Jedro

Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ.

Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 19. 6. 2013 in sklep št. ... z dne 4. 10. 2012 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine. Menilo je, da je v danem primeru bilo o pravici tožnice do vdovske pokojnine že odločeno in je bila njena zahteva zavrnjena ter je toženka ravnala pravilno, ko je njeno novo zahtevo na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgla, saj se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se tožbeni zahtevek upira nista spremenila.

V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je skupaj s svojimi otroci pridobila pravico do družinske pokojnine po zakoncu A.A., umrlemu 17. 11. 1979 z odločbo z dne 13. 7. 1981, s pravico do vdovske pokojnine od 18. 11. 1979 dalje. Ta pravica je njej in njenemu otroku B.B. prenehala 31. 8. 1994, ko je otrok zaključil redno šolanje. Zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini ni mogla pravočasno dostaviti potrebne dokumentacije za nadaljevanje uživanja pravice do vdovske pokojnine oz. medicinsko dokumentacijo, ker je hudo zbolela, od tega je delovno nezmožna, prav tako ni mogla dostaviti potrdila o nadaljevanju rednega šolanja za otroka. V letu 2004 vložena zahtevka za nadaljevanje uživanja pravice do vdovske pokojnine je bila z odločbo toženke z dne 4. 5. 2005 zavrnjena. V letu 2012 je ponovno vložila zahtevo, saj je v uporabi socialni sporazum med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter je izpolnila pogoje starosti, med uživanjem pravice do družinske pokojnine je hudo zbolela in v začetku devetdesetih postala nezmožna za delo. Po končanju šolanja zadnjega otroka je dopolnila 45 let in ima ponovno pravico po dopolnjenem 48 oz. 53 letu do družinske oz. vdovske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožnica uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v pritožbi ne pojasni tega razloga, tako da sodišče izven uradnega preizkusa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, preizkusa pritožbenih navedb v tej smeri ni moglo opraviti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnica zoper sklep Območne enote C., št. ... z dne 4. 10. 2012. S citiranim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva vdove D.D., rojene 24. 9. 1994 za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrže. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je dobila skupaj s svojimi otroci pravico do družinske pokojnine po zakoncu, umrlemu 17. 11. 1979 z odločbo z dne 13. 7. 1981 od 18. 11. 1979 dalje. Ta pravica je njej in njenemu otroku B.B. prenehala 31. 8. 1994. Tožnica je pri toženki vložila zahtevo za priznanje vdovske pokojnine, ki pa ji je toženka z odločbo z dne 4. 1. 2005 v zvezi z odločbo z dne 25. 2. 2005 zavrnilo. Obe odločbi sta bili predmet presoje v sodnem postopku in sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 859/2005 z dne 13. 6. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita obe odločbi in da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine od 10. 6. 2004 dalje.

Tožnica je nato dne 25. 5. 2012 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 10. 2012 zahtevo zavrgla na podlagi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Na podlagi citiranega določila organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je toženka štela, da se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Pred tem pa je bila o tej zadevi že izdana zavrnila odločba.

Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki izpodbijane sodbe. Ker je bila tožničina zahtevka za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena, se presoja le, ali sta se spremenilo bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tako je potrebno kot pravno podlago v predmetni zadevi še vedno upoštevati 72. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami in dopolnitvami).

Glede zatrjevanja tožnice v pritožbi, da je v 90. letih postala nezmožna za delo, pritožbeno sodišče sledi navedbam v dokončni odločbi tožene stranke, da je iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine z dne 30. 7. 2012 pritožnica na vprašanje ali je nezmožna za delo navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podano. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo, med trajanjem uživanja družinske pokojnine.

Iz navedenih razlogov tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine in je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 pravilno.

V kolikor pritožnica meni, da je postala med uživanjem družinske pokojnine nezmožna za delo in je takšna nezmožnost od takrat dalje ves čas podana, lahko z ustrezno medicinsko dokumentacijo, ki potrjuje njene navedbe, vloži nov zahtevek za priznanje vdovske pokojnine, kjer bo o njeni nezmožnosti za delo in pravici do družinske pokojnine ponovno presojala tožena stranka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.