Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 6. 3. 2020 in se vanj ni več vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je namreč, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, pa tudi sicer prihaja iz varne izvorne države. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka obširno navedla razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Strinjal se je s povzetkom svojih navedb v izpodbijani odločbi, ki so bile razlog za mednarodno zaščito. Vendar meni, da bi morala tožena stranka ob upoštevanju 39. in 42. člena Procesne direktive II1 v zvezi s korupcijo preveriti najnovejša poročila o stanju v izvorni državi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponoven postopek.

3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Zato pridobivanje s tem povezanih dodatnih informacij po presoji tožene stranke ni bilo potrebno.

4. Tožena stranka je še pojasnila, da je tožnik 6. 3. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se do navedenega obvestila sodišču vanj ni vrnil. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 5. Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 6. 3. 2020 in se vanj ni več vrnil (navedeno je sodišču v okviru telefonskega preverjanja potrdila tudi predstavnica Azilnega doma, A.A., kot izhaja iz uradnega zaznamka v spisu z dne 12. 3. 2020 - listovna številka 6 spisa). Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.