Jedro

Kadar sodišče oceni, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (kateremu dolžnik ugovarja v celoti ali samo v naložitvenem delu) utemeljen, ga ne pošilja v odgovor upniku (kot je to storilo prvostopno sodišče), ampak ga skladno z določilom 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Zatem se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Določilo 57. čl. ZIZ, po katerem se pravočasen, popoln in dovoljen ugovor vroči upniku, velja le za primer izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se v izpodbijanem delu delno ugodi in se prvostopni sklep v tistem delu, s katerem je odločeno, da se izvršba nadaljuje za: "1. glavnico 1.152,00 SIT, 2. zakonite zamudne obresti od 309,00 SIT od 16.05.1998 od 134,00 SIT od 16.09.1998 od 528,00 SIT od 16.10.1998 od 103,00 SIT od 20.11.1998 in od 78,00 SIT od 20.01.1999 in 3. sodne stroške v znesku 18.240,00 SIT." razveljavi, II. v preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrže.

Obrazložitev

Dne 3.6.1999 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi (red. št. 2), s katerim je dolžniku naložilo, da upniku poravna glavnico 3.578,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od (delno neplačanih) petih računov od zapadlosti do plačila (1. tč.), dovolilo izvršbo (2. tč.) in izvršilne stroške odmerilo na 18.240,00 SIT.

Proti temu sklepu je dolžnik vložil pravočasen ugovor. V njem je ugovarjal le plačilu računa 011000089810, zneska pa ni navedel. Po ugovoru je dne 22.6.1999 sledil delni umik (za znesek 2.426,50 SIT) in pojasnilo upnika, da se umik ne nanaša na račun št. 011000089810, pač pa na račun, št. 011000089812. Hkrati z umikom je upnik natančno specificiral, koliko mu dolžnik še dolguje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti sledilo upnikovi vlogi z dne 22.6.19999 ter izvršbo (dovoljeno s sklepom z dne 3.6.1999) po računu št. 011000089812 ustavilo za znesek 2.426,50 SIT in hkrati odločilo, da se izvršba nadaljuje še za: "1. glavnico 1.152,00 SIT, 2. zakonite zamudne obresti od 309,00 SIT od 16.05.1998 od 134,00 SIT od 16.09.1998 od 528,00 SIT od 16.10.1998 od 103,00 SIT od 20.11.1998 in od 78,00 SIT od 20.01.1999 in 3. sodne stroške v znesku 18.240,00 SIT." Proti tistemu delu sklepa, v katerem je odločeno, da se izvršba nadaljuje, je dolžnik vložil pravočasen ugovor. V njem navaja, da terjani zneski ne predstavlajo terjatev za dobavljeno blago ali opravljene storitve, pač pa za obresti. Ker pa obračuna obresti dolžnik ni prejel, ne ve, ali so obresti obračunane pravilno.

Ugovor je prvostopno sodišče kot pritožbo poslalo višjemu sodišču (2. odst. 58. čl. ZIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Kadar sodišče oceni, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (kateremu dolžnik ugovarja v celoti ali samo v naložitvenem delu) utemeljen, ga ne pošilja v odgovor upniku (kot je to storilo prvostopno sodišče), ampak ga skladno z določilom 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Zatem se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Določilo 57. čl. ZIZ, po katerem se pravočasen, popolen in dovoljen ugovor vroči upniku, velja le za primer izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

V predmetni zadevi je proti sklepu o izvršbi dolžnik ugovarjal le za en račun in predložil dokaz o (delnem) plačilu. Zato bi prvostopno sodišče ravnalo pravilno, če bi sklep o izvršbi (list. št. 4) v 2. tč. izreka razveljavilo le za tisti znesek, ki mu je tožena stranka utemeljeno ugovarjala (2. odst. 53. čl. ZIZ) in posledično (delno) v 3. tč. tega sklepa ter odločilo, da bo o tem delu zahtevka odločeno v pravdi. Pri tem ne bi bilo napačno, če bi (vendar v obrazložitvi) natančno navedlo, za kolikšen del terjatve je sklep o izvršbi postal pravnomočen, saj bi bilo to le v pomoč banki (ker je bil predlagan rubež dolžnikovih sredstev), pri kateri ima dolžnik odprt svoj račun.

Ker pa ni ravnalo skladno z določilom 2. odst. 62. čl. ZIZ, ampak je za umaknjen del izvršbo ustavilo, je storilo relativno bistveno kršitev določil ZIZ. Vendar ker na ustavitev izvršbe (za znesek 2.426,50 SIT) ni bilo pritožbe, je ta del izpodbijanega sklepa postal pravnomočen.

Z odločitvijo, da se izvršba nadaljuje za preostalo glavnico v znesku 1.152,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (glej 3. odstavek te obrazložitve), pa je prvostopno sodišče dvakrat odločilo o isti stvari, saj je o tem delu terjatve odločilo že s sklepom o izvršbi. Tako je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil izvršilnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ, razveljavilo. Zato pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na ta del sklepa, sploh ni preizkušalo, ampak je pritožbo v tem delu zavrglo (3. odst. 343. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ). Gre namreč za ugovorne razloge, ki bi jih pritožbeno sodišče presojalo le, če bi jih dolžnik pravočasno uveljavljal v ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi, tega pa ni storil. Kot rečeno, je pravočasno (v ugovoru) ugovarjal le enemu računu.