Jedro

S postavitvijo skladovnice desk v neposredno bližino oken stanovanjske hiše tožnic je prizadetim prostorom odvzeta osvetlitev, kar terja presojo po 5. čl. ZTLR in ukrepanje po dol 42. čl. ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora s svoje parcele št. 1073/1 delno odstraniti dve skladovnici desk dolžine približno 4 m ter višine 2,6 m in 1,55 m, ki sta približno 2 m oddaljeni od oken spalnice in dnevne sodbe tožnic v stanovanjski hiši Maribor tako, da bo odstranil zložene deske nad 60 cm višine od tal oziroma nad spodnjim robom obeh oken. Naložilo mu je tudi, da mora v bodoče opustiti vsa dejanja, ki bi tožnicama otežkočala uporabo njune stanovanjske hiše čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine krajevno običajna. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da bo ob ugoditvi njegovi pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnjen. Izostala je presoja, ali gre pri toženčevem ravnanju res za vzenemirjanje, ki otežkoča uporabo nepremičnine preko krajevno običajnih razmer. Pri tem ni bilo upoštevano, da ima tožena stranka hišo zgrajeno tako, da je slab meter oddaljena od toženčeve parcele, okna na tej hiši pa so vzidana tako, da so le 60 cm dvignjena od tal. Tak način gradnje ni krajevno običajen. Do odvzema svetlobe in sonca prihaja zaradi neobičajne postavitve stanovanjske hiše tožene stranke, ob sicer običajnem ravnanju toženca. Zato tožena stranka za imisijo odvzema dnevne svetlobe ne more odgovarjati. Končno pa toženec opravlja na svoji nepremičnini mizarsko dejavnost, za katero ima dovoljenje. Opravlja torej splošno koristno dejavnost ob dovoljenju pristojnega organa (156. člen ZOR), zaradi česar je treba njegovo odgovornost presojati mileje. Z zahtevo po odstranitvi lesa je tožencu praktično onemogočena njegova dejavnost. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Izpodbijana sodba je z določbo 42. člena ZTLR navedla pravilno pravno podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dvoma, da toženec s postavitvijo skladovnice svežih desk v neposredno bližino oken stanovanjske hiše tožnic prizadetim prostorom v njuni hiši ne odvzema samo sončne svetlobe, temveč tudi osvetlitev. Gre za neutemeljeno vznemirjanje oziroma za takšno uporabo sosednje toženčeve nepremičnine, ki otežkoča uporabo konkretnih prostorov tožnic (5. člen ZTLR). Ob sicer nespornih dejstvih, ki so bila ugotovljena tudi ob ogledu se problem "krajevno običajnih razmer" kot pravno relevantna okoliščina niti ni pojavljal - že izkustveno namreč ni mogoče zanikati dejstva, da neposredno ob okna zložena skladovnica desk odvzame prostorom za oknom toliko svetlobe, da takšen odvzem ne more biti krajevno običajen.

Vendar pa je toženec v reviziji pravno gledanje na ugotovljena dejstva obrnil: krajevno neobičajno naj bi bila sezidana hiša tožnic. Taki pravni logiki bi moral slediti sklep, da se mora hiša prilagoditi skladovnici, ne pa obratno. Nevzdržnost revizijske pravne razlage rezultira tudi iz zapisnika o ogledu. Hiša tožnic je stara in nizko-pritlična. Očitno je bila postavljena "krajevno običajno". Toženec je pri uporabi svoje sosednje parcele tako obstoječe stanje dolžan upoštevati. Če se je odločil za sušenje svežih desk, ki spada sicer v okvir njegove dejavnosti, uporabiti hiši tožnic sosednjo parcelo, bi jih moral zložiti tako, da bi hiši ne odvzemal direktne svetlobe, ali pa bi moral za sušenje pridobiti drugo ustrezno zemljišče. V tem okviru je mogoče zavrniti toženčevo revizijsko trditev, da bo zaradi odstranitve skladovnice ogrožena njegova mizarska dejavnost, ki naj bi bila splošno koristna dejavnost v skladu z določbo 156. člena ZOR.

Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej nista podani. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1.odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, ZTLR in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).