Jedro

Dedna odpravljenost je pravni pojem. Dokler stranke sploh ne navajajo dejstev, od katerih je odvisno, ali je posamezen nujni dedič že dedno odpravljen, med njimi spora o dejstvih, ki bi terjali napotitev na pravdo, ne more biti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter dediča A. A. napotilo na pravdo zoper J. O. in R. Š., češ da sta dedno odpravljena.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo dedič A. A.. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga naj izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da iz same oporoke izhaja, da so vsi dediči dedno odpravljeni. Dalje opozarja na pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. P 74/2009 glede razveze izročilne pogodbe. Od izida tega postopka je odvisno kolikšen bo obseg zapuščine. Dokler to ne bo znano tudi ni mogoč izračun dedne odpravljenosti.

3. Pritožba je bila vročena ostalima udeležencema, ki pa odgovora na pritožbo nista podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče postopek prekine in izda sklep o napotitvi na pravdo, če so podani pogoji bodisi iz 210. bodisi iz 212. člena ZD (1). V primeru iz 212. člena ZD napoti stranke na pravdo tako v primeru, če je med dediči spor o dejstvih, kot v primeru, če je med njimi spor o uporabi prava. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, ki sta navedena v 1. in 2. točki 212. člena ZD. Lahko bi šlo torej lahko le za kakšnega izmed primerov spora iz 210. člena ZD. V primerih iz navedene določbe lahko sodišče stranke napoti na pravdo le v primeru, če je med njimi spor o dejstvih, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, ne pa tudi v primeru, ko gre zgolj za sporno pravno vprašanje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi zaenkrat ni mogoče ugotoviti niti tega, ali je med dediči podan spor o dejstvih ali pa si morebiti nasprotujejo le njihova pravna stališča. Zapuščinska obravnava glede vprašanja „dedne odpravljenosti“ je bila namreč doslej dejstveno prazna.

7. Dedna odpravljenost, ki je sicer pravni ne pa tudi zakonski pojem, pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel toliko premoženja, kot bi mu od celotne zapuščine glede na njegov dedni (nujni) delež pripadalo (46. člen ZD).

8. Ta pravni sklep je odvisen od dejstev (vrednosti zapuščine na eni in vrednosti tistega, kar je nujni dedič prejel od zapustnika na drugi strani). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena dejstva med strankami zaenkrat niti niso mogla biti sporna, ker o njih stranke niti niso podale trditev. Spor je zaenkrat navidezen, saj so stranke doslej trditve opisovale s pravno-abstraktnimi izrazi (dedna odpravljenost). Zato tudi ni jasno, ali je med njimi v resnici kak spor o dejstvih. Čim pa je tako, pogoj iz 210. člena ZD, ki je podlaga izpodbijane odločitve, zaenkrat ni podan. Ker je tako, je pritožbeno sodišče v skladu 3. točko 365. člena ZPP (2), ki se glede na določbo 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku (če ni drugače določeno) pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju tako ugotoviti, ali so med strankami kakšna dejstva sporna in katera so ta dejstva.

(1) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS 15/76 in nadaljnji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007).