Jedro

Na podlagi izvedenega dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 dejansko ni bila zmožna opravljati dela in bi ji moral biti že tedaj priznan bolniški stalež za polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 4. 4. 2014 in št. ... z dne 3. 3. 2014 in ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi za preostale 4 ure dnevno zaradi bolezni v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ne pojasni, zakaj je izpoved osebne zdravnice na obravnavi 8. 5. 2016 štelo za prepričljivo. Sodišče prve stopnje pa prav tako ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, da presodi, kdo je pristojen za odločanje o bolniškem staležu za obdobje od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 za preostale 4 ure, prav tako pa tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji po 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju POZZ) za priznanje bolniškega staleža za nazaj. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da je bila tožnica v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 začasno nezmožna za delo tudi za preostale 4 ure dnevno zaradi bolezni, je povzročilo, da za isto obdobje sedaj obstajata dve različni odločbi, kar pa ni v skladu z načelom pravne varnosti, saj se s tem krši prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zavreči. Meni tudi, da takšna odločitev sodišča ne zagotavlja enakega varstva pravic po 22. členu in enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Poudarja, da je bila tožnica po dokončni in pravnomočni odločbi z dne 19. 2. 2014 v obdobju od 18. 1. 2014 do 24. 2. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela, od 25. 2. 2014 dalje pa zmožna za delo. Tožnica zoper citirano dokončno odločbo ni uveljavljala sodnega varstva, niti ni vložila predloga za obnovo postopka glede na spremembe v njenem zdravstvenem stanju. Poudarja, da so tožnico kot stranko upravnega postopka vezale tudi upravno pravne dolžnosti in pravočasno uveljavljanje pravnih sredstev pri pristojnih organih, ne pa pri svoji osebni zdravnici. Poleg tega pa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) sploh ne pozna kombiniranega vzroka bolniškega staleža. Iz navedenega razloga so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za poseg v pravnomočnost in da se začasna nezmožnost za delo nanaša na drugo bolezen oziroma na drugo zdravstveno stanje, saj je to drugo zdravstveno stanje obstojalo že 19. 2. 2014, ko je o njem odločala zdravstvena komisija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo in sklepom opr. št. IX Ps 933/2014 z dne 28. 8. 2015. S sodbo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 4. 4. 2014 in z dne 3. 3. 2014 ter se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 zavrnilo. S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva, da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času dne 3. 12. 2013 in dne 4. 12. 2013 zavrglo.

S sklepom opr. št. Psp 104/2016 z dne 12. 5. 2016 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Poudarilo je, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 29. 1. 2014 odločil, da je tožnica od 18. 1. 2014 do 24. 2. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela, od 25. 2. 2014 dalje pa je zmožna za delo. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da gre pri tožnici za stanje po poškodbi leve rame septembra 2012 in levostransko cervikobrahialgijo. MMG ni pokazal prizadetosti spodnjega motoričnega nevrona ali vratnih korenin. Ponovno bo opravila FTH, to je fizioterapijo, na katero je naročena 11. 2. 2014, nato se skrajšan delovni čas zaključi. Že po izdani odločbi z dne 29. 1. 2014 pa se je tožnica dne 13. 2. 2014 zglasila pri osebni zdravnici zaradi bolečin v zgornjem delu trebuha in torej zaradi drugih zdravstvenih težav, kot je bil razlog že odobrenega bolniškega staleža za 4 ure od 18. 1. 2014 do 24. 2. 2014. Tako, da ne gre za isto diagnozo in zato tudi o poslabšanju zaradi istega obolenja, ni mogoče govoriti in za odločanje o bolniškem staležu za obdobje od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 ni podlage v 244. členu POZZ, pač pa v 232. členu Pravil, ne glede na to, da je imela tožnica za obdobje od 18. 1. 2014 do 24. 2. 2014 že odobren bolniški stalež po 4 ure dnevno. Še vedno je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža za poln delovni čas na dan 13. 2. 2014 oziroma za preostale 4 ure za celotno obdobje od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da dokazno oceni vse izvedene dokaze, zlasti izpoved osebne zdravnice in presodi utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka o bolniškem staležu za čas od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014. 5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 4. 2014, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 3. 3. 2014. S slednjo je odločil, da začasna nezmožnost za delo v polnem delovnem času v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 ni utemeljena. V obravnavanem primeru je sporna začasna nezmožnost za delo za čas od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 za preostale 4 ure dnevno.

7. Po dodatno izvedenih dokazih v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje takšni odločbi odpravilo, ker je štelo, da sta nepravilni in nezakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi v ponovljenem postopku izvedenega dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 dejansko ni bila zmožna opravljati dela in bi ji moral biti že tedaj priznan bolniški stalež za polni delovni čas. Tožnica, ki je zaradi poškodbe izven dela že imela odobren bolniški stalež za 4 ure dnevno, se je dne 13. 2. 2014 zglasila pri osebni zdravnici zaradi slabosti, bruhanja in bolečin v želodcu, torej zaradi drugih zdravstvenih težav. Res tožničina osebna zdravnica v zvezi s tem obolenjem začasne nezmožnosti 13. 2. 2014, ko je ugotovila takšno stanje, začasne nezmožnosti ni odobrila, pač pa je predlog imenovanemu zdravniku za odobritev bolniškega staleža vložila šele 25. 2. 2014. Osebna zdravnica je izpovedala, da tožnica dne 13. 2. 2014 ni bila zmožna za delo poln delovni čas. Kljub temu pa ji začasne nezmožnosti ni odobrila, ker je tožnica tedaj že imela odobreno začasno nezmožnost za 4 ure dnevno in je menila, da ne sme odpreti staleža, tudi če bi šlo za novo diagnozo. To so prepričljivi razlogi, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje in ne drži, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je izpoved osebne zdravnice prepričljiva. Prepričljivost izpovedi tožničine osebne zdravnice, da dne 13. 2. 2014 ni bila zmožna za delo polni delovni čas pa potrjujejo nadaljnje začasne nezmožnosti za delo, ugotovljene s strani toženca zaradi istih zdravstvenih težav. Ne glede na to, da je osebna zdravnica predlog za odobritev začasne nezmožnosti za delo vložila šele 25. 2. 2014 pa tudi ne gre za vprašanje začasne nezmožnosti za nazaj. Glede na tako začet postopek in ker je toženec oziroma imenovani zdravnik o predlogu osebne zdravnice odločil s prvostopno odločbo z dne 3. 3. 2014, v pritožbenem postopku pa še zdravstvena komisija z odločbo z dne 4. 4. 2014, ki jo tožnica izpodbija s tožbo, ob izpolnjenih pogojih določenih v 63. členu ZDSS-1, ni nobene podlage za zavrženje tožbe, za kar se zavzema pritožba.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago upoštevalo določbo 232. člena POZZ, ki določa, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Na tej pravni podlagi in izpovedi osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica za preostale 4 ure začasno ni zmožna za delo za obdobje od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014, razlog začasne nezmožnosti za delo pa je bolezen. Ne glede na to, da je tožnica za preostale 4 ure dnevno na podlagi odločbe z dne 29. 1. 2014 in z dne 19. 2. 2014 že imela odobren bolniški stalež zaradi poškodbe izven dela, ni nobene podlage za drugačno odločitev, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Za drugačen zaključek ni podlage niti ob dejstvu, da je razlog obravnavane začasne nezmožnosti bolezen, ne glede na to, da zakon ne pozna kombiniranega vzroka. V obravnavanem primeru tudi ne gre za poseg v pravnomočno odločitev in za ponovno odločitev o isti zadevi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v obravnavanem primeru ne gre za enako dejansko stanje kot v zadevi VIII Ips 256/2011 z dne 5. 6. 2012, na katero se pritožba ponovno neutemeljeno sklicuje. Tožnici, ki se je dne 13. 2. 2014 zaradi drugih zdravstvenih težav zglasila pri osebni zdravnici, ni mogoče očitati, da ni poskrbela za svoje pravice.

10. Glede na vse navedeno in ker v obravnavanem primeru tudi ni mogoče ugotoviti kršitev določb Ustave RS, ki jih vzpostavlja pritožba, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.