Jedro

Prvi narok v smislu 1. odstavka 286. člena ZPP je tisti narok, ki je bil v zadevi opravljen prvi, čeprav je bil narok nato preložen in je bila nova glavna obravnava opravljena pred spremenjenim sodnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 3,060.019,80 SIT iz naslova najemnin na za poslovne prostore na Plečnikovem trgu 2 v Ljubljani za mesece september, oktober, november in december 1992. Zato je razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. ... z dne ..., s katerim je bila toženi stranki naložena v plačilo zgoraj navedena obveznost (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki nastale pravdne stroške v znesku 338.512,50 SIT. Tožeča stranka je vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razvelajvi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bistvo pritožbenih trditev v tem, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla in predlagala v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2000 (list. št. 12). Neutemeljene so sicer pritožbene trditve, da je bil narok, ki je bil v tej zadevi opravljen dne 20.12.2000, prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi. Četudi je bil ta narok opravljen pred spremenjenim sodnikom, ni šlo za prvi narok v tej zadevi. Določba 3. odstavka 302. člena ZPP nima takega pomena, kot ji ga pripisuje tožnik, pač pa samo tak pomen, kot izhaja iz zapisa te določbe. Namen te določbe je varstvo načela neposrednosti. Nikakor iz te določbe ne izhaja, da je situacija taka, kot da prejšnjih narokov za glavno obravnavo v zadevi ni bilo. Taka razlaga, kot jo ponuja pritožnik, bi povzročila, da bi ob istem zakonu bile stranke glede časa, do katerega lahko navajajo dejstva in dokaze v različnem položaju oz. bi bil njihov položaj odvisen od tega, ali bo v določeni zadevi ves čas sodil isti sodnik ali ne. Zato je ne glede na eventuelno spremembo razpravljajočega sodnika prvi narok za glavno obravnavo v smislu 286. člena ZPP tisti narok za glavno obravnavo, ki je bil v zadevi opravljen prvi. V konkretnem primeru, ko je šlo za zadevo, v kateri je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen še pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999 in sicer dne 23.10.1996, se v skladu s 3. odstavkom 499. člena ZPP za prvi narok, na katerem smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, šteje prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da je bil to narok za glavno obravnavo dne 10.5.2000. Vendar pa smejo izven tega naroka stranke (na poznejših narokih ali z vlogami med glavno obravnavo) navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. in 3. odstavek 286. člena ZPP). Upoštevajoč okoliščine in dejstva tega primera, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v konkretnem primeru obstajale take okoliščine, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstva in predlagane dokaze, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2000 (med glavno obravnavo). Upoštevati je treba, da je tožena stranka v tem postopku z vlogo, ki jo je prinesla na prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP, navedla povsem nova dejstva, na podlagi katerih je gradila svojo obrambo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi se je tožena stranka zahtevku za plačilo najemnine upirala s trditvijo, da je tožeča stranka toženi stranki brezplačno prenesla dne 30.1.1990 pravico uporabe na spornih nepremičninah. V ugovoru je torej tožena stranka obrambo gradila na trditvi, da je sama lastnica oziroma imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin in da zato najemnine ni dolžna plačati. V pripravljalni vlogi, ki pa jo je tožena stranka prinesla na narok dne 10.5.2000 pa se je zahtevku začela upirati s povsem drugimi trditvami in sicer, da predložene listine tožeče stranke ne dokazujejo temelja zahtevka, da pravdni stranki nimata sklenjene pogodbe, ki bi tožeči stranki dajala pravico zaračunati najemnino in da v izračunu ni razvidno, kako je tožeča stranka izračunala najemnino. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v tej vlogi samo ponovila svoje navedbe iz ugovora, nepravilna. Iz ravnanja sodišča prve stopnje, na naroku dne 10.5.2000, ko je tožeči stranki dovolilo, da na trditve tožene stranke, podane v pripravljalni vlogi odgovori kasneje in ne na tem naroku, je mogoče sklepati, da je sodišče ocenilo, da v tem primeru, ker je tožena stranka povsem spremenila svoje ugovorne trditve, obstojijo razlogi, zaradi katerih lahko tožeča stranka odgovori na navedbe tožene stranke izven naroka oz. kasneje. Drugače namreč ni mogoče razumeti ravnanja sodišča prve stopnje, ki je na naroku dne 10.5.2000 tožeči stranki na njen predlog podelilo rok za odgovor na navedbe tožene stranke in narok za glavno obravnavo preložilo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je bilo tudi pravilno glede na prej opisane okoliščine primera. Tožeča stranka res ni odgovorila na navedbe tožene stranke v roku, ki ji ga je določilo sodišče, je pa odgovorila na navedbe tožene stranke s pripravljalno vlogo, kar pa je bilo skladno s 3. odstavkom 286. člena ZPP. Z vložitvijo vloge z dne 6.6.2000 tožeča stranka torej ni bila prekludirana za navajanje dejstev in predlaganje dokazov, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožnica zato utemeljeno trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedbe tožeče stranke v tej vlogi. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. in 3. odstavka 286. člena ZPP, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj pri odločanju, ni upoštevalo in presojalo dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2000. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati zgoraj navedene napotke in o zadevi ponovno odločiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (1. odstavek 165. člena ZPP).