Jedro

Institut pripravljenosti za delo je bil pri tožniku dejansko izvrševan v vsebini, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno (pisno) odrejena. Tožnik je bil namreč toženki (delodajalcu) v zatrjevanem času na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo.

Če se institut v praksi izvršuje tako, da je delavec v prostem času vezan na stalno razpoložljivost in se po potrebi takoj vključuje v delo, gre za pripravljenost ne glede na to, ali je delodajalec formalne akte izdal ali ne. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti obveznosti plačila dodatka s tem, da institut izvaja neformalno.

Nesankcioniranje oziroma možnost, da se v primeru neodzivnosti poišče drugega delavca, samo po sebi ne izključuje pripravljenosti. Bistveno je, ali je bil delavec v praksi zavezan režimu stalne razpoložljivosti in ali se je od njega pričakovalo takojšnje ukrepanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta odločbi toženke št. ... z dne 18. 4. 2023 in št. ... z dne 2. 8. 2023 nezakoniti in se odpravita ter da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2018 do vključno 30. 11. 2022 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 62.354,50 EUR in sicer za leto 2018 znesek 4.776,20 EUR, za leto 2019 znesek 14.312,40 EUR, za leto 2020 znesek 14.814,00 EUR, za leto 2021 znesek 13.991,70 EUR, za leto 2022 znesek 14.460,20 EUR ter tožniku plačati neto zneske za leti 2018 in 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 dalje do plačila, za leto 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2021 dalje do plačila, za leto 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2022 dalje do plačila ter za leto 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2023 dalje do plačila. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.593,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno presodilo, da je šlo pri tožniku za (neformalno) pripravljenost za delo, zato naj bi mu neutemeljeno prisodilo dodatek za stalno pripravljenost. Meni, da je ključno razlikovanje med "dosegljivostjo na telefon" in "pripravljenostjo za delo". Pri dosegljivosti se praviloma zadeve rešujejo prek telefona, brez pričakovanja prihoda na delo. Pri pripravljenosti za delo pa je bistveno pričakovanje, da delavec ob pozivu pride na delovno mesto (npr. v roku 1 ure). Toženka poudarja, da je sodišče to razliko prezrlo (sklicuje se na sodno prakso VDSS, npr. Pdp 877/2015 in druge). Tožniku je bil službeni telefon dodeljen v skladu z Uredbo o uporabi službenih mobilnih telefonov v organih državne uprave, katere namen je stalna dosegljivost in učinkovita komunikacija, ne pa avtomatično odrejanje pripravljenosti. Toženka trdi, da sodišče ni ugotovilo (niti potrdilo), da bi bili izpolnjeni bistveni elementi pripravljenosti, zlasti: kdo od pristojnih je tožniku pripravljenost sploh (neformalno) odredil, ali se je od tožnika pričakovalo, da bo v kraju bivanja oziroma tako, da lahko v 1 uri pride na delo, ali je bila za nedosegljivost predvidena sankcija. Izpovedbe ključnih prič (direktorji PU A.): priče B. B., C. C., D. D., E. E. in deloma F. F. so skladno potrdile, da se od tožnika ni pričakovalo pripravljenosti (prihoda na delo), temveč odzivnost na telefon za obveščanje in koordinacijo nalog, naloge pa so lahko nato opravljali tudi drugi. Toženka opozarja, da izpovedi nepristojnih nadrejenih (npr. G. G.) ne morejo biti odločilne, poleg tega naj bi bila njihova nepristranskost vprašljiva (tudi sami vodijo podobne spore). V tožnikovem oddelku ni bilo operativne potrebe za pripravljenost, priča B. B. je pojasnila, da je bila pripravljenost odrejena le nekaterim enotam, kjer je bila ocenjena kot nujna; v Oddelku H. (ki ga vodi tožnik) takšne potrebe vodstvo ni prepoznalo. Od tožnika ni bilo zahtevano, da v roku ene ure pride na delo, sodišče naj bi zato napačno sklepalo o "takojšnji odzivnosti". Toženka poudarja, da se "takoj" nanaša na odziv na telefon, ne pa na prihod na delo in aktivno delo. Naloge, ki jih je sodišče štelo za nujne (npr. podpisi odločb), po mnenju toženke niso zahtevale takojšnjega prihoda, poleg tega je bilo, ko je tožnik dejansko delal, praviloma odrejeno nadurno delo, ki je bilo plačano. Kjer je šlo le za telefonske klice/SMS brez odreditve nadur, naj bi šlo predvsem za obveščanje in ureditev določenih vprašanj, ne pa za dejanski nastop dela. Tožnikov prosti čas ni bil okrnjen: ker ni bilo zahteve, da mora biti doma ali na določeni lokaciji, je tožnik s prostim časom lahko razpolagal vsebinsko, časovno in lokacijsko. Poleg tega naj bi tožnik pogosto sam ocenil potrebo po vključitvi v delo in nato predlagal odreditev nadur. Sodišče naj bi zmotno sklepalo, da je bila pripravljenost podana že zato, ker so bile naloge v času dosegljivosti podobne rednim. Toženka poudarja, da je narava tožnikovega vodstvenega dela takšna, da se veliko nalog (napotki, navodila, koordinacija) opravlja tudi sicer po telefonu, kar po definiciji bolj kaže na dosegljivost, ne na pripravljenost. Vse pristojne priče so povedale, da v primeru, če tožnik v prostem času ne bi bil dosegljiv, ne bi bilo negativnih posledic, sodišče pa je to označilo kot nerelevantno, čeprav gre po sodni praksi za pomemben element presoje pripravljenosti. Sodišče se ni vsebinsko opredelilo do relevantne sodbe VDSS (Pdp 909/2013). Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za obdobje od 1. 9. 2018 do 30. 11. 2022, posledično pa tudi zakonitost odločb toženke, s katerima je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Podlaga zahtevka se nahaja v določilih 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.). Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Smiselno enako določa 17. člen KPP.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil institut pripravljenosti za delo pri tožniku dejansko izvrševan v vsebini, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno (pisno) odrejena. Tožnik je bil namreč toženki (delodajalcu) v zatrjevanem času na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo odločb toženke in plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi mu morala biti pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da ni dokazan obstoj elementov pripravljenosti za delo. Iz sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo več ključnih dejstev, ki so za pravno kvalifikacijo odločilna in sicer: da so tožnika izven delovnega časa obvezno obveščali na podlagi Pravil o obveščanju in periodičnem poročanju (uslužbenci OKC so morali za dogodke s področja Oddelka H. obvezno obveščati tožnika kot vodjo oziroma v času njegove odsotnosti inšpektorja Oddelka H. SUP PU A., ki je tožnika nadomeščal); da obveščanje ni bilo zgolj informativno, temveč je bilo usmerjeno v takojšnje ukrepanje; da se je tožnik moral takoj aktivno vključiti v delo, bodisi preko komunikacijskih sredstev (usmerjanje, navodila, koordinacija, sodelovanje s tujimi varnostnimi organi) bodisi na terenu (npr. skupni ogledi, postopki v zvezi s prijetjem ilegalnih prebežnikov, vračanja, incidenti); da so bile naloge praviloma neodložljive in jih ni bilo mogoče planirati vnaprej; da je bilo od tožnika pričakovano, da je stalno razpoložljiv, da ima telefon pri sebi in da kraja bivanja praviloma ne zapušča, ker se tako lahko čim prej vključi v delo; da je takšno pričakovanje potrdilo več prič (G. G., F. F., E. E., I. I., J. J., K. K.) in tudi tožnik z življenjsko prepričljivimi primeri.

8.Toženka v pritožbi poudarja, da je moral biti tožnik dosegljiv na telefon z namenom obveščanja o dogodkih, ki terjajo takojšnje ukrepanje ter da so od njega pričakovali predvsem odzivnost na telefon in koordiniranje dela, kar še ne pomeni, da se je tožnik moral ob vsakokratnem klicu vključiti v delo. Poudarja, da je bistveno razlikovanje med "dosegljivostjo" in "pripravljenostjo" v tem, da se pri pripravljenosti pričakuje prihod na delovno mesto (v eni uri), medtem ko je pri dosegljivosti dovolj telefonska komunikacija. Toženkina argumentacija je notranje protislovna. Sama priznava, da je bil namen dosegljivosti tožnika obveščanje o dogodkih, ki terjajo takojšnje ukrepanje, ter da se je od tožnika pričakovalo takojšnjo odzivnost in koordiniranje. Takšno "takojšnje ukrepanje" in "koordiniranje" pa nista pasivna seznanitev z neko informacijo, temveč po svoji naravi pomenita opravljanje delovnih nalog oziroma aktivno vključitev v delovni proces (najmanj preko komunikacijskih sredstev). Čas, ko policist v pripravljenosti opravlja naloge po komunikacijskih sredstvih, se tudi sicer šteje v delovni čas (šesti odstavek 17. člena KPP). Če se od delavca v prostem času pričakuje, da bo po obvestilu nemudoma začel usmerjati, odločati, koordinirati in dajati navodila, gre že za dejansko izvajanje dela oziroma za stanje, ki bistveno omejuje razpolaganje s prostim časom. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti poenostavitvi, da je pri presoji odločilna izključno zahteva po prihodu na delovno mesto "v eni uri". Tak kriterij je relevanten v primerih, ko se pripravljenost izvršuje pretežno kot zaveza za prihod na delo, ni pa edino merilo. Jedro pripravljenosti je v tem, da mora biti delavec v prostem času v takšni razpoložljivosti, da lahko nemudoma opravi nujne naloge, bodisi z odhodom na kraj naloge bodisi z izvedbo nalog na daljavo (telefonsko/računalniško), kadar to zahtevajo okoliščine dela. Ker je torej že pritožbeno zatrjevani namen dosegljivosti "takojšnje ukrepanje", potem gre (ne glede na fizični prihod) za pričakovano takojšnjo opravo dela, kar vsebinsko ustreza elementom pripravljenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ne zgolj takojšnje ukrepanje tožnika na daljavo (preko komunikacijskih sredstev), temveč občasno, a ponavljajoče se vključevanje tožnika v delo na terenu v nujnih primerih (nujne aktivnosti (tudi ogled) so se izvedle kmalu po obvestilu, ker se z njimi ni smelo odlašati) in pričakovanje, da bo po obvestilu OKC tožnik nemudoma začel izvajati aktivnosti (bodisi od doma bodisi z odhodom na kraj dogodka), kar vsebinsko ustreza institutu pripravljenosti za delo iz 71. člena ZODPol in 17. člena KPP.

9.Toženka tudi navaja, da nalog (npr. podpisovanje odločb) ni bilo treba opraviti nemudoma in da so roki dopuščali več časa. Tudi ta očitek ne omaje ugotovitev sodišča prve stopnje. Odločilno ni, ali bi bilo posamezno aktivnost načeloma mogoče odložiti, temveč ali je delodajalec glede na naravo dela in organizacijo dela pričakoval takojšnje ukrepanje in ali so bile zadeve v praksi obravnavane kot neodložljive. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi konsistentnih izpovedb tožnika in zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je bil namen obveščanja ravno v tem, da se določene aktivnosti izvedejo takoj.

10.Toženka uveljavlja, da pripravljenost lahko odredi le generalni direktor policije oziroma direktor policijske uprave ali pooblaščena oseba, in da tožniku pripravljenost ni bila pisno odrejena. Ta očitek je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izhajalo iz stališča sodne prakse, da odsotnost pisne odredbe sama po sebi ne preprečuje ugotovitve, da je bila pripravljenost dejansko izvrševana (t. i. prikrita/neformalna pripravljenost). Pravna podlaga (71. člen ZODPol in 17. člen KPP) opredeljuje vsebino instituta. Če se institut v praksi izvršuje tako, da je delavec v prostem času vezan na stalno razpoložljivost in se po potrebi takoj vključuje v delo, gre za pripravljenost ne glede na to, ali je delodajalec formalne akte izdal ali ne. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti obveznosti plačila dodatka s tem, da institut izvaja neformalno.

11.Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo, kdo od pristojnih je pričakoval takšno razpoložljivost, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbe več nadrejenih in sodelavcev (G. G., F. F., E. E.), ki so izrecno potrdili, da se je od tožnika ob obvestilih pričakovalo aktivno, takojšnje ukrepanje. Tudi priče B. B. in D. D., četudi sta skušali razmejiti pojma dosegljivost in pripravljenost, sta v bistvenem potrdili, da je bilo v določenih primerih nujno, da se tožnik v delo vključi tudi izven delovnega časa in tudi na terenu. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da so bila pričakovanja delodajalca in organizacija dela taka, da ustrezajo institutu pripravljenosti na delo.

12.Toženka pritožbeno vztraja, da sankcij za nedosegljivost ni bilo, zato naj ne bi šlo za pripravljenost. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da nesankcioniranje oziroma možnost, da se v primeru neodzivnosti poišče drugega delavca, samo po sebi ne izključuje pripravljenosti. Bistveno je, ali je bil delavec v praksi zavezan režimu stalne razpoložljivosti in ali se je od njega pričakovalo takojšnje ukrepanje. Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da so obstajala vsaj posredna opozorila in pritiski (tudi z navedbami o disciplinski odgovornosti), kar dodatno potrjuje realno pričakovanje odzivnosti.

13.Toženka poudarja, da je narava tožnikovega dela vodstvena in da se veliko nalog opravi po telefonu, zato naj ne bi šlo za pripravljenost. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da se pri določenih delovnih mestih del aktivnosti lahko opravi po komunikacijskih sredstvih, vendar to še ne pomeni, da ne more iti za pripravljenost: tudi 17. člen KPP izrecno predvideva, da se čas opravljanja nalog po komunikacijskih sredstvih lahko šteje v delovni čas pod določenimi pogoji, vendar je bistvo pripravljenosti prav v tem, da je policist v prostem času razpoložljiv za potrebe nujnega ukrepanja (tudi z navodili, koordinacijo in po potrebi odhodom na teren). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo oboje: (i) takojšnje izvajanje nalog po komunikacijskih sredstvih in (ii) občasno, a realno vključitev na terenu - oboje v primeru neodložljivih situacij.

14.Toženka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodne prakse (zlasti Pdp 909/2013). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vestne in temeljite dokazne ocene zaključilo, da konkretno dejansko stanje izpolnjuje elemente pripravljenosti. Ugotovilo je pričakovano takojšnje ukrepanje in tudi terensko vključitev v delo, primer ni bil kvalificiran kot "obratna situacija", kjer se prihod na delo sploh ne pričakuje. Odločitev je oprta na ugotovljena dejstva v tem postopku, zato sklicevanje toženke na citiran judikat ni relevantno.

15.Toženka izpodbija dokazno oceno in poudarja izpovedi direktorjev PU (B. B., C. C., D. D., E. E.), ki naj bi potrjevale zgolj dosegljivost. Vendar iz sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče njihove izpovedbe vsebinsko analiziralo: četudi so te priče uporabljale termin "dosegljivost", so hkrati opisovale dejansko pričakovano aktivno vlogo tožnika, vključno z vključevanjem v delo in v določenih primerih tudi na terenu, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo kot element pripravljenosti. Pritožba v bistvenem ponavlja dokazno polemiko, ne izkaže pa nelogičnosti ali notranjih nasprotij v dokazni oceni. Neutemeljeni so tudi očitki o (ne)verodostojnosti nekaterih prič zaradi morebitnih lastnih postopkov. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbe ocenilo kot jasne, skladne in življenjsko prepričljive ter jih podkrepilo z več viri (več prič različnih vlog, tožnikovi primeri, Pravila obveščanja). Pritožbeno sodišče ne najde razloga za poseg v takšno dokazno oceno.

16.Toženka izpostavlja, da kasnejša ureditev ne more vplivati na presojo spornega obdobja. S tem se pritožbeno sodišče strinja, vendar ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče kasnejših sprememb ni uporabilo kot samostojne pravne podlage, temveč kot okoliščino, ki potrjuje zaznane pomanjkljivosti v dotedanji praksi in konsistentnost ugotovitev o dejanskem načinu dela v spornem obdobju. Odločitev temelji na ugotovljenih dejstvih spornega obdobja.

17.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo 1250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 22,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV (167,97 EUR), kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 931,47 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za poročilo stranki, ker ta strošek za spor ni bil potreben.