Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabših življenjskih in družinskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

V konkretnem primeru je izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnjena prošnja tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena (1. točka izreka), tožniku pa je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka); če tega tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati je bila tožniku določena tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 12. 10. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi tožene stranke svoje istovetnosti tožnik ni izkazal, saj za izkazovanje svoje istovetnosti nima nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema tožnikove navedbe v lastnoročni pisni vlogi z dne 8. 10. 2022, v kateri je kot ciljno državo navedel Italijo, ter njegove navedbe ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru 1. 12. 2022, iz katerih izhaja, da je državljan Kraljevine Maroko, arabske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, da so mu bili vsi dokumenti ukradeni v Turčiji, kjer so mu ukradli tudi denar. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je iz izvorne države odšel 8. 7. 2022 zaradi slabih ekonomskih in družinskih razmer. Ker je njegova mama bolna, oče pa brez dela, je sam preživljal družino, pri tem pa maroška vlada ne nudi nobene pomoči, zato je odšel, da bi pomagal družini, saj je vsak dan gledal njihovo trpljenje in v Maroku ne vidi nobene prihodnosti. Na osebnem razgovoru je med drugim navedel, da je premalo zaslužil, da bi zadoščalo za preživetje. Njegov zaslužek je znašal približno 200 EUR mesečno. Zaradi visokih stroškov, zlasti najemnine, mu je od od zaslužka ostalo le malo. V zvezi s pojasnilom tožene stranke, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Kraljevino Maroko na seznam varnih izvornih države ter njenim pozivom, naj navede razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je povzela tožnikove navedbe, da se sam zaveda, da v Maroku ni vojne, vendar je tam težko najti delo in dobro živeti. Premalo je zaslužil, da bi zadoščalo za preživetje. Stroški najemnin so visoki, zato mu je od zaslužka ostalo le malo, razmere pa so iste povsod v državi, tako na jugu, kot na severu. Ko je želel kaj od policije, so mu vedno rekli, naj počaka. Pojasnil je, da je na policijo odšel, da bi mu izdali osebno izkaznico, podobno pa je tudi na sodišču in v bolnišnici. Na poziv, da pojasni svojo navedbo, da v Maroku ni zakona, je povedal, da je kljub zelo dobremu šolskemu uspehu moral šolanje opustiti, da je lahko pomagal staršem. Da bi se on vrnil v Maroko, bi se morala spremeniti vlada, saj svojih nalog vlada ne opravlja resno.

3. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik tako navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1, saj prošnjo utemeljuje s slabimi življenjskimi razmerami in revščino v Maroku, kar je pripisal slabo plačanemu delu in slabemu vodenju države s strani maroške vlade, češ da tam ni zakona, saj te vsi organi - policija, sodišče, zdravstvene ustanove, puščajo čakati. Vendar iz njegovih navedb ne gre razbrati, da bi mu bilo de facto onemogočeno izvajanje osnovnih pravic niti dostop do socialnih storitev. Izpostavljena čakalna doba je pogosta tudi drugod po svetu, vendar tožnik ni izpostavil ne nepravilnega delovanja ne policije ne zdravstvenih ustanov in tudi ne, da bi mu ne bila omogočena storitev pri zagotavljanju varnosti, tako da o diskriminaciji v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Temu v prid kaže tudi dejstvo, da se je tožnik lahko šolal in delal. Zato ni moč govoriti o trajnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic oziroma, da bi bil tožnik v bistveno slabšem položaju, kot ostali Maročani, saj ni moč trditi, da bi tožniku bile onemogočene življenjsko pomembne storitve v Maroku. Po oceni tožene stranke je tožnika iz izvorne države vodila zgolj želja po boljšem življenju v drugi, bolj razviti državi. Opisanih težav tožnika po oceni tožene stranke ni moč povezati z elementi preganjanja, niti ni izkazana vzročna zveza v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1, zato je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter njegovo prošnjo na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 namreč Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/2022, v nadaljevanju: Odlok) šteje za varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih individualnih okoliščin zanj ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Iz obrazložitve še izhaja, da tožena stranka kljub neizkazani istovetnosti tožnika ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko, ter povzela, da tožnik ni navedel razlogov, da zanj Kraljevina Maroko ne bi bila varna izvorna država niti ni navajal, da bi imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak slabe življenjske razmere in nezadovoljstvo nad življenjem. Na podlagi navedenega je tako ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju tožene stranke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da mu je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožena stranka določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, tožena stranka odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnik v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Toženi stranki očita, da je opravila osebni razgovor s tožnikom, ne da bi tožnik potrdil, da je sposoben za podajanje izjav glede na njegovo zdravstveno stanje, čeprav je omenil svoj obisk pri zdravniku, ni pa preložila osebnega razgovora, pač pa mu je ponudila zgolj možnost odmora, če bi ga potreboval. Nadalje navaja, da tožnik nima nobenega osebnega dokumenta niti denarnih sredstev, da bi lahko zapustil Republiko Slovenijo v roku 10 dni. Toženi stranki očita, da tekom postopka ni razčistila, ali so podani pogoji za dovolitev zadrževanja, niti ni razčistila, ali so podani pogoji nevračanja. Razen tega meni, da zoper sklep o roku za prostovoljno vrnitev ni možno vložiti pritožbe, s čimer naj bi bila tožniku odvzeta pravica do pritožbe, zato sodišču predlaga, naj prekine postopek in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije za presojo ustavne skladnosti navedene zakonske določbe 49. člena ZMZ-1. Tožnik izpodbija tudi odločitev o izreku v zvezi z izgonom, saj meni, da v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito ter poudarja, da ima pravico bivanja na podlagi podane prošnje za mednarodno zaščito. Dodaja, da se na podlagi 35. člena ZTuj-2 šteje, da je tujec vstopil zakonito v Republiko Slovenijo, če je nemudoma podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar je tožnik storil, zato niso podani pogoji za zapustitev Republike Slovenije. Po stališču tožnika je v zvezi z izrečenim ukrepom prepovedi vstopa zgolj prepisana zakonska norma, zato meni, da se izreka v tem delu ne da preizkusiti.

6. Hkrati s tožbo vlaga na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj zadrži izvršitev izpodbijane odločbe v 2. in 4. točki izreka do izdaje pravnomočne odločbe, ker bi bila v nasprotnem primeru tožniku, brez izdaje predlagane začasne odredbe, odvzeta pravica do sodnega varstva, kolikor bi bil še pred izdajo sodne odločbe izročen Maroku, s čimer bi mu bila povzročena nepopravljiva škoda, saj na ozemlju Republike Slovenije ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za tožbo.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo. Ker meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pri njej v celoti vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in ji sedanje prebivališče tožnika ni znano tožena stranka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

8. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 do A3 ter B1 do B3, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine upravnega in sodnega spisa in zaslišalo tožnika, ki je med drugim potrdil, da je ob vložitvi prošnje 12. 10. 2022 na posebno vprašanje, ki se glasi:"Ali imam posebne potrebe ali zdravstvene težave?" lastnoročno zapisal svoj odgovor z besedo:"Ne ".

K I. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

12. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabših življenjskih in družinskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel življenjske in družinske razmere, še zlasti nizke dohodke in visoke stroške ter željo po izboljšanju življenjskih razmer, glede česar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.7

14. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite,9 česar pa tožnik v upravnem postopku niti ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi zanj nezadovoljive torej ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

15. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Upoštevaje določbo 49. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. 16. Sodišče pojasnjuje, da koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II10 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.11 Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.12 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj). Ni sporno, saj tožnik tega niti ne prereka, da je Kraljevina Maroko varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 17. Neutemeljene so namreč tožbene navedbe, da prošnja ni očitno neutemeljena že zato, ker je tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor dne 1. 12. 2022, na katerem je izpovedal med drugim o obisku pri zdravniku in tega osebnega razgovora ni preložila na kasnejši datum, česar tožnik niti smiselno predlagal. Osebni razgovor je namreč eno izmed procesnih dejanj v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Pristojni organ v postopku mednarodne zaščite opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji v rednem ali pospešenem postopku, kot to določa prvi odstavek 46. člena ZMZ-1, opravljen osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite pa predstavlja procesno dejanje, na podlagi katerega organ sprejme odločitev o prošnji.

18. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi nadaljne tožbene navedbe v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijane odločbe. Deset dnevni rok za prostovoljni odhod tožnika je tožena stranka določila na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ v odločitvi (tudi) iz pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 (kot v konkretnem primeru), določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Kot določa enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 začne teči rok za prostovoljni odhod iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki glede roka za prostovoljno vrnitev, ker postopek za mednarodno zaščito še teče. 19. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, češ da tožnik nima denarnih sredstev, da bi lahko zapustil Republiko Slovenijo v roku desetih dni, saj glede na določbo dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 lahko tožnik zaprosi tudi za podaljšanje roka, kolikor meni, da obstajajo okoliščine po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji določa za podaljšanje roka (dvanajsti odstavek 49. člena ZMZ-1).

20. Odločitve tožene stranke, da izreče ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa, je utemeljena na določbi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa (vse trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1). Tožnikove navedbe, v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito, oziroma, da ima pravico bivanja na podlagi podane prošnje in da se na podlagi 35. člena ZTuj-2 šteje, da je vstopil zakonito v Slovenijo, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ob povzeti pravni podlagi tako niso relevantne. Ni namreč sporno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, da pa bi imel tožnik drug pravni naslov za zakonito bivanje v Sloveniji (razen pravic kot prosilec za mednarodno zaščito), kot to predvideva trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1, pa tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče zato dodaja, da začne, kot je bilo že navedeno, rok za prostovoljni odhod teči z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva (enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1) in, da je tudi obvestilo pristojnega organa policijski postaji, vezano na izvršljivost odločbe ali sklepa o mednarodni zaščiti iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, kot to določa šestnajsti dostavek 49. člena ZMZ-1. 21. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

22. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

23. Zakonodajalec je s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 določil, da tožba (praviloma) ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V obravnavani zadevi pa gre za presojo odločbe pristojnega organa, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). V tem primeru pa tožba zadrži izvršitev odločbe (tretji odstavek 70. člena ZMZ-1), ki bo glede na navedeno učinkovala šele po pravnomočnosti.

24. Glede na navedeno je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj zanjo torej tožnik ne izkazuje pravnega interesa.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 7 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 12 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 13 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).