Jedro

Vse pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s toženo stranko za različno delo, so bile sklenjene zakonito za določen čas, saj je zanje obstajal dejanski, zakonsko določen razlog po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg dela). Ker je tožena stranka s tožnikom zakonito sklenila delovno razmerje za določen čas po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg dela) in trajanje ni bilo v nasprotju s 53. členom ZDR, tožnikov tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za nedoločen čas ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 11. 2012 in mu še vedno traja ter da se ugotovi, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas. V nadaljevanju je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in mu za čas od 1. 12. 2012 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače kot če bi delal, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen zaradi začasno povečanega obsega del na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“, potem ko je kot sestavni del skupine Telekom tožena stranka zmagala na javnem razpisu za izvedbo A. projektov in se odločila, da bo za večino gradbenih del zaposlila lastne kapacitete. Tožena stranka je v septembru zaposlila več strojnikov, med drugim tudi tožnika, ki je na delovne mestu „voznik strojnik, šifra ...“ pri tem je tožnik opravljal delo na frezi in bagerju pri izkopu in zasipu jaškov. Tožena stranka je novembra 2010 končala gradbena dela na projektu B., pojavila se je potreba po delih na Dolenjskem in na projektu C. in na nekaterih drugih, začasnih projektih, kjer so se opravljala pretežno monterska vzdrževalna dela. Priča D.D. je izpovedal, da je tožnik opravljal povsem enako delo. Tožnik je na zaslišanju 29. 8. 2013 tudi izpovedal, da je tako po zaposlitvi na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“, kot na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ opravljal enaka dela. Pri toženi stranki so imeli izobraževanje, vendar si takrat tožnik ni pridobil ustreznih znanj za spajanje kablov, vpihovanja optičnih kablov in spajanja optičnih kablov ter zaključevanje kablov v omaricah. Nasprotujoče so si izpovedbe zaslišanih prič, da naj bi bilo delovno mesto pomočnika monterja zahtevnejše, čeprav je nižje vrednoteno. Delo po prvih pogodbah o zaposlitvi se je izvrševalo z istimi frezami kot po drugi pogodbi. Tudi teren ni bil vedno enak in je bilo nekje lažje prekopati in opraviti delo, nekje pa zelo težko zaradi kamenja in trdote tal. Sodišče se v zvezi z vsebino opravljenih del tožnika sklicuje na izpovedbo priče E.E., ki je sicer podrobno opisal, kaj naj bi počel delavec na prvem in drugem delovnem mestu, kar pa še ne pomeni, da je tožnik ta dela dejansko opravljal. Priča F.F. je izpovedal le, kakšna dela in naloge je tožnik opravljal na projektu na Dolenjskem, iz izpovedbe pa ni mogoče razbrati, ali je delo opravljal tudi na projektu G.. V predmetni zadevi ni pomembno ali je šlo za delo voznika strojnika, ali za delo pomočnika monterja kabelskega omrežja. Tožnik je prepričan, da je ves čas opravljal dela voznika strojnika. Po mnenju tožnika ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, v delu ko sodišče ugotavlja, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, potem, ko je zavrnil delo v Nemčiji. Tožnik je pojasnil, da je bil kasneje pripravljen sprejeti delo v tujini. Tožnik je sklenil dne 1. 7. 2010 pogodbo o zaposlitvi za določen čas, z možnostjo napotitve v tujino in kasnejše štiri takšne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Razlog začasno povečanega obsega dela po prepričanju tožnika ni obstajal niti ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi s strani tožene stranke je bilo pojasnjeno, da so nabavili več strojev, zaradi česar je bila potreba za to delo na strojih takšna, da se zaposli večje število ljudi. Ker je tožena stranka s tožnikom sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas v obdobju od 15. 9. 2009 do 31. 11. 2010 zaradi začasno povečanega obsega dela, že ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je vedela, da gre za izvedbo projektnega dela, ki bo trajalo 18 mesecev, so zato navedene pogodbe sklenjene v nasprotju z določbami ZDR, saj razlog začasno povečanega obsega takrat ni obstajal. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede bistvenih kršitev pravil postopka tožena stranka navaja, da po 213. členu ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih odloča sodišče. Sodišče je natančno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbam prič in njihovim izjavam glede opravljanja dela tožnika. Ker tožnik sodišča do konca glavne obravnave ni opozoril na morebitne dokaze, za katere je menil, da so bili spregledani in sodišče pred zaključkom dokaznega postopka ni opozoril, da posamezni dokazi v predmetni zadevi še niso bili izvedeni, teh kršitev več ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Navedba tožnika, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik opravljal različna dela na vseh različnih delovnih mestih „voznik strojnik, šifra ...“ in „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ so nepravilne. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal različna dela na dveh različnih delovnih mestih, za kateri je imel sklenjene tudi različne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je utemeljeno verjelo izpovedbam prič ter sledilo njihovim izjavam, ker so bile te enake in medsebojno skladne. Vse priče so namreč izpovedale podobno, torej da je tožnik opravljal delo, za katero je tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi in ni opravljal enakega dela ves čas trajanja (različnih) pogodb o zaposlitvi. Izjave in opisi prič so bili med seboj skladni in si niso nasprotovali. Tožnik se napačno sklicuje na izpovedbo D.D., ki je povedal tudi, da je tožnik opravljal na prvem projektu delo na frezi in bagru, na drugem projektu pa je opravljal dela kot so polaganje cevi, branje načrtov in spajalne cevi, ter da so se dela prilagajala glede na potrebe delovnega procesa. Priča D.D. je tudi izpovedal, da je tožnik pri njem opravljal dela, kot so branje načrtov, polaganje in spajanje cevi, tako da tožnik z izjavami nasprotuje sam sebi. Ne drži trditev, da je sodišče napačno interpretiralo izpovedbo priče E.E., saj je ta natančno opredelil vrsto del, ki so spadala v okvir tožnikovega delovnega mesta. Iz njegovega pričanja izhaja, da je tožnik delal najprej na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“, kjer je opravljal delo izključno na stroju, na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ pa je opravljal predvsem druga dela, kot so polaganje kablov in njihovo spajanje, polaganje cevi, polaganje ščitnikov, zasip in drugo. Tožnik v pritožbi tudi nasprotuje oziroma prihaja sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da je na delovnem mestu strojnik opravljal dela s frezo (ki cev sama polaga v jarek, ko pa cevi zmanjka jo je potrebno spojiti) in da se je delo po drugi pogodbi o zaposlitvi opravljalo z isto frezo (čemur toženec ne nasprotuje) ter da je tožnik pri svojem delu po drugi pogodbi o zaposlitvi nadziral podizvajalce in bil prisoten pri vseh korakih delovnega procesa. To stališče nasprotuje njegovim trditvam, saj je vseskozi trdil, da je tako na prvem, kot na drugem delovnem mestu delal s frezo in polagal cev v jarek, drugega dela pa ni opravljal. Iz njegovih navedb pa očitno izhaja, da je na drugem delovnem mestu opravljal drugačno delo s tem, ko je nadziral dela podizvajalcev. Enako je v svojem pričevanju navedel tudi direktor tožene stranke H.H., ki je povedal, da je tožnik vodil kontrolo nad podizvajalci, ker je bil zato usposobljen in je na drugem delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ šlo za bistveno težje načrte, za katere je bilo potrebno imeti strokovno podlago, ki jo je tožnik imel. Tožnik je izpovedal tudi, da je podjetje organiziralo izobraževanja, in sicer pozimi skupinska, ki se ga udeležijo vse skupine, poleg tega pa potekajo izobraževanja tudi ob samem delovnem procesu. Prav tako je neutemeljena oziroma iz konteksta vzeta navedba tožnika, da 1. člen vseh pogodb o zaposlitvi določa, da se pogodbe sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela na področju gradnje in vzdrževanje TK kabelskih omrežij, ter da to pomeni, da je šlo v vseh pogodbah o zaposlitvi dejansko za opravljanje enakega dela, saj naj bi že pri prvi pogodbi o zaposlitvi le-to sklenil tudi za vzdrževalna dela. Do povečanega obsega dela pri toženi stranki je prišlo zaradi pridobitve projekta A.. V okviru projekta G. je obstajala potreba po zaposlitvi tožnika tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj projekt še ni bil zaključen, tožena stranka je s tožnikom sklenila še dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je istočasno začela s projektom C., pri katerem so se izvajala predvsem monterska dela, hkrati pa so potekali še nekateri stranski projekti, zaradi česar se je pojavila potreba po delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“. Tožena stranka je bila z dotedanjim delom tožnika zadovoljna, prav tako pa se je tožnik pri svojem prejšnjem delu seznanil z novim delom (čeprav ne gre za isto delo), saj delo poteka v skupinah. Ne drži tudi tožnikova navedba, da ker je sklenil pogodbe tudi za delo v tujini, je ta potreba za delo v tujini trajna in se šteje, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delodajalec lahko z delavcem v pogodbi o zaposlitvi določi tudi možnost opravljanja dela v tujini, kot sta v konkretnem primeru sklenila tudi tožnik in tožena stranka in to določila v 4. členu pogodbe o zaposlitvi. Zaposleni, med njimi tudi tožnik, so bili obveščeni, da na območju Republike Slovenije tožena stranka ne bo imela več začasno povečanega obsega dela in potreb po delu na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“, da pa bo v tem primeru potrebe po delu na območju Republike Nemčije tožena stranka ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bodo opredeljene možnosti napotitve na delo. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo, a se tožnik z napotitvijo v tujino ni strinjal in je od tožene stranke pisno terjal, naj ga na delo v tujino ne razporeja več. Zaradi navedenega je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, torej povsem zakonito. Tožnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri toženi stranki od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi pa do prenehanja delovnega razmerja v obdobju od 15. 9. 2010 do 30. 11. 2012, več kot tri leta opravljal isto delo, zaradi česar se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Njegova navedba ni pravilna, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik opravljal dve različni deli in sicer najprej na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“ in nato delo na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih odloča sodišče. Kot navedeno, sodišče tako ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč tiste, za katere meni, da so potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je natančno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbam prič in njihovim izjavam glede opravljanja dela tožnika. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi navaja, da 286.b člen ZPP tudi določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Konec glavne obravnave je torej procesni trenutek, ko je stranki jasno, da sodišče ne bo izvedlo nobenih drugih dokazov, zato imajo v tem trenutku možnost in dolžnost opozoriti sodišče, da posamezni dokazi niso bili izvedeni in da o njih tudi ni bil izdan dokazni sklep. Ker tožnik sodišča ni opozoril na morebitne dokaze, za katere je menil, da so bili spregledani in sodišče pred zaključkom dokaznega postopka ni opozoril, da posamezni dokazi v predmetni zadevi še niso bili izvedeni, teh kršitev več ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Tožnik v pritožbi tudi ne zatrjuje, da kršitev brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke H.H. ter prič I.I., E.E., D.D. in F.F. ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja neutemeljen. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“ in sicer skupaj tri pogodbe v skupnem trajanju od 5. 9. 2009 do 31. 11. 2010 in tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ v trajanju od 1. 12. 2010 do 30. 11. 2012. Tožniku je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 30. 11. 2012 s potekom časa zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, pri čemer so pogodbe o zaposlitvi navajale, da gre za začasno povečanje dela na področju gradnje, vzdrževanja TK kabelskih omrežij. Tožnik v postopku zatrjuje, da je ves čas več kot tri leta delal isto delo, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 53. člena ZDR, tako, da se mu je delovno razmerje transformiralo v nedoločen čas.

Delovno razmerje se na podlagi 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) sklepa načeloma za nedoločen čas, če ni z zakonom drugače določeno, pri čemer 2. odstavek 10. člena ZDR določa, da če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. ZDR v 52. členu ureja pogodbo o zaposlitvi za določen čas in našteva razloge sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, med drugim tudi začasno povečan obseg dela, pri čemer 54. člen ZDR določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v 53. členu tudi določa, da se pogodbo o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi v primerih, navedenih v 1. odstavku 52. člena ZDR, 2. odstavek 53. člena ZDR pa tudi določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR. Razlika med razlogom začasno povečanega obsega dela (3. alinea) in projektnim delom (10. alinea) je le v času trajanja projektnega dela, kjer se lahko delo sklene za obdobje, ki je daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta.

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je tožnik delal pri toženi stranki enako delo, saj so priče smiselno enako izpovedale, da je tožnik delal v skladu s podpisanimi pogodbami o zaposlitvi, in sicer prve tri pogodbe je delal na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“ in po drugih treh pogodbah „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“. Dejstvo, da je tožnik delal sicer na različnih projektih A., še ne pomeni, da je delal isto delo, kot to navaja tožnik med postopkom in v pritožbi. Tako je prve tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenil za delovno mesto „voznik strojnik, šifra ...“ in sicer za čas od 15. 9. 2009 do vključno 14. 3. 2010 zaradi začasno povečanega dela, po drugi pogodbi o zaposlitvi za čas od 15. 3. 2010 do 30. 6. 2010 ter po tretji pogodbi za čas od 1. 7. 2010 do vključno 30. 11. 2010. Po naslednjih treh pogodbah o zaposlitvi za določen čas je delal kot „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja, šifra ...“ za določen čas od 1. 12. 2010 do 31. 5. 2011, po drugi pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2011 do 31. 5. 2012 ter po tretji pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2012 do vključno 30. 11. 2012. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišče prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal različna dela na dveh različnih delovnih mestih, za kateri je imel sklenjene tudi različne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik je bil prvotno zaposlen na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“, ker je opravljal samo strojna dela, upravljal je frezo in bager. Na drugem projektu, kjer je bila sklenjena s tožnikom pogodba za delovno mesto „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“, pa je opravljal monterska dela, kot je polaganje kablov, spajanje cevi in ostalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile izpovedbe prič smiselno enake in medsebojno skladne. Vse priče so izpovedale podobno, da je tožnik opravljal delo, za katero je tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi in ni opravljal enakega dela ves čas trajanja različnih pogodb o zaposlitvi.

Tožnik se zmotno sklicuje na izpovedbe D.D., pri čemer je njegova izpovedba tudi iztrgana iz konteksta. Priča je res na naroku sicer izpovedal, da je tožnik opravljal delo strojnika na obeh delovnih mestih, a je v nadaljevanju svojega pričevanja pojasnil tudi, da je tožnik opravljal na prvem projektu delo na frezi in bagru, na drugem projektu pa je opravljal dela, kot so polaganje cevi, branje načrtov in spajalne cevi ter da so se dela prilagajala glede na potrebe delovnega procesa. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je sodišče napačno interpretiralo izpovedbe priče E.E., saj je le-ta natančno opredelil vrsto del, ki so spadala v okvir tožnikovega delovnega mesta. Iz njegovega pričanja izhaja, da je tožnik delal najprej na delovnem mestu „voznik strojnik, šifra ...“ opravljal delo izključno na stroju, na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ pa je opravljal predvsem druga dela, kot so polaganje kablov in njihovo spajanje, polaganje cevi, polaganje ščitnikov, zasip in drugo. To izhaja tudi iz dnevnih poročil (konkretno poročilo npr. z dne 10. 5. 2011), ki jih je napisal sam tožnik. Priča je izpovedal tudi, da je tožnika videl opravljati dela spajanja in polaganja cevi.

Tožnik v pritožbi tudi nasprotuje oziroma prihaja sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da je na delovnem mestu strojnik opravljal dela s frezo (ki cev sama polaga v jarek, ko pa cevi zmanjka, jo je potrebno spojiti) in da se je delo po drugi pogodbi o zaposlitvi opravljalo z isto frezo (čemur toženec v odgovoru na pritožbo niti ne nasprotuje) ter da je tožnik pri svojem delu po drugi pogodbi o zaposlitvi nadziral podizvajalce in bil prisoten pri vseh korakih delovnega procesa. To stališče pa v bistvu nasprotuje njegovim siceršnjim trditvam v postopku, saj je tožnik vseskozi trdil, da je tako na prvem kot na drugem delovnem mestu delal s frezo in polagal cev v jarek, drugega dela pa ni opravljal. Iz njegovih navedb pa očitno izhaja, da je na drugem delovnem mestu opravljal drugačno delo s tem, ko je nadziral dela podizvajalcev. Enako je v svojem pričevanju pojasnil tudi direktor tožene stranke H.H., ki je izpovedal, da je tožnik vodil kontrolo nad podizvajalci, ker je bil za to delo usposobljen in je na drugem delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ šlo za bistveno težje načrte, za katere je bilo potrebno imeti strokovno znanje, ki jo je tožnik imel oziroma ga je pridobil pri delu.

Priče in direktor so tudi jasno izpovedale, da se permanentno izobraževanje opravlja tako na samem terenu, kot na posebej organiziranih izobraževanjih, kot je to med ostalimi pojasnil tudi E.E.. Izobraževanja pri toženi stranki so potekala v J., pod vodstvom inštruktorja ali izkušenejših delavcev, udeležil pa se jih je tudi tožnik. Tudi I.I. je izpovedal, da se je tožnik usposabljanja zagotovo udeležil. Osebno tožnik je izpovedal tudi, da je podjetje organiziralo izobraževanja, in sicer pozimi skupinska, ki se ga udeležijo vse skupine, poleg tega pa potekajo izobraževanja tudi ob samem delovnem procesu. Tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je najprej sklenil pogodbo o zaposlitvi (15. 11. 2010) in šele februarja opravil izobraževanje za to delovno mesto. Direktor H.H. je kot že navedeno pojasnil, da se je tožnik usposabljal (poleg organiziranega izobraževanja) tudi pri delu samem, torej vsak dan sproti, s strani bolj izkušenih delavcev in vodij. Organizirana izobraževanja pa so se izvedla nekajkrat na leto za vse ekipe oziroma skupine in so potekale za vse delavce hkrati. Zato ni mogoče zaključiti, da tožnik za delovno mesto ni bil usposobljen, saj je potrebno znanje pridobil od nadrejenih oziroma od bolj izkušenih sodelavcev, kar je bila tedanja praksa v podjetju.

Tožnik si zmotno razlaga določila 1. člena vseh pogodb o zaposlitvi, ki določajo, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela na področju gradnje in vzdrževanje TK kabelskih omrežij ter da to pomeni, da je šlo v vseh pogodbah o zaposlitvi dejansko za opravljanje enakega dela, saj naj bi že pri prvi pogodbi o zaposlitvi le to sklenil tudi za vzdrževalna dela. Res je, da 1. člen pogodbe o zaposlitvi navaja, da se pogodba sklepa zaradi začasno povečanega obsega dela na področju gradnje vzdrževanja TK kabelskih omrežij, vendar je potrebno upoštevati tudi, da je v prvem členu jasno določeno, da gre za delovno mesto „voznik strojnik, šifra ...“ in v drugih pogodbah „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“. Sicer pa je pogodbo potrebno šteti za celoto, pri čemer 2. člen pogodbe o zaposlitvi jasno določa, delo in sicer za delovno mesto „voznik strojnik, šifra ...“ so v pogodbi navedena dela, ki jih mora delavec opravljati: - vožnja vozil, - upravljanje gradbene mehanizacije, - preventivno vzdrževanje vozil in vodenje evidenc.

Za delovno mesto „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“ pa je navedeno, da so dela, ki jih mora delavec opravljati: - opravljanje enostavnih vzdrževalnih in montažnih del na TK omrežju in - urejanje delovnega okolja.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do povečanega obsega dela zaradi pridobitve projekta A.. V okviru projekta G. je tako obstajala potreba po zaposlitvi tožnika tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj projekt še ni bil zaključen, tožena stranka je s tožnikom sklenila še dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je istočasno začela s projektom C., pri katerem so se izvajala predvsem monterska dela, hkrati pa so potekali še nekateri stranski projekti, zaradi česar se je pojavila potreba po delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da ker je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi tudi za delo v tujini, je ta potreba za delo v tujini trajna in se šteje, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodbe v 4. členu namreč določajo, da se delo opravlja naprimer na lokaciji K., L., M., pri čemer 2. odstavek določa, da se delavec zavezuje na poziv delodajalca opravljati delo tudi v tujini. V tem primeru pa bosta pogodbeni stranki v skladu s 212. členom ZDR sklenili posebno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da tožnik ni želel podpisati pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, pri čemer pa ZDR posebej ureja pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini in gre za začasno napotitev na delo v tujini. Zgolj navedba v pogodbi o možnosti dela v tujini pa še ne pomeni, da je ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi dejansko tudi obstaja potreba po delu v tujini. Gre za dodatno možnost (tako delavca kot delodajalca), da lahko delodajalec v primeru, ko delavcu iz različnih razlogov dela doma ne more zagotoviti, le tega napoti na delo v tujino. Zaposleni, med njimi tudi tožnik, so bili obveščeni, da na območju Republike Slovenije tožena stranka ne bo imela več začasno povečanega obsega dela in potreb po delu na delovnem mestu „pomočnik monterja TK kabelskega omrežja I, šifra ...“, da pa bo v tem primeru potreb po delu na območju Republike Nemčije tožena stranka ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bodo opredeljene možnosti napotitve na delo. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo, a se tožnik z napotitvijo v tujino ni strinjal in je od tožene stranke pisno terjal, naj ga na delo v tujino ne razporeja več.

Tako se ni mogoče strinjati s tožnikom, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pri toženi stranki od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi pa do prenehanja delovnega razmerja v obdobju od 15. 9. 2010 do 30. 11. 2012 preteklo več kot tri leta, ko je opravljal isto delo, zaradi česar se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako so bile vse pogodbe o zaposlitvi za različno delo sklenjene zakonito za določen čas, saj je zanje obstajal dejanski, zakonsko določen razlog po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg dela). Ker je tožena stranka s tožnikom zakonito sklenila delovno razmerje za določen čas po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg dela) in trajanje ni bilo v nasprotju s 53. členom ZDR, je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja za nedoločen čas.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).