Jedro

Umika, ki ga je tožeča stranka vložila sicer res v času, ko se je spis še nahajal na izvršilnem sodišču, slednje ne bi moglo več upoštevati, saj se je ta vloga že nanašala na umik tožbe, zato je ravnalo pravilno, ko je spis odstopilo v nadaljnje postopanje pravdnemu sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, z dne 22.7.2013, zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da je taksna obveznost tožeče stranke nastala z dnem prispetja spisa iz izvršilnega postopka k naslovnemu sodišču, to je dne 8.7.2013. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in navedla, da je v konkretnem primeru tožeča stranka predlog za izvršbo umaknila, preden je spis prispel k naslovnemu sodišču, to je še takrat, ko se je nahajal pred izvršilnim sodiščem, kar bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati. Pravdni stranki sta se že tedaj poravnali in tožeča stranka je bila dolžna tožbo umakniti, ta spis pa se tedaj še ni nahajal pred naslovnim sodiščem, kar je tožeča stranka telefonsko preverila. Če bi namreč tožeča stranka tedaj vložila umik na naslovno sodišče, bi ga to zavrglo, saj ne bi vedelo, na kaj se nanaša. Dejstvo je tudi, da je praksa več sodišč v Sloveniji takšna, da v takšnih primerih, ko pride do umika še v fazi, ko se spis nahaja pred izvršilnim sodiščem, sodne takse za tožbo ne odmerjajo.

Pritožba ni utemeljena.

Držijo sicer podatki, ki jih navaja pritožba o časovnem redosledu postopkovnih dogodkov v predmetni zadevi. Tožeča stranka je dne 17.6.2013 res podala umik, ki ga je imenovala umik izvršilnega predloga. Vendar je glede taksne obveznosti ključno pravno dejstvo, da se je po pravnomočnosti sklepa, s katerim je izvršilno sodišče odločilo, da se razveljavi izvršilni sklep, in da se bo o zahtevku odločalo v pravdi, postopek prevesil v pravdo. Umika, ki ga je tožeča stranka vložila sicer res v času, ko se je spis še nahajal na izvršilnem sodišču, slednje tudi ne bi moglo več upoštevati, saj se je ta vloga že nanašala na umik tožbe, zato je ravnalo pravilno, ko je spis odstopilo v nadaljnje postopanje pravdnemu sodišču. Od pravnomočnosti sklepa, izdanega na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), dalje, je tekel pravdni postopek, za katerega je prvostopno sodišče pravilno na podlagi 2. točke 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodno takso (za gospodarski postopek po tar. štev. 1111 ZST-1), v tem pravdnem postopku pa bo nato sodišče odločalo o vloženem umiku. Samo na takšen način se lahko pravno tolmači navedena zakonska določba in ne, tako kot pritožba, da dobesedno s trenutkom prispetja spisa k pravdnemu sodišču nastane taksna obveznost. O tem kako bo tekel nadaljnji pravdni postopek v zvezi s plačilom takse in umikom tožbe, je podrobno in pravilno opisalo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. V zvezi z različno sodno prakso glede odmerjanja sodne takse v takšnih primerih, kot je predmetni, na kar opozarja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugačno postopanje od predmetnega ni bilo še preizkušeno v instančnem postopku in se zato nanj pri odločanju ni mogoče opreti.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).