Jedro

Pravici stranke, da se v (tudi pritožbenem) postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, in če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje sodbe tudi opredeli. Ker se do takšnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredelilo, je s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.117.007,30 SIT (sedaj 29.698.74 evrov), kar naj bi predstavljalo škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki v letih 2000, 2001 in do 20. 9. 2002, ker je tožena stranka odstranila osem njenih reklamnih panojev, postavljenih na zasebnih zemljiščih.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je odstranila osem oglasnih panojev, ki jih je imela na zemljiščih na njenem območju postavljene tožeča stranka, ki je pri opravljanju svoje dejavnosti oddajala te panoje v zakup za oglaševanje.

B.

Revizijske navedbe

6. Izpodbijana sodba naj bi ne imela razlogov glede odločilnih dejstev in naj bi je zato ne bilo mogoče preizkusiti. Revidentka trdi, da je v pritožbi med drugim nasprotovala ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni podala ustreznih navedb glede obstoja in višine izgubljenega dobička, sodišče druge stopnje pa naj bi na te in druge relevantne pritožbene očitke ne odgovorilo, temveč se je zadovoljilo z dobesednim povzemanjem obrazložitve prvostopenjske sodbe.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni določno opredelila svojega odškodninskega zahtevka in ni določno navedla, s katerimi dokazi konkretno ga utemeljuje, ampak naj bi ga bila le zneskovno opredelila. Manjkajočo trditveno podlago naj bi skušala nadomestiti s predlaganjem (informativnih) dokazov. Revidentka je v pritožbi takšnim ugotovitvam nasprotovala, pri čemer se je sklicevala na vlogo z dne 18. 2. 2003, v kateri naj bi bila navedla višino izgubljenega dobička in navedla vse parametre, na podlagi katerih je ta dobiček izračunala, in sicer število odstranjenih oglasnih površin, cene zakupa posamezne oglasne površine in povprečno zasedenost teh površin v določenem obdobju. Zatrjevala je nadalje, da je pri izračunu upoštevala, navedla in z dokazi podprla tako prihodke kot stroške. Te pritožbene navedbe so relevantne in tudi dovolj konkretne (s tem še ni rečeno, da tudi utemeljene), da bi jih pritožbeno sodišče moralo preizkusiti in nanje odgovoriti.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentkinemu očitku, da pritožbeno sodišče na omenjene pritožbene navedbe ni odgovorilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (za sporni del glej drugi odstavek na 8. strani), s katero je zavrnilo pritožbo, se je sodišče druge stopnje omejilo na (pretežno dobesedno) ponavljanje navedb obeh strank ter obrazložitve sodišča prve stopnje ter se zadovoljilo z apodiktično trditvijo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pravilna in k njej sodišče druge stopnje nima kaj dodati. Na noben konkreten očitek, s katerim je nasprotovala tem stališčem sodišča prve stopnje, pritožnica v izpodbijani sodbi ni dobila konkretnega odgovora. Pravici stranke, da se v (tudi pritožbenem) postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, in če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje sodbe tudi opredeli.(1) Ker se do takšnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredelilo, je s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj se pritožbeno sodišče opredeli do pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ko je štelo, da tožeča stranka s svojimi navedbami ni uspela utemeljiti obstoja in višine izgubljenega dobička, in pa, da so bile kršene določbe postopka, ko je prvostopenjsko sodišče štelo, da tožeča stranka za svoje – domnevno pomanjkljive – navedbe ni predložila dokazov.

9. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zobec, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 300. Glej tudi tam navedeno prakso VS in Ustavnega sodišča.