Jedro

Osumljenec je odšel v tujino takoj po tem, ko je izvedel, da so organi pregona prijeli sostorilca, pri čemer pred tem kljub nadzoru njegove komunikacije ni bilo zaznati nobenih načrtov glede odhoda v tujino. Zato zagovornik ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča o nevarnosti, da bo osumljenec pobegnil, s podrobnim pojasnjevanjem okoliščin njegovega bivanja v Italiji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je v postopku zoper osumljenega T. P. in druge zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in drugem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in drugih, na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Mariboru zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbija obstoj utemeljenega suma in obeh pripornih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora, pripor odpravi in osumljenca izpusti, oziroma da pripor nadomesti z ukrepom javljanja na policijsko postajo ali hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Zagovornik v večji meri podaja svojo oceno dokazov tako glede utemeljenosti suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kot glede obstoja pripornih razlogov, in tako uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni s strani državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ob splošnih navedbah zagovornika o izzvani kriminalni dejavnosti, ni mogoče oceniti, da bi šlo za nedovoljene dokaze. Sklepu preiskovalnega sodnika je sicer mogoče očitati preobširno povzemanje telefonskih pogovorov in stikov med osumljenci, ki gre na račun analize teh dokazov ter jasnosti in preglednosti sklepa. Vendar so v 118. in 166. točki sklepa preiskovalnega sodnika in v 9. točki sklepa senata navedeni še zadovoljujoči zaključki o obstoju utemeljenega suma. Tudi razlogi o begosumnosti in ponovitveni nevarnosti so v izpodbijanih sklepih dovolj konkretizirani. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek sodišča glede obstoja zakonskih pogojev za odreditev pripora in navaja, da sodišče ob izdaji sklepa ni preizkusilo navedb policije in tožilstva, temveč jim je sledilo, ne da bi podalo svoje stališče oziroma svoje zaključke glede utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja. Zagovornik v obširni zahtevi podrobno analizira dokaze, zbrane v predkazenskem postopku, ter v zvezi z njimi podaja lastne dokazne zaključke, pri čemer argumentirano opozarja na nekatere nelogičnosti in nedoslednosti v sklepih, ki so jih napravili policija, tožilstvo in sodišče. 6. Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o obstoju utemeljenega suma, zagovornik ne more uspeti. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi sklepa presodil, da je državni tožilec v zadostni meri utemeljil sum kaznivega dejanja, ki se očita osumljenemu. V nadaljevanju je sodnik navedel dokaze, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku, in obširno povzel njihovo vsebino, iz katere izhajajo okoliščine, ki z zadostno stopnjo verjetnosti kažejo na to, da se je osumljeni T. P. ukvarjal z neupravičeno preprodajo kokaina. Za odreditev pripora skladno s prvim odstavkom 201. člena ZKP zadostuje takšna stopnja verjetnosti, vsekakor pa bo v nadaljnjem dokaznem postopku sodišče moralo raziskati in pojasniti vse neskladnosti, na katere opozarja obramba, tako glede opisa kaznivega dejanja (na primer zakaj naj bi droga potovala iz Maribora v Kranj in nazaj; ali gre v resnici za isto količino droge; ali se je v času med 12. 2. in 17. 2. 2015 izvršilo več prodaj, pri katerih so sodelovali osumljenci) kot glede okoliščin, v katerih so bili pridobljeni dokazi (vloga osumljenega policista T1 pri prijetju osumljenega K. in najdbi droge; različna poročila o forenzični preiskavi vrečk, v katerih je bila zasežena droga).

7. Očitka, da temelji sklep o obstoju utemeljenega suma v konkretni zadevi na dokazih, ki so bili pridobljeni nezakonito in bi morali biti izločeni, zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, zaradi česar se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspešno sklicevati na te kršitve (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako ne more uspeti z nakazovanjem na nezakonito izzivanje kriminalne dejavnosti s strani policije, saj gre glede na podatke v spisu pri dejanjih policista T1 za samostojno kriminalno delovanje osebe, zoper katero so se izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, in ne za delovanje policije kot državnega organa.

8. Navedbam, s katerimi zagovornik izpodbija obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, prav tako ni mogoče pritrditi. Pravilnost zaključka sodišča o nevarnosti, da bo osumljeni pobegnil, poskuša zagovornik izpodbiti s podrobnim pojasnjevanjem okoliščin osumljenčevega bivanja v Italiji. Vendar je sodišče v izpodbijanem sklepu že pojasnilo, zakaj ne more sprejeti teze obrambe, da gre pri osumljenčevem bivanju v tujini zgolj za naključje. Osumljeni je namreč odšel v tujino takoj po tem, ko je izvedel, da so organi pregona prijeli sostorilca, pri čemer pred tem kljub nadzoru njegove komunikacije ni bilo zaznati nobenih načrtov glede odhoda v tujino.

9. Obstoj ponovitvene nevarnosti je sodišče utemeljilo s težo, načinom storitve in okoliščinami, v katerih so bila izvršena obravnavana kazniva dejanja (objektivne okoliščine), kakor tudi z ugotovljenimi obdolženčevimi osebnimi lastnostmi. Sodišče je posebej upoštevalo, da je osumljenec obravnavano kaznivo dejanje izvrševal dalj časa, da gre za specialnega povratnika, ki je bil že obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, pri čemer naj bi obravnavana kazniva dejanja storil v času preizkusne dobe, določene v okviru pogojne obsodbe zaradi kaznivega dejanja nasilništva. Zaradi različnih kaznivih dejanj so bile obdolžencu izrečene kazni zapora, ki ga očitno niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Sodišče je nadalje upoštevalo, da je osumljeni pokazal visoko stopnjo vztrajnosti in odločnosti, ter da njegov lagoden in brezbrižen način življenja kaže na to, da si sredstva za preživljanje zagotavlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj.

10. Ob tem sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili tudi do dejstev in okoliščin, ki jih navaja obramba. Presodili sta, da teža kaznivega dejanja, storjenega v Nemčiji, ne more vplivati na drugačen zaključek glede ponovitvene nevarnosti. Število telefonov in telefonskih številk, ki naj bi jih imel osumljeni, je za presojo obstoja tega pripornega razloga nepomembno, saj kaže kvečjemu na to, da se je ukvarjal s kriminalno dejavnostjo, in ne na nevarnost, da bo z njo nadaljeval. S trditvijo, da večina okoliščin, ki jih sodišče ugotavlja, ne drži, vložnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče v pravnomočnem sklepu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi osumljeni na prostosti nadaljeval s prepovedano dejavnostjo.

11. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da odločitev senata o neogibnosti odreditve pripora v konkretni zadevi ni obrazložena. Senat je v 12. točki sklepa pojasnil, kako presoja pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče namesto pripora osumljencu odrediti katerega od milejših ukrepov.

C.

12. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.