Jedro

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja Agencije, in se usposabljajo, lahko sodelujejo pri sklepanju zavarovalnih poslov le ob prisotnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje Agencije. Pogoj za njihovo sodelovanje pa je, da je zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov. Taki zavarovalni zastopniki ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: Agencija) je z odredbo ugotovila, da je tožeča stranka kršila »določbo 8. točke prvega odstavka 179. člena ZZavar v povezavi s prvim odstavkom 230. člena ZZavar in v povezavi z drugim odstavkom 217. člena ZZavar, ker posle zavarovalnega zastopanja samostojno opravljajo tudi pri družbi K. d.d. zaposleni delavci in fizične osebe na podlagi podjemnih pogodb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, in ker se le-ti ob tem zavarovalcem predstavljajo z vsebino obvestil, ki pri zavarovalcih zavajajoče ustvarja prepričanje, da kot zavarovalni zastopniki delujejo skladno z ZZavar« (1.1. točka izreka). Zato je odredila način odprave kršitev in določila rok zanj (2.1. točka izreka) ter tožečo stranko pozvala, da v danem roku dostavi poročilo z opisom ukrepov za odpravo kršitev, kateremu naj priloži listine in druge dokaze o njihovi odpravi (3. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložila plačilo pavšalnega nadomestila v višini 834,58 EUR (4. točka izreka).

2. Ugovor tožeče stranke proti izdani odredbi je Agencija z odločbo zavrnila.

3. Tožeča stranka s tožbo v postopku sodnega varstva zahteva, da Vrhovno sodišče odpravi odločbo in odredbo Agencije. Uveljavlja razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve pravil postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi za zavrnitev tožbe

5. Po določbi 1. odstavka 230. člena ZZavar lahko posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja pri zavarovalnici, zavarovalni zastopniški družbi oziroma zavarovalni posredniški družbi oziroma osebi iz četrtega odstavka 227. člena ZZavar (oziroma banki iz petega odstavka 227. člena ZZavar) samostojno opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja.

6. Tožena stranka je ugotovila, da posle zavarovalnega zastopanja pri tožnici samostojno opravljajo tudi pri njej zaposleni delavci in fizične osebe, ki nimajo dovoljenja Agencije. Tožnica tej ugotovitvi nasprotuje. Zatrjuje, da navedeni delavci niso samostojno opravljali poslov zavarovalnega zastopanja. Delo naj bi opravljali pod nadzorom oziroma mentorstvom osebe, ki je imela dovoljenje Agencije.

7. Po 2. odstavku 217. člena ZZavar mora zavarovalni zastopnik pred sklenitvijo in, če je potrebno, tudi pri kasnejših spremembah in dopolnitvah zavarovalne pogodbe zavarovalca pisno seznaniti (med drugim) tudi s podatki o (1) svojem imenu in priimku ter naslovu in (2) dovoljenju za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Na podlagi te določbe je mogoč edino sklep, da lahko sklepa zavarovalne pogodbe le tisti zavarovalni zastopnik, ki se lahko izkaže z dovoljenjem Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Ker mora s svojim dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja seznaniti zavarovalca, je nedvomno, da mora prav tak zavarovalni zastopnik (tisti, ki ima dovoljenje Agencije) tudi sodelovati v pogajanjih (dogovarjanjih) z zavarovalcem. Pri tem je njegova najpomembnejša zakonska dolžnost, da zavarovalca seznani z zavarovalnimi pogoji (83. do 86. člen ZZavar).

8. Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja Agencije, in se usposabljajo, lahko sodelujejo pri opravilih, opisanih v prejšnjem odstavku le ob prisotnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje Agencije. Pogoj za njihovo sodelovanje pa je, da je zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov. Taki zavarovalni zastopniki ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

9. Tožeča stranka nasprotuje dejanskim ugotovitvam Agencije predvsem na podlagi svojega drugačnega pravnega razumevanja določb ZZavar. Drugače razume samostojnost opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja. Po njenem mnenju oseba, ki ima mentorja, že s samim tem zavarovalnih poslov ne opravlja samostojno, kar jo pripelje do zaključka, da očitana kršitev ne obstaja. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov njeno tolmačenje določb ZZavar pravno zmotno, tudi ne more uspeti z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja na tej podlagi (npr., da zavarovalne police št. 5 ni sklenila S. P. ampak A. G., ob tem da ni dvoma, da je vse do podpisa ... police zavarovalec imel stike le s S. G., ki ni imela dovoljenja Agencije; da je Agencija neutemeljeno oprla svojo odločitev na zapisnik o zagovoru F. Ž., ker naj bi bila njegova izjava o samostojnem delovanju subjektivno mnenje osebe, ki ji je tožeča stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov; da je v primeru J. M. njen mentor podpisal v odločbi navedene zavarovalne police).

10. Tožeča stranka tudi ne uspe prepričati s svojo razlago določbe 2. odstavka 217. člena ZZavar, po kateri bi se zavarovalni zastopnik, ki ne deluje samostojno, lahko izkazal tudi z drugačnim obvestilom, kot pa je predpisano v navedeni določbi. Zavarovalci so večinoma prava nevešče stranke, zato ni pričakovati, da si bodo pozorno ogledovali obvestila, ki jim jih ponujajo zavarovalni zastopniki. Smisel zakonske določbe je zato prav v tem, da obstaja eno samo obvestilo strankam; tisto, ki jim sporoča, da se pogovarjajo z zavarovalnim zastopnikom, ki ima dovoljenje Agencije.

11. Pristojnost Agencije, da presoja tudi kršitve 217. člena ZZavar temelji na določbi 179. člena ZZavar. Po določbi 8. točke prvega odstavka Agencija izdaja odredbe o odpravi kršitev tudi, če „zavarovalnica krši druge določbe tega zakona oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisov oziroma drugih zakonov, ki urejajo poslovanje zavarovalnic.“

12. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, stranki na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka.