utemeljeno pritožbeno izpostavlja zaključke sodišča prve stopnje v točkah 40 in 48 obrazložitve o toženčevi neskrbnosti, ko pred nakupom vozila za nadaljnjo prodajo K. d.o.o. tega vozila glede stanja prevoženih kilometrov v vozilu ni dovolj skrbno pregledal oziroma pregledal tako, kot bi mu to nalagala določila 6. člena OZ. Vendar pa takšni zaključki niso zmotni ampak pravno pomembni. Sodišče prve stopnje je namreč (že v točki 49 obrazložitve ) izrecno in pravilno poudarilo določila prvega odstavka 458. člena OZ, ki izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo1. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila. Glede na isto zakonsko določilo pa so pravno nepomembne tudi toženčeve pritožbene trditve, da glede na določila SPZ zaradi njegove neposesti predmeta leasinga pred njegovo izročitvijo leasingudajalcu oziroma tožniku ni bil stvarno pravni lastnik prodanega rabljenega vozila. Gre za obligacijsko in ne stvarno pravno izročitev. Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice2. Zato pa so pravno zmotni in neutemeljeni drugačni pritožbeni očitki toženca, pa tudi toženčevo pritožbeno sklicevanje o časovni odmaknjenosti nastanka stvarne napake in toženčevi nevednosti o njej.

7. Po določbi prvega in drugega odstavka 460. člena OZ prodajalec ne odgovarja za napake iz 1. in 3. točke 459. člena OZ, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane, pri tem pa se šteje, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec, lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Toženec je v odgovoru na tožbo glede tožnikove možnosti zaznanja očitane napake zatrjeval (v tretjem odstavku točke 3 navedb - list. št. 20), da si je tožnik vozilo izbral sam, pred sklepanjem posla pa si je vozilo pregledal, ali bi ga vsaj moral pregledati, vključno z zgodovino prevoženih kilometrov, kar danes opravi dovolj osveščen kupec rabljenih vozil z vpogledom v dostopne baze. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnimi trditvami toženca (v točki 42 obrazložitve) ugotovilo, da tožnik tega, da števec vozila, katerega število prevoženih kilometrov se je ujemalo s številom, ki je bilo navedeno na računu prodajalca, ne prikazuje realnega stanja in je bilo dejansko stanje prevoženih kilometrov vozila bistveno večje in tega, da je bilo vozilo, glede na to, da ni imelo prvotne krem barve, ki je značilna za barvo taksijev v N., saj je bilo prebarvano, uporabljeno kot taksi, kot povprečno skrben posameznik ni mogel odkriti z običajnim pregledom. Ker je verjelo tožniku, da si je vozilo predhodno ogledal in ga preizkusil ter preveril števec v vozilu, in kar šteje za običajen pregled, ki ga opravi povprečno skrben kupec, pa ni sledilo navedbam toženca, da bi si moral tožnik priskrbeti zgodovino servisov vozila oziroma, da bi moral v danih okoliščinah preveriti število prevoženih kilometrov še na servisu. Glede na zgornje toženčeve trditve, ki so bile glede sklicevanj na dostopne baze povsem pavšalne (in ki jih toženec tudi ni podkrepil z nobenim dokazom) so zaključki sodišča prve stopnje življenjsko logični in pravilni. Zato pa toženec takšnih zaključkov sodišča s pritožbenimi trditvami in očitki, ki sicer presegajo toženčevo trditveno podlago v odgovoru na tožbo in v tem presežnem delu predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj pritožnik ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno že pred sodiščem prve stopnje, ne more omajati. Zaradi protispisnosti pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca, da sodišče prve stopnje toženčevih trditev, ki pomenijo sklicevanje toženca na razloge iz prvega in drugega odstavka 460. člena OZ, ni presojalo oziroma jih je spregledalo ter s tem na smiselno očitanje bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki toženca o nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti tožnikovega tožbenega zahtevka glede na uveljavljan jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine. Res se je sodna praksa3 in sodna teorija4 že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre namreč za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine (actio quanti minoris) je namreč oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kupnine (kar je dajatveni zahtevek) potrebno zahtevati znižanje kupnine, ker šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku odpade pravna podlaga za korist, ki jo je pridobil prodajalec.

9. Tožnik je zahteval znižanje kupnine in s tožbenim zahtevkom uveljavljal dajatveni zahtevek za plačilo 12.550,00 EUR z zamudnimi obrestmi, predhodnega oblikovalnega zahtevka pa ni uveljavljal. Zato pa je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je tožnikovo nesklepčno tožbo vsebinsko obravnavalo in izvajalo dokazni postopek, ne da bi pri tem tožnika v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) opozorilo na nepravilnost njegovega tožbenega zahtevka (stvarnega predloga) oziroma ga pozvalo na popravo zahtevka. Tudi toženec tovrstne nesklepčnosti tožbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal oziroma zatrjeval. Tako sodišču prve stopnje kot obema pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno, kakšno varstvo želi tožnik in v kakšnem obsegu, saj je toženec vsebinsko grajal tožbene trditve in navedbe tožnika, sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokazni postopek in tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo. Zato bi ugoditev pritožbeno prvič uveljavljenim, sicer pravilnim pritožbenim trditvam toženca o nesklepčnosti tožbe zaradi nepravilnega zahtevka (stvarnega predloga) pomenila nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti oziroma vezanosti slednjih na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje preprečuje sodišču druge stopnje (tudi na morebitni izvedeni pritožbeni obravnavi) spremembo tožbenega predloga. Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje5. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na čas vložene tožbe (9. 8. 2018) in dejanske okoliščine tega primera pa s takšno odločitvijo tudi ne bodo kršene pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Morebitna kršitev takšne pravice pa je tudi nesorazmerna v primerjavi s kršitvijo ustavnih pravic do izjave in pravnega sredstva, če bi pritožbeno sodišče kršitev samo odpravilo.

10. V novem postopku bo tako sodišče prve stopnje za zagotovitev vsebinskega obravnavanja tožnikovega zahtevka moralo najprej izvesti materialnoprocesno vodstvo in tožnika pozvati na popravo tožbenega zahtevka. Glede na odzivnost tožnika pa bo moralo ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

11. Odločitev o razveljavitvi sodbene odločitve o pravdnih stroških in o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sklepa, zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Očitek sodišča prve stopnje o opuščeni skrbnosti toženca pomeni namreč očitek krivdnega ravnanja, to pa je glede na navedeno zakonsko določbo izrecno izključeno kot nepomembno. 2 Tako tudi Plavšak N. Komentar k določbam 458. in 436. člena OZ, Obligacijski zakonik - tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004 3 Kot izhaja iz odločb VS RS II Ips 38/2012, II Ips 68/2012, III Ips 16/2003, III Ips 89/2013, II Ips 288/2014. 4 Plavšak N., OZ s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, GV Založba Ljubljana 2004, stran 197 in 198. 5 Primerjaj odločbo VS RS Cp 20/2020.