Jedro

Zakon o tujcih (Ur.l. RS, št. 1/91-I) nima določbe, s katero bi bilo urejeno izdajanje dovoljenj za stalno prebivanje osebam, ki so kot državljani drugih republik prebivale na območju Republike Slovenije na podlagi prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča. Vendar po mnenju sodišča to še ne pomeni, da gre v primeru, kot je tožnikov, za pravno praznino, ki bi jo bilo treba premoščati z ekstenzivno razlago predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, s katero je bila tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnjena. V obrazložitvi je ugotovila, da tožnik sicer prebiva v Republiki Sloveniji že dalj kot tri leta, vendar ne na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki bi bilo izdano po zakonu o tujcih. Od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje po zakonu o tujcih, to je od 8.10.1992, še niso potekla tri leta. Zakon o tujcih pa v 1. odstavku 16. člena izrecno določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Upravni organ je dolžan postopati po veljavnem zakonu, zato je pritožba neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da zakon o tujcih, ki je začel veljati leta 1992, ni predvidel ekvivalenta dovoljenju za začasno prebivanje tujca za tiste osebe, ki so se znašle po osamosvojitvi Republike Slovenije tukaj kot tujci, so pa na njenem območju že preje dalj časa prebivale. Z zahtevo po triletnem prebivanju na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje je tem osebam postavil nemogoč pogoj in tega se je zavedala tudi tožena stranka, ko je izdala usmeritve za izvajanje zakona, na katere se sklicuje organ I. stopnje. Zakon bi bilo treba tolmačiti tako, da bi morali šteti, da pogoj izpolnjujejo vsi, ki so bili tu začasno ali stalno prijavljeni ali pa so tu dejansko bivali in to lahko zanesljivo dokažejo. Ni prav, da se tolmačenje predpisov zožuje, kajti pravo mora biti enako za vse in ob vsakem času. Tako pa je tožnik z izpodbijano odločbo prizadet, zato predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 1. odstavku 16. člena zakona o tujcih, niti v smislu njenih usmeritev z dne 3.9.1992, po katerih ta pogoj izpolnjuje, kdor je imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je tukaj tudi dejansko živel vsaj tri leta, preden so zanj začele veljati določbe zakona o tujcih. Širše tolmačenje zakona bi bilo v nasprotju s 4. odstavkom 153. člena ustave Republike Slovenije, zato tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) v 1. odstavku 16. člena določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik na območju Republike Slovenije bival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega 8.10.1992, ter da pred uveljavitvijo tega zakona v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnikovo zatrjevanje, da bi morali šteti, da pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije v smislu navedene zakonske določbe izpolnjujejo vsi, ki so imeli tu pred uveljavitvijo zakona prijavljeno začasno ali stalno prebivališče, in tudi tisti, ki so tu dokazano bivali, nima opore niti v navedenem zakonu niti v drugem predpisu. Kot ugotavlja tožnik sam, ZT nima določbe, s katero bi bilo urejeno izdajanje dovoljenj za stalno prebivanje osebam, ki so kot državljani drugih republik prebivale na območju Republike Slovenije na podlagi prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča. Vendar po mnenju sodišča to še ne pomeni, da gre v primeru, kot je tožnikov, za pravno praznino, ki bi jo bilo treba premoščati z ekstenzivno razlago predpisov. Tožnik pred uveljavitvijo tega zakona ni pravno relevantno izrazil svojega namena, na območju Republike Slovenije stalno prebivati, zato ga navedena zakonska ureditev ni mogla prizadeti v nobeni njegovi pravici, pridobljeni na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča torej pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.