Jedro

Tožnik ima kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do invalidske pokojnine. Ker pokojninska osnova, odmerjena na podlagi tožnikovih plač, znaša manj od zneska najnižje pokojninske osnove, se mu pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 6. 2010 in v zvezi s tem odločbe št. ... z dne 14. 1. 2010 ter na ponovno odmero invalidske pokojnine v višjem znesku.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je težko živeti s 305,00 EUR na mesec, saj so življenjski stroški dvakrat višji. Ne razume, zakaj imajo eni visoke pokojnine, drugi pa tako nizke, da ne zadoščajo za preživetje. Sam s svojo pokojnino ne more plačati položnic in ima že odločbo o izvršbi zaradi neplačane vode. Navaja, da je invalid zaradi nog. delal je v podjetju Z.Z. in na črno pri privatnikih, ki ga velikokrat niso plačali. Sedaj je star, zaradi bolezni vsak dan jemlje tablete. Ne razume bogastva nekaterih, zase pa meni, da je obsojen na smrt. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 6. 2010 ter v zvezi z njo še prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 1. 2010. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 305,26 EUR od 9. 10. 2008 dalje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od 4. 6. 2008 dalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Njegova skupna zavarovalna oziroma pokojninska doba znaša 26 let in 14 dni, s prišteto dobo pa 30 let, 3 mesece in 14 dni. Od tega znaša hrvaška doba 11 mesecev in 14 dni, ostalo pa je slovenska doba.

Na podlagi dobe v takšnem trajanju in ob dejstvu, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je sodišče pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena v zvezi z 72. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) izračunalo pokojninsko osnovo na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 let-ih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za tožnika najugodnejša. Podatki o plačah je sodišče in pred tem toženec, upoštevalo takšne, kot so bili sporočeni tožencu na obrazcu M-4, skladno z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadalj. ZMEPIZ).

Na podlagi pravilno upoštevanega najugodnejša 18 – letnega povprečja plač, je sodišče glede na skupno pokojninsko dobo, na podlagi 50. člena in 409. člena ZPIZ-1, tožniku odmerilo pokojnino v višini 59 % pokojninske osnove. Ker je pokojninska osnova odmerjena na podlagi tožnikovih plač znašala 437,78 EUR, to pa je manj kot znaša najnižja pokojninska osnova, mu je sodišče v skladu s 4. odstavkom 48. člena ZPIZ-1 odmerilo pokojnino v višini 59 % od najnižje pokojninske osnove, to je od zneska 517,40 EUR. Pokojnina odmerjena v višini 59 % od najnižje pokojninske osnove 517,40 EUR, je tako znašala 305,26 EUR. Pokojnino v takšnem znesku pa je toženec tožniku tudi priznal. Z odmero invalidske pokojnine od najnižje pokojninske osnove, je toženec tožniku zagotovil vsaj minimalno socialno varnost. Najnižja pokojninska osnova je namreč tisti znesek, od katerega se zavarovancu odmeri pokojnina, če odmera od njegovih plač ne zagotavlja vsaj minimalne socialne varnosti. Po izračunih, ki jih je opravil toženec, bi pokojninska osnova izračunana na podlagi tožnikovih plač, znašala še manj in sicer 437,78 EUR oziroma od te pokojninske osnove izračunana invalidska pokojnina posledično še manj kot 305,26 EUR, kot je bila tožniku odmerjena od najnižje pokojninske osnove in upoštevan socialni korektiv določen v 48. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da gre v tožnikovem primeru za nizko pokojnino in tudi verjame, da se z njo težko preživlja. Pokojnina temelji na individualnem izračunu in je praviloma odvisna od plačanih prispevkov. Zato primerjanje pokojnin med seboj in s pokojninami drugih uživalcev, zaradi različnih plač in plačanih prispevkov, ni možno. Toženec zagotavlja delovanje sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter pravic, ki so določene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato toženec tudi, če ima tožnik socialne težave, za reševanje teh ni pristojen. Za reševanje socialnih težav in zagotavljanje socialnih pravic, so pristojni drugi organi.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.