Jedro

Izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnina in izvin palca leve roke, udarnina in izvin desnega zapestja, udarnina in izvin desnega kolena: presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, zmanjšanje življenjske aktivnosti in sekundarni strah.

Toženka je sicer v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je bil trk izredno blag in da takšen trk načeloma sploh ne povzroča nikakršnih poškodb in nevšečnosti, niti zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem se je toženka spustila v obstoj vzročne zveze. Vendar izpodbijanje obstoja vzročne zveze ni stvar odgovora na pritožbo, temveč pritožbe, ki pa je toženka ni vložila. Toženkinega odgovora na pritožbo pa ni mogoče obravnavati kot pritožbo, saj je bila ta vloga vložena prepozno, da bi lahko predstavljala pritožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v prvi alineji 1. točke izreka znesek 2.200 EUR zviša na znesek 4.600 EUR, - v 3. točki izreka znesek 2.009,70 EUR zviša na znesek 2.875,93 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 459,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 (prva alineja 1. točke izreka) in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 26,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 (druga alineja 1. točke izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 2.009,70 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, ki se nanaša na dosojeni znesek 26,64 EUR za premoženjsko škodo, sodbe ne izpodbija. Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu pravilno povzelo dejstva in dokaze, vendar ji je ob tem prisodilo prenizko odškodnino. Tožnica je poleg drugih poškodb utrpela tudi izvin in nateg vratne hrbtenice. Primerna odškodnina zgolj za to poškodbo presega znesek 2.000 EUR. Izvedenec je zapisal, da tožničino življenjsko aktivnost precej omejuje mravljinčenje v okončinah preko noči, zaradi česar se tožnica zbuja in je spanec slabše kvalitete, tako da je preko dneva bolj utrujena in ni več toliko aktivna. Stanje je kronično in v prihodnosti ni pričakovati večjih sprememb. V sodni praksi se za izvin in nateg vratne hrbtenice dosoja odškodnina v višini dveh do štirih neto plač brez duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tožnici pa je podano tudi trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prenizko odškodnino ji je prisodilo tudi za poškodbo palca, pri čemer tožnica navaja primere iz sodne prakse. Sklicujoč se na svojo izpovedbo in na izvedensko mnenje, tožnica navaja, da ima trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi zaradi palca. Poleg tega je utrpela udarnino in izvin desnega zapestja in udarnino in izvin desnega kolena. Sodišče je glede strahu premalo upoštevalo dejstvo, ki ga je zapisal izvedenec, da tožnica ves čas od poškodbe trpi blažji strah za izhod zdravljenja. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica od toženke zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 3. 2. 2015, katero je povzročila toženkina zavarovanka. Iz naslova premoženjske škode zahteva 26,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015. Sodišče prve stopnje ji je zahtevano glavnico odškodnine iz tega naslova v celoti priznalo, zakonske zamudne obresti pa šele od 1. 8. 2015 naprej. Tožnica je sicer v pritožbi predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vendar je nato izrecno pojasnila, da dosojenega zneska 26,64 EUR za premoženjsko škodo ne izpodbija. Tožnica torej odločitve o premoženjskem zahtevku ne izpodbija, kar velja tudi za zavrnilni del obrestnega zahtevka od premoženjske škode.

6. Pritožbeno sporna je tako zgolj odločitev o nepremoženjski škodi. Tožnica meni, da ji je bila odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1.000 EUR od zahtevanih 1.700 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000 EUR od zahtevanih 2.400 EUR in iz naslova sekundarnega strahu 200 EUR od zahtevanih 500 EUR, skupaj torej 2.200 EUR, kar na dan izdaje prvostopenjske sodbe predstavlja 1,6 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji.1

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnino in izvin palca leve roke, udarnino in izvin desnega zapestja, udarnino in izvin desnega kolena. Navedeno pritožbeno ni izpodbijano.

8. Toženka je sicer v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je bil trk izredno blag in da takšen trk načeloma sploh ne povzroča nikakršnih poškodb in nevšečnosti, niti zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem se je toženka spustila v obstoj vzročne zveze. Vendar izpodbijanje obstoja vzročne zveze ni stvar odgovora na pritožbo, temveč pritožbe,2 ki pa je toženka ni vložila. Toženkinega odgovora na pritožbo pa ni mogoče obravnavati kot pritožbo, saj je bila ta vloga vložena prepozno, da bi lahko predstavljala pritožbo. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi vzročna zveza med škodnim dogodkom in ugotovljenimi poškodbami podana. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe, je razlog za obstoj vzročne zveze, kljub blagemu trku, v položaju telesa tožnice ob trku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja pojasnilo, ki ga je v okviru ustnega mnenja podal izvedenec medicinske stroke dr. A. A. in na čigar mnenje se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje: „Ja zato vam pa pravim, lahko zdrsnete iz stola, pa si zlomite vrat in ste hroma celo življenje. Lahko padete iz 10 nadstropja in ne boste imela nobenih poškodb. To vidimo v praksi. Seveda ne moremo se naslanjat enostavno na te neke, bi rekel posamične primere. Poskušamo slediti nekim znanstvenim ugotovitvam, ki pa so, imajo svoje omejitve. In tukaj je omejitev ta, da tožnica ni bila v takem položaju, v kakršnem so izvedene študije. Zato mislim, da se na te študije ne smemo naslanjat. Glede na študije bi bilo ob teh silah zelo malo verjetno, da pride do poškodb, če želite ta odgovor, vendar v konkretnem primeru pa to ne velja.“ (8. stran prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 14. 5. 2021, l. št. 191).

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeni načeli prisodilo prenizko odškodnino.

10. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica dva tedna trpela bolečine do srednje hude intenzitete, ki so nato prešle v bolečine pretežno blažje intenzitete z občasnimi bolečinami srednje hude intenzitete, ob obremenitvah leve roke in vratu ter so se dva meseca po poškodbi stabilizirale in so v vratu pretežno izzvenele, v palcu pa so vztrajale naprej in so bile pretežno blažje narave z občasnim kratkotrajnim poslabšanjem ob obremenitvah. Izvedenec je pojasnil, da ob obremenitvah roke bolečine vztrajajo še sedaj in so pretežno blažje narave. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v času zdravljenja med drugim utrpela sledeče nevšečnosti: pregled v UKB, štirikrat pregled pri specialistu, osemkrat pregled pri izbranem zdravniku, ionizirajoče sevanje zaradi diagnostične obravnave3 in osemkrat fizioterapija. Glede na povzete telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se pritožba utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Tožnica, ki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zahteva 1.700 EUR, kar predstavlja 1,2 povprečne neto plače, glede na sodno prakso4 ne zahteva preveč. Pa četudi je bila v bolniškem staležu samo 12 dni, kot to izpostavlja toženka v odgovoru na pritožbo.

11. Glede na ugotovljeni obseg težav, ki so tožnici ostale zaradi utrpelih poškodb, in glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica pred nesrečo težav ni imela,5 ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo prenizko. Iz tega naslova ji je prisodilo zgolj 0,7 povprečne plače. Ugotovljeno je bilo, da tožnico precej omejuje mravljinčenje v okončinah preko noči, zaradi česar se zbuja in je spanec slabše kvalitete, tako da je preko dneva bolj utrujena in ni več toliko aktivna, pri čemer je takšno stanje kronično in v prihodnosti ni pričakovati večjih sprememb. Motenje spanca zaradi mravljinčenja je po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, ki zelo negativno vpliva na kvaliteto življenja in življenjsko aktivnost. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da tožnica domača opravila, kjer je potreben stisk pesti leve dlani, opravlja z večjim trudom oz. z drugo roko. Tožnica za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteva 2.400 EUR, kar predstavlja 1,8 povprečne neto plače. Zahtevana odškodnina je glede na sodno prakso6 na zgornji meji, kolikor ji je iz tega naslova mogoče dosoditi. Ob upoštevanju celotne dosojene odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, po presoji pritožbenega sodišča tožnica za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičeno zahteva znesek 2.400 EUR.

12. Pritožbeno sodišče glede na obseg prestanega sekundarnega strahu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v 23. točki izpodbijane sodbe, ne vidi pravih razlogov, da sodišče prve stopnje ni v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova strahu. Tožnica za prestani sekundarni strah zahteva 500 EUR, tj. 0,4 povprečne neto plače, kar glede na sodno prakso7 predstavlja pravično satisfakcijo.

13. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka v odgovoru na pritožbo, ni uporabljiva. V nobeni od teh odločb namreč višina prisojene odškodnine ni izražena v številu povprečnih neto plač. Ker datum prvostopenjskih sodb ni naveden, pritožbeno sodišče pretvorbe ne more narediti samo. Poleg tega v zadevi I Cp 1835/2014 odškodnina 1.150 EUR predstavlja odškodnino zgolj za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah, enako odškodnina 1.050 EUR v zadevi II Cp 344/2013, pri čemer je šlo v slednji zadevi zgolj za eno poškodbo in še to lažjo, v zadevi II Cp 97/2019 pa odškodnina 1.624,50 EUR oz. 2.100 EUR predstavlja odškodnino celo zgolj za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožničini pritožbi v celoti ugodilo in odškodnino zvišalo za 2.400 EUR, tako da celotna tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 4.600 EUR. Slednji znesek predstavlja 3,4 povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je tudi kot celota glede na sodno prakso8 ustrezna in predstavlja pravično zadoščenje za celotno utrpelo nepremoženjsko škodo. Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnice je sedaj večji, in sicer 100 %, saj ni uspela zgolj v delu zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode, pri čemer gre za stransko terjatev, ki ne vpliva na vrednost spornega predmeta, poleg tega s tem delom zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški. Navedeno pomeni, da je toženka dolžna tožnici povrniti celotne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odmerilo v višini 2.875,93 EUR. Toženka pa sama nosi svoje pravdne stroške.

16. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk oz. 229,5 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče tožnici priznalo tudi pravico do povračila zneska sodne takse za pritožbeni postopek v višini 180 EUR. Vsi priznani stroški pritožbenega postopka skupaj znašajo 459,99 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji je v mesecu novembru 2021, ko je bila izdana izpodbijana sodba, znašala 1.363,86 EUR. 2 Tudi toženkino nasprotovanje izvedenskemu mnenju glede ugotovitev vrste, obsega poškodb v odgovoru na pritožbo ni stvar odgovora na pritožbo, temveč pritožbe. Vendarle velja pripomniti, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki je natančno obrazloženo in brez nasprotij. 3 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil pri tožnici opravljen RTG glave, leve dlani, desnega zapestja in desnega kolena. 4 V zadevi II Ips 575/2007 (VS001840) je bila za telesne bolečine, ki so trajale mesec in pol, ter za manjši obseg nevšečnosti med zdravljenjem, kot je podan v tu obravnavani zadevi, prisojena odškodnina v višini 2 povprečnih plač. V zadevi II Ips 54/2007 (VS001789) je bila za telesne bolečine, ki so trajale slab mesec, in za manjši obseg nevšečnosti med zdravljenjem, kot je podan v tu obravnavani zadevi, prisojena odškodnina v višini 2,6 povprečnih plač. V zadevi II Ips 661/2006 (VS001591) je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so razmeroma primerljive s tu obravnavano zadevo, prisojena odškodnina v višini 2,3 povprečnih plač.V zadevi II Ips 1269/2008 (VS001998) je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so razmeroma primerljive s tu obravnavano zadevo, prisojena odškodnina v višini 1,4 povprečne plače. 5 Izvedenec je sicer ugotovil, da je tožničino stanje posledica tako poškodb kot degenerativnih sprememb, vendar hkrati iz njegovega mnenja izhaja, da tožnica pred nesrečo težav ni imela. Navedeno pomeni, da so bile pred poškodbo degenerativne spremembe neme in da je bila prometna nesreča njihov sprožilni moment. Zatorej degenerativne spremembe ne morejo negativno vplivati na odmero odškodnine. 6 V zadevi II Ips 54/2007 (VS001789) je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer je bila ugotovljena malenkostno zavrta gibljivost vratu, ki tožnika ovira pri vsakodnevni službeni vožnji ter športu, prisojena odškodnina v višini 1,9 povprečne plače.V zadevi II Ips 730/2005 (VS001654) je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo obstajalo v večjem obsegu kot v tu obravnavani zadevi, vendar je bilo 60% tožnikovih zdravstvenih težav posledica slabega zdravstvenega stanja pred nesrečo, 25% pa posledica druge nesreče, prisojena odškodnina v višini 1,7 povprečne plače.V zadevi II Ips 661/2006 (VS001591) je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 1,1 povprečne plače. Pri oškodovanki v tej zadevi se je razvil postdistorzijski sindrom vratne hrbtenice, ki naj bi se umiril v obdobju enega do dveh let (zjutraj ima bolečine v vratni hrbtenici in otrdelost prstov rok). V zadevi II Ips 1269/2008 (VS001998) je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 0,9 povprečne plače. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik zaradi občasnih lažjih do zmernih bolečin v križu, ki nastopijo pri hudih obremenitvah, pri daljšem sedenju in sunkovitih gibih, omejen pri opravilih, ki terjajo tako gibanje, v športne aktivnosti pa mora vlagati več napora. 7 V zadevi II Ips 661/2006 (VS001591) je bila za strah, pri čemer je bil, za razliko od tu obravnavane zadeve, prisoten tudi kratkotrajen primarni strah srednje intenzitete, prisojena odškodnina v višini 0,6 povprečne plače.V zadevi II Ips 707/2004 (VS001519) je bila za sekundarni strah manjše intenzitete, ki je povsem izzvenel v 3 mesecih, prisojena odškodnina v višini 0,2 povprečne plače. V slednji zadevi je šlo v primerjavi s tu obravnavano zadevo za kratkotrajnejši strah. 8 V zadevi II Ips 575/2007 (VS001840), v kateri je šlo za udarnino desne rame, udarnino levega kolena in nihajno poškodbo vratne hrbtenice, in v zadevi II Ips 54/2007 (VS001789), v kateri je šlo za izvin vratne hrbtenice, sta bili prisojeni odškodnini za celotno nepremoženjsko škodo v višini 5 povprečnih plač, pri čemer je šlo v obeh zadevah v primerjavi s tožnico za bistveno mlajša oškodovanca. Tudi v zadevi II Ips 730/2005 (VS001654), v kateri je šlo za udarnino prsnega koša in izvin vratne hrbtenice, je bila prisojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v višini 5 povprečnih plač. V zadevi II Ips 661/2006 (VS001591) je bila za nateg vratne muskulature, udarnino prsnice in desnega dela prsnega koša, udarnino desnega zapestja in udarnino zgornjega dela leve goleni prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 4 povprečnih plač. V zadevi II Ips 1269/2008 (VS001998) je bila za izvin vratne hrbtenice in izvin v predelu prehoda prsno-ledvene hrbtenice prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3 povprečnih plač.