Jedro

Nepredložitev dokaza, za katerega se stranka ne le da ni zavezala, temveč je celo predlagala, da ga pridobi sodišče, ne more imeti za stranko stroškovnih posledic, ker se narok brez dokaza ni mogel opraviti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v izreku o stroških (točka 4 izreka), tako da se zavrne zahtevek tožnice za povrnitev pravdnih stroškov. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (točka 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in mladoletna otroka dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici. Tožencu pa je naložilo, naj za vsakega od njiju od 16. 3. 2000 dalje plačuje mesečno po 25.000,00 SIT preživnine do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Od prve valorizacije preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač pa valorizirano preživnino po vsakokratnem sklepu Vlade RS in obvestilih CSD. Do pravnomočnosti zapadle obroke je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je tožencu še naložilo, naj tožnici povrne pravdne stroške v znesku 14.858,00 SIT. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem mu je naloženo plačevanje preživnine, in zoper odločbo o stroških pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in samo določi višino preživnine ter zavrne zahtevek tožnice za plačilo sodnih stroškov. Navaja, da je preživnina, ki jo je določilo sodišče, previsoka. Toženec šteje, da so bile potrebe otrok pravilno ugotovljene, napačno pa je sodišče štelo, da so možnosti obeh staršev približno izenačene. Ugotovilo je le njune dohodke. Pravilno je sicer upoštevalo, da toženec plačuje obroke posojila v višini 33.000,00 SIT. Opozoriti pa je treba, da se je toženec moral izseliti iz zadnjega skupnega prebivališča in se je začasno preselil k svojim staršem, katerim bo moral plačevati stroške. Kot odrasel človek ne bo vedno mogel ostati pri njih, temveč bo moral najeti ali kupiti stanovanje. Zato so njegove možnosti prispevati k preživljanju otrok bistveno manjše od tožničinih. Kredit, čeprav je šlo za vlaganje v hišo tožničinih staršev, bremeni le njega. Vse premično premoženje je ostalo v stanovanju v korist otrok in tožnice. Tudi otroci, katerih starši se razvežejo, se morajo prilagoditi spremenjenim razmeram in ustrezno zmanjšati svoje potrebe. Zgolj matematični izračun, da oba zakonca z določeno preživnino prispevata za vsakega od otrok po 25.000,00 SIT, še ne dokazuje, da je breme preživljanja resnično enakomerno porazdeljeno med starše. Po plačilu kredita bi tožencu za njegove potrebe ostalo le 70.000,00 SIT, kar bi pomenilo, da je za njegovo preživljanje potrebno le 20.000,00 SIT več kot za vsakega od otrok. Možno je, da so potrebe starejšega R. 50.000,00 SIT, ne pa potrebe mlajše M., ki je še v osnovni šoli. Materialnih stroškov, to je, kar dobiva toženec za hrano in vožnjo, tudi ni mogoče šteti med osebne dohodke. Nadalje toženec glede naložene mu povrnitve stroškov navaja, da je sodišče napačno štelo, da so stroški nastali po njegovi krivdi, ker kljub pozivu sodišča ni predložil podatkov o plači. Sodišče bi poizvedbe moralo opraviti samo. Stroške je napačno odmerilo tudi po višini. Pritožba je delno utemeljena. O preživnini Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), in je naložilo tožencu v plačevanje primeren znesek preživnine za oba otroka. Na podlagi določbe 79. člena Zakona o zakonski zvezi in zakonskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Potrebe vsakega od otrok v mesečnem znesku 50.000,00 SIT je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Kolikor toženec v pritožbi meni, da so Rokove potrebe morda res takšne, ne pa tudi Majine, sodišče druge stopnje poudarja, da ni navedel nobenih novih dejstev ne predlagal dokazov, ki bi lahko zbudili dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Zavrniti je treba tudi pritožbeno mnenje, da se morajo otroci prilagoditi spremenjenim razmeram in ustrezno zmanjšati svoje potrebe, če se njihovi starši razvežejo. Namen preživnine je, da se, kolikor je to mogoče, položaj otrok zaradi razveze njihovih staršev ne poslabša in se ohrani standard, ki so ga uživali dotlej. Seveda pa mora sodišče na drugi strani upoštevati tudi možnosti vsakega od staršev, da prispeva k preživljanju otrok glede na svoje dohodke in potrebe za lastno preživljanje, ki pa imajo prednost pred potrebami otrok le, kolikor so nujne. Pri presoji toženčevih možnosti sodišče prve stopnje sicer ni upoštevalo prispevka za stroške stanovanja, ki naj bi ga plačeval svojim staršem, h katerim se je preselil. Vendar je na drugi strani zmotno upoštevalo, da odplačuje kredit v mesečnem znesku 33.000,00 SIT. S pridobitvijo kredita so se tožnikova sredstva povečala, kolikor pa jih je vlagal v skupno premoženje ali posebno premoženje tožnice, je to stvar razmerja med njima in je brez pomena pri določitvi preživnine za otroke. Enako velja tudi za premično premoženja, ki naj bi ga pustil v stanovanju, ko se je odselil. Upoštevani znesek 33.000,00 SIT pa nedvomno presega del stanovanjskih stroškov, ki bi padel nanj. Medtem sploh ni mogoče upoštevati navedb, da se bo moral toženec preseliti v najeto stanovanje ali si stanovanje kupiti. Sodišče namreč odloča glede na dejstva, ki obstajajo v trenutku zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (časovne meje pravnomočnosti), toženec pa je sam navedel, da se je odselil k svojim staršem. Sodišče druge stopnje tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo kot toženčev dohodek tudi njegove prejemke za hrano in vožnjo. Na naroku za glavno obravnavo je, ko mu je bila predočena plačilna lista, sam izpovedal, da predstavlja njegovo plačo seštevek obeh postavk in da dobi ob odbitku kredita mesečno približno 120.000,00 SIT, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. V pritožbi tudi navaja, da bi mu po plačilu kredita in preživnin v znesku 50.000,00 SIT ostalo še 70.000,00 SIT za lastne potrebe, kar prav tako kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo znesek njegove plače v višini 153.000,00 SIT. Tudi navedba, da ostane tožencu za lastno preživljanje le 20.000,00 SIT več kot pa znašajo potrebe vsakega od otrok, sama po sebi ne pomeni, da toženčeva sredstva niso zadostna za njegovo preživljanje. Sodišče bi prav tako lahko ugotovilo, da so potrebe upravičenca do preživnine večje od potreb zavezanca za njeno plačevanje. Gre za dejansko vprašanje in za drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ne v ugotovljenem dejanskem stanju ne v pritožbenih navedbah ni nobene podlage. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v znesku 25.000,00 SIT za vsakega od otrok. Enak znesek mora ob enakih dohodkih pokriti tudi tožnica, pri čemer pa je na njej tudi prispevek v osebnem delu in skrbi za otroka, saj sta ji zaupana v varstvo in vzgojo. Tako po višini enak znesek prispevkov nikakor ni le rezultat matematičnega izračuna. O stroških prvostopnega postopka Prav pa ima pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev o povrnitvi priglašenih separatnih pravnih stroškov tožnice za nagrado odvetnici za zastopanje na naroku in odsotnost iz pisarne. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 156. člena ZPP. Da toženec ni predložil dokaza, za kar se ne le da ni zavezal, temveč je celo predlagal, naj ga pridobi sodišče (v odgovoru na tožbo je predlagal, naj sodišče pri delodajalcu opravi poizvedbe o njegovih dohodkih), v postopku, v katerem sodišče lahko in celo mora izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti, za stranko ne more imeti stroškovnih posledic. Zato ni mogoče šteti, da se narok ni mogel opraviti po krivdi ali naključju na strani toženca. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v izreku o stroških tako, da je zahtevek tožnice za njihovo plačilo zavrnilo, v ostalem pa je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem izpodbijanem delu (točki 3 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. V glavni stvari toženec s pritožbo ni uspel, uspeh s pritožbo glede stroškov pa predstavlja v tem razmerju le sorazmerno majhen del vrednosti spora, zaradi katerega tudi niso nastali posebni stroški; zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da toženec sam nosi pritožbene stroške.